Avgusta DanilovaFoto Stefan Kurucz, hrani SLOGI – Gledališki muzej

Avgusta Danilova, ob stopetdesetletnici rojstva

Lokacija:
Termin: 24. 08. 2019

AVGUSTA DANILOVA

(24. 8. 1869 ‒ 3. 1. 1958)

 

»Rodila sem se pod gradom, v eni izmed najskromnejših hišic v rebri … Jaz sem bila rojena za gledališče … Vem samo, da smo bili v rebri zelo siromašni. Oče je bil skromen mestni uslužbenec, ki pa je z uborno pokojnino poskrbel, da smo vse tri hčerke in dva brata našli pravo pot v življenje. Danes mi živi samo še sestra in ta bi vam lahko potrdila, da sem že kot otrok, ko še v šolo nisem hodila, hotela venomer uprizarjati nekakšne pravljične igre. O, kako rada sem igrala kraljico ‒ in kolikokrat sem jo potem na odru res morala igrati … «

Intervju za revijo Prijatelj 1939

Avgusta Danilova, rojena Gostič, je bila ena prvih slovenskih poklicnih gledaliških igralk in je poleg Zofije Borštnik Zvonarjeve poosebljala zenit ženske gledališke igre na prelomu iz 19. v 20. stoletja.

Prvič je na odru Dramatičnega društva nastopila leta 1884 kot petnajstletnica v Tylovi igri Požigalčeva hči in naletela na dober odziv. Glavno vlogo je odigral Anton Cerar Danilo, njen bodoči soprog. Njena igralska kariera je krenila strmo navzgor in že l. 1888 je kritik v Slovenskem narodu zapisal: »Gospica Gostičeva, ki je prejela krasen šopek, je v kratkem času, odkar se je posvetila gledališču, napredovala sijajno. Zanimivo je bilo opazovati, kako se je razvijala, kako je prej, še tuja deskam, postala zmagovalka radi svoje izredne nadarjenosti …« (Slovenski narod 1888) Težko je reči, ali je bilo zaradi njenega videza stvarne in brezkompromisne, trdno na tleh stoječe ženske ali morda iz drugih gledaliških razlogov, da se je morala prav kmalu odreči oblikovanju mladostnih odrskih postav in igrati večinoma od sebe precej starejše like. Značilna, skoraj absurdna je bila prva uprizoritev Ibsenovih Strahov na slovenskem odru (1899), v kateri je upodobila Alving, mati Oswalda, ki ga je odigral več kot deset let starejši Danilo. Že ob tej uprizoritvi je kritik Slovenskega naroda zapisal, da »je gospa Danilova naša najboljša igralka«.

Čeprav je v tako imenovanem »češkem obdobju« v slovenskem gledališču (1895 ‒ 1910) zares veljala za najboljšo »domačo« igralko, se v družbi čeških in pozneje ruskih komedijantov ni najbolje počutila in prav to jo je bržkone zvabilo v slovensko gledališče v Trstu in pozneje v Ameriko. Veliko pa so k njenim gledališkim selitvam pripomogli zunanji razlogi pa kajpak njen nemirni duh, prekipevajoči temperament in sla po novih doživetjih in obzorjih. Potem ko se je že prej spogledovala z zagrebškim gledališčem, je Danilova marca l. 1908 sprejela angažma v Trstu. Ob njenem prihodu je tržaško gledališče vodil Anton Verovšek in v njegovi režiji je tam igrala poldrugo sezono, po njegovi vrnitvi v Ljubljano, pa je prevzela tudi režijo in umetniško vodstvo gledališča, organizirala šolo za diletante in preigrala številne vodilne vloge.

Po vrnitvi v Ljubljano (1910) je tri leta doživljala vrhunce svoje kariere ‒ do pretresa ob zaprtju gledališča v letu 1913, ki ga je takole opisala: »Bil je kulturni škandal. Meni nič tebi nič so nas postavili na cesto. Naša sufleza Malovrhova mi je rekla: ‘Najbolje, da greš v Ameriko. Jaz ti posodim denar.’ ‒ moj sin Rafael je prišel tedaj s Poljskega, kjer je bil operater v kinu. In tako sem prepustila Danilu tri hčere in dva sina na skrbi, sam pa sem šla z Rafkom čez veliko lužo z namenom, da jim bom pošiljala prisluženi denar.« (Arhiv SLOGI)

