Oktobra 2002 je bil v okviru jubilejnega 35. Borštnikovega srečanja v Mariboru organiziran simpozij Slovensko gledališče in slovenska dramatika v drugi polovici 20. stoletja. Prispevki dvanajstih avtorjev, med njimi tudi dveh tujcev (nemški teatrolog Heinz Klunker in srbski dramatik Nenad Prokić), pomenijo pomemben prispevek knovejši zgodovini slovenskega gledališča. Avtorji različnih generacij, od akademikov Dušana Moravca in Tarasa Kermaunerja do dramaturgov najmlajše generacije Saše Helbel in Primoža Jesenka so s svojimi tehtnimi prispevki opisali dogajanja v slovenskem gledališču in dramatiki v drugi polovici minulega stoletja.
Ob tem se je izkristaliziralo mnenje, da je bila slovenska dramatika predpogoj za suvereno slovenskogledališče, saj brez izvirne dramske literature ne more biti nacionalnega gledališča, pa naj gre za francosko, angleško, nemško ali slovensko gledališče. O tem je poglobljeno razmišljal dramatik in režiser Vinko Möderndorfer. Akademik Taras Kermauner v svojem prispevku ugotavlja, da maj 1945 ni bil prelomnica, ki bi izhajala iz imanentne zgodovine slovenske dramatike; slovenske drame, pisane med vojno v partizanih in po vojni, so po Kermaunerju istovetne.
