Josip Klemenčič

Zeta carja Lazarja ali Bitva na Kosovem polji (1871)

DRAMA

Podnaslov: žalostna igra v petih dejanjih

VIR: V arhivu Dramatičnega društva, ki je del knjižnične zbirke Slovenskega gledališkega inštituta, je ohranjen avtorjev rokopis besedila. Velikost rokopisa oziroma zvezka, ki ima 104 oštevilčene strani, je 24×17 cm.

ZGODOVINSKO OZADJE

Avtor je poslal svoje besedilo na natečaj Dramatičnega društva pod psevdonimom Jože Klenič. Natečaj naj bi spodbujal izvirno slovensko dramsko književnost. Razpisana je bila nagrada za tragedijo, dramo, opero in libreto, denarne nagrade pa je zagotovil kranjski Deželni odbor. Predpisana je bila tudi snov: slovenska ali slovanska zgodovina in drama iz sodobnega slovenskega ali širše slovanskega življenja. Ocenjevalci, med katerimi so bili najuglednejši literati in kulturniki (Josip Stritar, Fran Levstik…), z dramskimi deli niso bili zadovoljni in niso podelili prve nagrade, so pa zapisali:

 Na podlagi kritike od odbora  slovenskega Dramatičnega društva izrečene in po lastni presoji deželni odbor nobene predloženih iger deloma zaradi njihove popolne nesposobnosti za konkurenco, deloma zaradi večjih bistvenih pomanjkljivosti nij mogel s premijo obdariti, dovolil pa je v spodbujo k daljni delavnosti Jožetu Kleniču, pisatelju igre Zeta carja Lazarja ali Bitva na Kosovem polji, 80 gld., Ivanu Veselu, pisatelju igre Drog 60 gld., Tonetu Turkušu, pisatelju igre Veronika Desenička in Miroslavu Vilharju, pisatelju igre Danila, vsakemu po 30 gld. (SN 1974, št. 231).

Med pisci, ki so se odzvali na razpis, najdemo torej kar tri rosno mlade avtorje, ki so bili v času razpisa Dramatičnega društva stari okoli dvajset let in so prijavljena dramska dela napisali kot najstniki. Poleg Klemenčiča in Ivana Turkuša, poznejšega profesorja francoščine in angleščine, je na razpisu sodeloval tudi Ivan Hribar, ki je bil najmlajši udeleženec. Turkuševo besedilo Veronika Desenička se ni ohranilo, Hribarjev rokopis Kralj Matijaž pa je del zbirke Slovenskega gledališkega inštituta:

Povezava na rokopis Ivana Hribarja Kralj Matjaž.

Leta 1868 je Klemenčič maturiral in odšel na Dunaj študirat klasično filologijo. Po njegovem pričevanju naj bi ga k sodelovanju na natečaju spodbudila gmotna stiska. Sicer je menil, da je njegovo delo začetniško in dvomil v svojo literarno nadarjenost. Rokopis, ki ga hranimo, ima na zadnji strani napisan datum 21. 6. 1871 in številko 3288. Na naslovni strani je zapisana tudi štirivrstičnica:

Kdor strasti služi slepi, pogubljivi,

Krivična pota hodi brez bojazni,

Naj ne raduje se prezgodaj, Kazni

Odtegnil se ne bo vseobsegljivi.

PODATKI O AVTORJU

Profesor klasičnih jezikov Josip Klemenčič (1848-?) je otroštvo preživel v Kovorju pri Tržiču, kar ga je vsaj malo pripravilo na trde ruske zime, ki so mu bile namenjene. Med študijem na Dunaju je namreč postal štipendist Slovanskega učiteljskega inštituta iz Sankt Peterburga. Po diplomi je odšel v Rusijo in poučeval na drugi peterburški gimnaziji, občasno pa na pobudo prijatelja Josipa Jurčiča objavljal članke v Slovenskem narodu. Leta 1881 je napisal učbenik o prevajanju iz ruščine v latinščino, poznejših podatkov pa literarni zgodovinarji še niso raziskali, tako da nam nista znana ne kraj ne leto njegove smrti.

