Bogomila Kravos se z zavzetostjo in akribijo posveča obnovi slovenskega gledališča vpovojnem Trstu. Ta se je začela že spomladi leta 1945, ko so območje Trsta štirideset dni upravljale jugoslovanske partizanske enote, in se je nadaljevala v obdobju, ko so nastopili zavezniki in devet let odločali tudi o slovenskem gledališkem življenju na Tržaškem. Ko so oktobra 1954 velesile prisodile Trst Italiji, se je začelo novo, nič manj zapleteno in negotovo obdobje, v katerem pa se je slovensko gledališče postopomavse bolj profesionaliziralo in so bili s pomočjo zamejskih gledaliških umetnikov postavljeni trdne temelje za obdobje po letu 1965, ko je bil po načrtu arhitekta Eda Mihevca zgrajen Kulturni dom. S tem je gledališče po dvajsetih letih dobilo svoje lastne prostore in tudi s strani italijanske države priznan status stalnega gledališče ter se uvrstilo med dobro desetino italijanskih stalnih gledališč (“teatro stabile”), za katere skrbi italijanska država. V dveh desetletjih težkih pogojev dela je 30-članski ansambel Slovenskega gledališča pripravil tudi do 10 premier na sezono s 170 ponovitvami, kar priča o danes težko predstavljivem ustvarjalnem zagonu.
Dobro zasnovano repertoarno gledališče je s svojim delovanjem motilo mestne upravitelje, ki so ovirali razvoj gledališča. Že leta 1958 pa je teatrolog Filip Kalan prikazal tržaško gledališko specifiko na mednarodni ravni, jugoslovanska oblast pa je z izdatno podporo utrdila status te ustanove. To pionirsko obdobje, ki je trajalo dve desetletji in v katerem so delovali na tržaškem odru mnogi predani gledališki ustvarjalci, med njimi Ferdo Delak, Modest Sancin, Andrej Budal, Vladimir Bartol, Jože Babič, Štefka Drolc, Nada Gabrijelčič, Joško Lukež, Rado Nakrst in drugi, je sklenilaslavnostna otvoritev Kulturnega doma na ulici Petronio, s čimer so tržaški Slovenci na neki način dobili povračilo za leta 1920 požgani Narodni dom.
Knjigi je dodan tudi seznam vseh uprizoritev in gostovanj od sezone 1945/46 do sezone 1964/65.
