V Slovenskem gledališkem inštitutu že vrsto let pripravljamo pogovor z vsakoletnim prejemnikom oziroma prejemnico Borštnikovega prstana. Najvišje igralsko odličje za življenjsko delo bo letos prejel Aleš Valič. Z njim se bo pogovarjala teatrologinja in kustosinja Ana Perne.
»Dolgi, shizofreni monolog /govori/ z veliko igralsko ekonomičnostjo, neprizanesljivo jasnostjo in naravnost dokumentarno plastiko /…/ Jožefova usoda /…/ nenehoma prerašča v simbolično podobo neke temeljne in splošne človeške stiske in reve, človekove izročenosti bolezni in trpljenju, nedoumljivemu, smrti. Z njo se odpira radikaliziran pogled na mejne robove človeškega bitja in bivanja, na tiste robove, ki so dostopni zgolj ambivalentni, nemara šokantni, vendar v tem tudi neizpodbitni govorici poezije,« je zapisal Andrej Inkret o vlogi, ki jo je Aleš Valič ustvaril v uprizoritvi Achternbuscheve Ele v režiji Eduarda Milerja in produkciji Eksperimentalnega gledališča Glej leta 1983 in za katero je leto pozneje prejel nagrado Prešernovega sklada. Poleg te vloge je nagrada zajela tudi vlogo v uprizoritvi igre Bulgakova Molière, ki jo je leta 1983 režiral Zvone Šedlbauer v ljubljanski Drami, kjer je takrat in pozneje oblikoval številne igralske stvaritve.
Letošnji prejemnik Borštnikovega prstana se je po študiju na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo za dve sezoni zaposlil v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu in že »od impresivne nastopne vloge Moritza v Wedekindovem Pomladnem prebujenju« – ki jo je pod Šedlbauerjevim režijskim vodstvom ustvaril leta 1976 – po besedah Vasje Predana »opozoril nase s svojim lepim, toplim, sonorno nizkim glasom in razločno, natančno artikulacijo, ki ju je z leti in izkušnjami še primerno kultiviral ter se /…/ razvil v enega izmed nosilnih slovenskih dramskih igralcev našega časa.«
Za vlogo Moritza je prejel svojo prvo Borštnikovo nagrado; na našem osrednjem gledališkem festivalu je bil še večkrat nagrajen, denimo za Jaga v Milerjevi postavitvi Shakespearovega Othella (SNG Drama Ljubljana, 2001). Blaž Lukan je ocenil, da je bil v vlogi nosilca zla »gnan od nekega notranjega motiva, ki pa mu ne moremo povsem natančno določiti vira. Lociran je v nekakšnem vmesnem prostoru vseh možnosti, izmed katerih sam izbira zle; v nekem trenutku se zazdi kot peklenski šahist, ki pa mu končni smoter le ni zlo kot tako, temveč igra, premikanje figur po grozljivo hladni šahovnici razuma.«
Ob omenjenih je prejel še vrsto nagrad. Izjemne gledališke vloge je oblikoval v ljubljanski Drami, kjer je bil član igralskega ansambla od leta 1990 do 2004, in drugih gledališčih. Uveljavil se je tudi kot izvrsten interpret umetniške besede; ob bogatem radijskem opusu je vidno zaznamoval filmsko in televizijsko produkcijo. Izredno pomembno je tudi njegovo pedagoško delo, ki se mu posveča že od leta 1990.
»Aleš Valič je igralec notranje discipline, preciznega igralskega mišljenja in izjemne občutljivosti za jezik. Njegove interpretacije odlikujejo psihološka poglobljenost, organska povezanost govora in telesne izraznosti ter sposobnost oblikovanja kompleksnih dramskih likov z navidez zadržanimi, a izrazito intenzivnimi igralskimi sredstvi. Njegova igra nikoli ne temelji na zunanjih učinkih, temveč na natančno izgrajeni notranji strukturi lika, zaradi česar njegove kreacije ohranjajo trajno umetniško prepričljivost in izjemno emocionalno resonanco,« je zapisano v utemeljitvi Borštnikovega prstana.
Prijazno vabljeni na srečanje z letošnjim lavreatom!
Vstop prost.
