[av_buttonrow alignment=’left’ button_spacing=’5′ button_spacing_unit=’px’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
[av_buttonrow_item label=’Vir‘ link=’manually,#vir’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’5′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Uprizoritve‘ link=’manually,#uprizoritve’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Podatki o avtorju‘ link=’manually,#avtor’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Vsebina‘ link=’manually,#vsebina’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label=’Preberi‘ link=’manually,http://slogi.si/wp-content/uploads/2017/12/FILOZOF.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[/av_buttonrow]
KOMEDIJA
PODNASLOV: Šaloigra po angleškej
ŠTEVILO OSEB: 5 (2ž 3m)
Igra je izšla leta 1865 v Ljubljani kot tretji zvezek zbirke, poimenovane Vilharjeve igre. V zbirko so bile vključene tri izvirne igre (Detelja, Župan, Poštena deklica) in tri priredbe (Filozof, Igra Piké in Servus Petelinček). Avtorji angleške, francoske in nemške predloge niso navedeni.
Ljubljanska čitalnica (6. 3. 1864), Dramatično društvo v Ljubljani (14. 8. 1868 in 26. 2. 1871)
Miroslav Vilhar (1818-1871) je bil pesnik, dramatik, skladatelj in politik. Leta 1850 je izdal romantično spevoigro Jamska Ivanka, čez petnajst let pa šest komedij, vsako v posebnem zvezku. Nekaj komedij je objavil tudi v revijah, več pa jih je ostalo v rokopisni obliki. Njegove igre so bile izjemno priljubljene in pogosto uprizarjane na čitalniških odrih. Kot poslanec kranjskega deželnega zbora je skupaj s Franom Levstikom začel izdajati list Naprej (1863). Zaradi Levstikovega članka, katerega avtorstva ni hotel razkriti, je bil sodno preganjan in zaprt. Leta 1869 je organiziral notranjski narodnobuditeljski tabor na Kalcu.
Enodejanko, ki se odigra v sobi mladega filozofa Frka, sestavlja 22 prizorov oziroma govorov, kot jih poimenuje Vilhar. V prvem govoru nam naslovni junak razkrije svojo težavo: mladeniča razjeda skrb za radoživega in lahkomiselnega očeta, ki vse dni in noči veseljači s prijatelji. V naslednjem prizoru izsili iz služabnika priznanje, da je oče tudi zadnjo noč prikolovratil domov šele v zgodnjih jutranjih urah.
Tretji govor je očetov: tudi on je zaskrbljen za sina, ker se pretirano predaja knjigam in učenosti. Pozabil je živeti, mrk je in zamorjen, zato ga oče roti, naj se spremeni in naj bo po njegovem vzoru vedno dobre volje. Da bi spametoval očeta, ki ga prepričuje, naj študij zamenja z zabavo, se mladenič odloči, da bo očeta zresnil tako, da ga bo oženil. Tudi oče Muha načrtuje, da bo sinu pomagal priti na pravo pot s pomočjo ustrezne neveste: poiskal mu je primerno dekle, ki ga bo osrečila in vrnila iz učenjaškega životarjenja v polnokrvno življenje. Muha se bo istočasno oženil z nevestino teto in tako bodo vsi ostali skupaj.
V naslednjem govoru se pojavita gospa Komarjeva in njena nečakinja Minka, ki jo teta in stari Muha nameravata omožiti z mladim filozofom. Nerodni Frko nič ne sluti in zaprosi Minko, naj se omoži z njegovim očetom. Čeprav mu je deklica všeč, je tako velikodušen, da se mu zdi očetova korist pomembnejša od lastnih interesov in da je zanj pripravljen na vsako žrtev. Zato tudi pristane na Minkin pogoj, da se bo v zameno za njeno privolitev v poroko s starim Muho on oženil s teto Komarjevo.
Teta se v hipu ogreje za novo kombinacijo. Ko jo oče Muha v skladu z dogovorom, ki sta ga imela, pride zasnubit, ga gladko zavrne, češ da ima drugega snubca.
Seveda se mladenič kljub dobrim namenom zagleda v Minko in ko se v naslednjem govoru na odru soočita oče in sin, ta končno zve, da je oče Minko namenil njemu. Stari Muha izjavi, da ima »Minko stokrat rajši od tete«, vendar zmagata razsodnost in očetovska ljubezen.
Težje je s teto, ki navdušeno napade sveže zaljubljenega mladeniča. Ko zve za nesporazum, je ogorčena in užaljena.
Frko strastno odvrže svoje knjige in nam v monologu zaupa svojo ljubezen: »Obudila se mi je v prsih do zdaj neznana želja! Čutim, da sem mladenič, da gorka kri po teh žilah teče, da le Minka bi me rešila in osrečila!«
Rečeno, storjeno: ko Frko uspešno zasnubi Minko, se jima v veselem razpoloženju pridruži tudi oče. Nazadnje se vsi trije spopadejo s tetino jezo. Komarjeva popusti in svoje izdajstvo razglasi za šalo. Na koncu le uresničijo, kar so načrtovali: vsi si podajo roke in tako stari kot mladi par se v veselem razpoloženju napoti zakonskemu življenju naproti.
