ODLOČIL SEM SE ZA GLASBO
Ciril Cvetko
8. 1. 1920–18. 1. 1999
Priložnostna spominska razstava v Slovenskem gledališkem inštitutu je posvečena 100-letnici rojstva Cirila Cvetka, izjemnega glasbenika, ki je pomembno sooblikoval tudi slovensko gledališče.
Razstava je odprta od ponedeljka do petka med 9. in 17. uro in ob sobotah od 10. do 17. ure. Razstava je na ogled do 31. januarja 2020.
Ciril Cvetko, dirigent, skladatelj, publicist in pedagog, se je z glasbo srečal že v zgodnjem otroštvu, pod domačim klavirjem. Prvo glasbeno izobrazbo sta mu nudila starša, oba dobra glasbenika, ter ga uvajala v klavir in violino. Glasbeno izobraževanje je nadaljeval vzporedno s klasično gimnazijo in pozneje na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani, kjer je leta 1943 diplomiral iz kompozicije pri Slavku Ostercu, ter na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je leta 1948 diplomiral iz dirigiranja pri Danilu Švari.
Že v gimnazijskih časih je začel javno nastopati na akademijskih večerih, leta 1934 je sprejel tudi mesto pianista v mariborskem opernem orkestru in ustanovil gimnazijski orkester ter komorni zbor. Glasba je bila že takrat neodtujljiv del njegovega življenja.
Leta 1938 je maturiral in odšel v Ljubljano, se vpisal na Pravno fakulteto in hkrati delal sprejemne izpite za študij na Akademiji za glasbo. Uspešno je opravljal študijske obveznosti na obeh fakultetah, a je študij prava kmalu opustil, saj ni bil združljiv z delom in obveznostmi na glasbeni akademiji. Odločil se je za glasbo.
Študentska leta je prekinila vojna. Junija 1942 so ga Italijani med racijo zajeli in odpeljali v koncentracijsko taborišče Gonars. Tudi tam je bil glasbeno aktiven, s taboriščniki so sestavili pevski zbor, ki je aktivno pomagal tudi pri pobegu aktivistov OF iz Gonarsa. Januarja 1943 je bil izpuščen, vrnil se je v Ljubljano, junija diplomiral na glasbeni akademiji, septembra 1943 pa odšel k partizanom. Ko so januarja 1944 na osvobojenem ozemlju v Črnomlju ustanovili Slovensko narodno gledališče (SNG), je sodeloval kot predavatelj na I. gledališkem tečaju za mlade odrske talente, potem pa je ostal v SNG kot glasbeni vodja. Kot je zapisal v pismu Društvu slovenskih skladateljev leta 1980, je v SNG »skrbel za skupino opernih solistov, ki je delovala v okviru SNG […], ustanovil in vodil Komorni zbor SNG […], predaval o glasbeni umetnosti […], ustanavljal in vodil zbore na osvobojenem ozemlju, v vojaških enotah […], prirejal narodne in revolucionarne pesmi za najrazličnejše zasedbe […], pisal glasbene spremljave k večjim dramskim uprizoritvam SNG […], kot skladatelj, spremljevalec pri klavirju ali kot dirigent sodeloval pri domala vseh velikih kulturnih prireditvah na osvobojenem ozemlju […], precej komponiral za zbore, samospeve, napisal Andante patetico« itd.
Po osvoboditvi je bil vodja glasbenega oddelka in dirigent Komornega zbora Radia Ljubljana (1945–1947), umetniški direktor Triglav filma (1947–1951), dirigent in direktor mariborske opere in mariborske filharmonije (1951–1955), od leta 1956 do upokojitve dirigent v ljubljanski operi, 1965–1969 dirigent in direktor Slovenske filharmonije ter v mandatu 1975–1979 direktor, v obdobju 1979–1981 pa umetniški direktor SNG Opera in balet Ljubljana. Vodil je tudi mešani zbor Glasbene matice Ljubljana in Partizanski pevski zbor, bil pobudnik ustanovitve Glasbene mladine, gostujoči dirigent več priznanih tujih simfoničnih orkestrov ter profesor na Akademiji za glasbo. »Kot dirigent je znan po obsežnem opernem in koncertnem repertoarju ter izvirni stilni interpretaciji […] Sodil je med tiste skladatelje, ki so sledili družbeno-političnim tokovom in se zavestno odmaknili od najsodobnejših kompozicijskih sredstev v prepričanju, da naj bo umetnost blizu malemu človeku,« je o Cirilu Cvetku zapisala Darja Koter v Slovenski biografiji.
Vsestransko glasbeno udejstvovanje je dopolnjeval s publicistično dejavnostjo. Pisal je kritike, eseje, komentarje h koncertnim listom in uvodne besede k notnim izdajam, bil je glasbeni kritik časopisa Jutro, urednik Koncertnega lista Slovenske filharmonije ter glasbeni urednik časopisa Naši razgledi. Napisal je več knjig o zgodovini glasbe: med drugimi z Levstikovo nagrado nagrajeno knjigo Opera in njeni mojstri (1963) ter tri monografije: Julij Betetto (1990), Mirko Polič (1995) in Dirigent Niko Štritof in sopranistka Zlata Gjungjenac v ljubljanski Operi (1999), ki so izšle pri nas, Slovenskem gledališkem muzeju, predhodniku Slovenskega gledališkega inštituta.
V dokumentarnem filmu, ki je nastal v Slovenskem gledališkem muzeju slabo leto pred umetnikovo smrtjo, je Ciril Cvetko izjavil: »Lahko pa mirne duše rečem, da sem, ko sem […] tehtal med glasbo in drugimi dejavnostmi in se leta 1941 odločal med pravom in glasbo, naredil prav, da sem se takrat odločil za glasbo. Smatram, da je bilo to edino v redu in prav.«
Mojca Jan Zoran
Avtorica razstave: Mojca Jan Zoran
Strokovna sodelavca: Igor Cvetko, Mihael Čepeljnik
Oblikovanje in postavitev razstave: Andrej Ovsec
Produkcija razstave: Slovenski gledališki inštitut, januar 2020