V svojem prvem ameriškem obdobju (1913‒1920) se je kot iznajdljiva ženska hitro znašla v različnih poklicih, gledališko delovanje pa je bilo postavljeno na obrobje. S sinom sta, po njenem lastnem pričevanju, statirala v nekem filmu in občasno igrala v nemškem gledališču, delovala pa je tudi pri slovenskem društvu Slavec in občasno sodelovala tudi pri gledaliških predstavah.
Ko se je leta 1920 vrnila v Narodno gledališče v Ljubljani, je bila lepo sprejeta in takoj angažirana. Tudi nabor njenih vlog je v času njenega novega obdobja (1920-1922) imeniten: odigrala je vrsto vodilnih in naslovnih vlog: Rozo Bernd, Elgo, Elisabeth v Mariji Stuart, Gertrudo v Hamletu … Kritike so bile sicer spoštljive in zmerno naklonjene, vendar je bilo v njih veliko namigov na to, da je njen slog igre spričo razvoja, ki ga je opravilo gledališče med njenim sedemletnim izostankom, že malce presežen. Danilova se je malce razočarana v začetku sezone 1921/22 posvetila pedagoškemu delu. Temeljni razlog za razočaranje pa so bile po njenih besedah predvsem novo angažirane ruske moči v slovenskem gledališču, ki naj bi delovale izključujoče za domače moči in elitistično.

Že leta 1922 se je vrnila v Ameriko in potem uspešno gledališko delovala (kot režiserka, igralka in organizatorka) med Slovenci v Clevelandu in New Yorku.

Po štirih letih se je leta 1926 vrnila v Ljubljano in tu znova stopila na deske. A zdaj je le še redko igrala in nekoliko več režirala. Postalo pa je še očitneje, da so slogovna razhajanja med njeno igro in sodobnimi tokovi v gledališča še večja. Po upokojitvi (l. 1929), ki jo je sprejela z zagrenjenostjo, je občasno še igrala v Narodnem gledališču ali zunaj njega, predvsem pa je režirala radijske igre. Kariero na odru SNG Drama Ljubljana je sklenila l. 1950 z vlogo Marije Jozefine v drami Dom Bernarde Alba García Lorce in doživela presenetljivo naklonjenost kritike. V istem času je igrala v dveh filmih, v filmu Trst in filmu Na svoji zemlji Franceta Štiglica. Zlasti z Obrekarico v slednjem je ustvarila markantno, legendarno vlogo, ki se globoko vtisnila v spomin vseh vrst gledalcev, zanjo pa je dobila visoko nagrado Republike Slovenije in tudi zvezno nagrado FNRJ za leto 1949. Slovenski poročevalec je l. 1948 o njeni vlogi med drugim zapisal tole: »Očka Orla igra slovenski igralec iz Sarajeva Miro Kopač. On in še posebno njegova žena Obrekarica (Avgusta Danilova) sta v tem filmu igralski podobi velikega formata. Ta dva slovenska človeka ne igrata, ampak živita. Nihče, ki je gledal ali bo gledal film »Na svoji zemlji«, ne bo pozabil prizora, ko pravi Obrekarica očku Orlu: ‘Sedem otrok sva imela … sedaj pa še tega pošiljaš v vojsko …’ in ji očka Orel odgovori: ‘Ana, to je pa naša vojska!’ …« Podobno je isto leto zapisala Ljudska pravica: »Pretresljivi, topli in dognani figuri sta tudi obe stari materi »Obrekarica« Avgusta Danilova in »Angelca« Mileva Zakrajškova. Kljub visoki starosti se je naša zaslužna igralka Avgusta Danilova presenetljivo dobro znašla pred filmsko kamero in lahko služi za zgled mnogim mlajšim tovarišem. Svoj višek je dosegla v sceni, ko umre zadeta od krogle fašističnega morilca.«

Avgusta Danilova je umrla januarja 1958 v starosti 89 let.

dr. Štefan Vevar, muzejski svetnik, Slovenski gledališki inštitut – Gledališki muzej

 

 

Slovenski gledališki inštitut se bo stopetdesetletnici rojstva Avguste Danilove v jeseni 2019 poklonil s priložnostnim dogodkom.

 

Slovenski gledališki inštitut

Mestni trg 17, 1000 Ljubljana

T: 01 241 5800
E: slogi@slogi.si
S: www.slogi.si