Rokopisni prevod je svojevrstni fenomen slovenskega gledališča: nastal je leta 1903, torej kmalu po praizvedbi v moskovskem Umetniškem gledališču. Analize repertoarja slovenskega profesionalnega gledališča v prvih desetletjih delovanja vedno opozarjajo na zamudništvo in sicer tako pri uprizarjanju klasičnih avtorjev kot sodobne prevodne dramske literature. Čehova, ki je bil prvi avtor MHAT-a, smo se Slovenci lotevali dosti bolj zadržano in s precejšnjo zamudo, dolgo po njegovi prezgodnji smrti. Pričujoči prevod torej predstavlja izjemo v praksi previdnega odlašanja in nenehnega prevajanja ter igranja dramskih del, ki so sčasoma (večinoma upravičeno) potonila v pozabo.
Mladi Maksim Gorki je dramo pisal v letih 1901 in 1902, prvo uprizoritev (18. 12. 1902) pa je režiral Konstantin Stanislavski. Igra je doživela neverjeten uspeh in je bila skoraj istočasno uprizorjena tudi v Berlinu (23. 1. 1903, Berliner Deutschen Theater). Tudi prva nemška knjižna izdaja je izšla leta 1903. To je tudi leto nastanka slovenskega prevoda. V zadnjem, četrtem zvezku je na koncu pripisan datum 24. julij 1903. Premiera prve slovenske uprizoritve je minila – 25. oktobra 1904 – v pravem panslovanskem razpoloženju: rusko dramsko delo je režiral češki režiser Jaroslav Tišnov in dobro polovico vlog razdelil med češke igralce. Med vidnejšimi interpreti so bili tudi nekateri slovenski igralci: poleg Hinka Nučiča, Antona Verovška in Danila je nastopila tudi Avgusta Danilova in z Vasiliso ustvarila eno svojih najpomembnejših vlog. V uprizoritvi je nastopil tudi igralec hrvaškega rodu, Lev Dragutinović, ki je dramo Na dnu v Kobalovem prevodu leta 1911 režiral v Trstu.
Klasični filolog Fran Kobal (1881-1937) je bil tajnik Dramatičnega društva, član uprave ljubljanskega gledališča, publicist in prevajalec. Igro Na dnu je prevedel še čisto mlad, v študentskih letih. Za nov prevod je že 1920 poskrbel pesnik Pavel Golia. Dramo so v vseh obdobjih, ki so sledila, igrali tako na poklicnih kot na ljubiteljskih odrih; druga pomembnejša besedila Maksima Gorkega, na primer Malomeščani ali Letoviščarji, pa so bila v Sloveniji uprizorjena z nekaj desetletno zamudo.
Fran Kobal je vsako od štirih dejanj prepisal v šolski zvezek formata 20,5 x 17 cm. Strani so oštevilčene. V prvem zvezku je ob osebah s svinčnikom napisana tudi zasedba slovenske praizvedbe te slovite ruske drame.