O Klemenčičevemu življenju in literarnih poskusih je največ napisal France Koblar (Slovenska dramatika I, 1972, str. 75-84 in članek Josip Klemenčič v SR 5-7. 1954, str. 281-288):

Povezava na Slavistična revija: časopis za jezikoslovje in literarne vede, letnik 5/7, štev. 1

O prejemu nagrade je bil avtor obveščen že po prihodu v Sankt Peterburg. Josipa Jurčiča je prosil, naj polovico denarja nameni Dramatičnemu društvu, polovico pa njegovemu mlajšemu bratu Janezu, ki je v tistem času obiskoval gimnazijo.

O svojih dijaških literarnih poskusih je zapisal, da jih je že v študijskih letih uničil. V Stritarjevi zapuščini sta ohranjeni dve njegovi pesmi, ki ju je očitno želel objaviti v Zvonu, v Jurčičevi zapuščini tri njegova pisma iz Rusije, v Slovenskem gledališkem inštitutu pa rokopis tragedije Zeta carja Lazarja.

RUSKI ŠTIPENDISTI IN DRAMATIČNO DRUŠTVO

Poleg Josipa Klemenčiča sta med slovenskimi študenti, ki jih je štipendiral Slovanski učiteljski inštitut, z Dramatičnim društvom sodelovala vsaj še dva pomembna slovenska izobraženca. Starejši, pisatelj in literarni kritik Fran Celestin (1843–1895), je odšel v Sankt Peterburg v letu, ko je v zbirki Slovenska Talija (11. Zvezek, 1869) izšla njegova romantična komedija Roza:

Povezava na komedijo Frana Celestina Roza.

Celestin se je po nekaj letih poučevanja v Vladimirju in Harkovu vrnil najprej na Dunaj in se potem ustalil v Zagrebu. Davorin Hostnik (1853–1929) je v Rusijo odšel leta 1879 in tam tudi ostal. Ta nadarjeni jezikoslovec in prevajalec je vsa študijska leta poleg proze prevajal tudi igre za ljubljansko gledališče, največ iz francoščine. V zgodovino se je zapisal predvsem kot avtor rusko–slovenskega in slovensko–ruskega slovarja ter slovnice ruskega jezika, ki so izhajali od 1897 do 1910. V ruščino je prevajal slovensko literaturo, za časnik Izvestja pa pisal članke o Sloveniji. Od slovenskih izobražencev, ki so prejemali inštitutsko štipendijo, je bil s Hostnikom najtesneje povezan Jernej Brezovar. Hostnik je živel v Rilsku, Brezovar pa v Kursku, tako da sta bila – za ruske razmere – skoraj soseda. V krogu rojakov, ki so gojili stike v Sankt Peterburgu, so bili poleg Josipa Klemenčiča še Štefan Širok, Jurčičev sošolec Ivan Kos in štipendista, ki sta pozneje poučevala v Kalugi, Božidar Štiftar in Davorin Bole.

VSEBINA

Klemenčič je v verzih dramatiziral izdajstvo zeta srbskega carja Lazarja, Vuka Brankovića, ki je sklenil zavezništvo s Turki in za podlo dejanje obtožil Lazarjevega drugega zeta, Miloša Obilića. Ko je Miloš, ki se je želel oprati lažnih podtikanj, izvedel samomorilski atentat na sultana Murata, je car Lazar, užaloščen zaradi Miloševe smrti in opogumljen z Muratovo, krenil v usodno bitko. Srbi so najprej zmagovali, na koncu pa so bili zaradi Brankovićevega ponovnega izdajstva poraženi in Lazar je na Kosovem polju izgubil življenje. Tudi Vuku Brankoviću so se po bitki načrti izjalovili, zato si je sodil sam.