Med najpomembnejše pevske umetnike v vrsti velikih slovenskih tenoristov na evropskih in svetovnih odrih se uvršča tudi Anton Dermota, ki se je rodil 4. junija 1910 v Kropi. Šolal se je na ljubljanski Orglarski šoli in pozneje na ljubljanskem konzervatoriju, obenem pa je bil organist na Bledu in zborovodja na Kropi. Z dvajsetimi leti je prvič nastopil kot solist in nastopal nato v manjših vlogah. Leta 1934 je dobil štipendijo za pevsko šolanje. Lahko je izbiral med Parizom, Prago in Dunajem. Odločil se je za Dunajm kjer se je pevsko izpopolnjeval pri znani pedagoginji Marie Rado-Danielli, ki mu jo je svetovala njegova učenka, sopranistka Anita Mezetova, in bil že čez dve leti angažiran v dunajski Državni operi.
Prva vloga, ki jo je potem še neštetokrat z izjemnim uspehom pel, je bila vloga don Ottaviav Mozartovem Don Giovanniju. Dunajski državni operi je ostal zvest vse življenje, kot solist pa je gostoval po vsej Evropi, v Ameriki in v Avstraliji. Do začetka druge svetovne vojne je občasno gostoval v Ljubljani in pel vloge Alfreda v Traviati, Pinkertona v Madame Butterfly, Rudolfa v La Boheme in Lenskega v Evgeniju Onjeginu.
Poseben razmah in mednarodne uspehe je doživel po drugi svetovni vojni, ko je nastopal na največjih evropskih opernih odrih ( v londonskem Covent Gardnu, milanski Scali, v Rimu, v Neaplju, v Parizu, v Metropolitanski operi v New Yorku idr.) in z največjimi svetovnimi dirigenti (Bruno Walter, Richard Strauss, Arturo Toscanini, Wilhelm Furtwängler, Josef Krips, Hans Knappertsbusch, Karl Böhm, Herbert von Karajan idr.). Bil je iskan interpret v Mozartovih operah (don Ottavio, Belmonto, Tamino, Ferrando), pa tudi Florestan, ki ga je pel leta 1955 ob ponovni otvoritvi dunajske Državne opere po vojni. Z vlogo Palestrine je proslavil štiridesetletnico svojega umetniškega dela leta 1977 na Dunaju, kjer je na odru dunajske Državne opere odpel impozantno število 1535 predstav!
Z izjemno kulturo svoje pevske tehnike je lahko pel še v starosti enako sveže in muzikalno kot prej. Njegov lirski tenor, izredna muzikalnost in občutek za pevski slog so bili posebej primerni tudi za koncertni oder, na katerem je poleg svetovnih avtorjev večkrat predstavil tudi dela slovenskih skladateljev Antona Lajovica, Uroša Kreka in Janka Ravnika, ki je prav zanj priredil vrsto slovenskih ljudskih pesmi. Na pevskih večerih je navadno nastopal s svojo ženo, pianistko Hildo, ki je sodelovala z njim tudi pri njegovem pedagoškem delu, ki se mu je posvečal od leta 1966 dalje. Leta 1974 je bil imenovan za rednega profesorja na dunajski Visoki šoli za glasbo in igralsko umetnost. Med njegovimi učenci so bili tudi slovenski pevci, sicer pa sta imela z ženo mednarodne pevske tečaje v številnih državah. Svoje življenje je opisal v knjigi Tausendundein Abend/ Mein Sängerleben, ki je izšla na Dunaju leta 1978, v slovenskem prevodu Tisoč in en večer/ Iz življenja poklicnega pevca, pa jo je izdala Mohorjeva družba v Celju 1986.
Za svoje delo je po vsem svetu dobil številna priznanja in nagrade, med njimi na Dunaju prestižni naslov »komornega pevca«, postal je častni član dunajske Državne opere; v Jugoslaviji je dobil red jugoslovanske zvezde z zlatim vencem. Njegova velika pevska umetnost je ohtranjena na številnih posnetkih.
Umrl je 22. junija 1989 na Dunaju.
Razstavo je pripravila umetnikova hči, Jovita Dermota.
Anton Dermota, Dokumenti Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja, letnik 23, št. 48-49
Anton Dermota: Tausend und ein Abend: Mein Sängerleben, 1978 /
Anton Dermota: Tisoč in en večer: Iz življenja poklicnega pevca, 1986
