Fran Govekar

Deseti brat (1901)

 

DRAMA (ljudska igra v petih dejanjih)

ŠTEVILO OSEB: 24 (4ž 20m) in »kmetje« oziroma »svatje«

KRAJ IN ČAS DOGAJANJA: »polpretekli čas« na Dolenjskem

Fran Govekar je v dramatizaciji prozne predloge obdržal ista prizorišča, kot jih je v romanu Deseti brat opisal Josip Jurčič. Dogajanje se odvija v sosednjih gradovih, na Slemenicah in na Polesku (Kravjek in Mačerole v Leščevju nad Muljavo), v muljavski gostilni pri Obrščaku in skromni kmečki bajti v okolici Muljave. Jurčičev roman je izšel leta 1866. Pisatelj je snov črpal tudi iz lastnih doživetij na gradu v okolici rojstnega kraja, kjer je med poletnimi počitnicami – dve leti pred izidom romana – kot reven študent  poučeval graščakovo hčerko.

VIR

Prva izdaja iz leta 1901 je v digitalni obliki dostopna v Narodni in univerzitetni knjižnici.

Odločili smo se za spletno objavo druge, predelane izdaje (1913, tiskala in založila tiskarna Dragotin Hribar, Ljubljana).

PODATKI O UPRIZORITVAH

Deseti brat je – po uspehu z Rokovnjači – druga Govekarjeva dramatizacija. Tudi tokrat je črpal snov iz bogate Jurčičeve zapuščine. V obeh primerih in tudi pri naslednjih dveh ljudskovzgojnih igrah, ki jih je napisal, je istočasno z uprizoritvijo pripravil tudi knjižne izdaje.

Premiera prve uprizoritve je bila 27. februarja 1901 v režiji Antona Verovška, ki je tokrat odigral Krjavlja. Prvi ohranjeni letak je vabil na eno izmed mnogih ponovitev, ki je bila 15. novembra 1901.

Deseti brat je postal uspešnica, ki so ga znova in znova uprizarjali in tudi na novo postavljali na oder. V Ljubljani sta ga pred prvo svetovno vojno poleg Verovška režirala še Hinko Nučič in Josip Povhe. V Verovškovi novi postavitvi, ki je bila premierno uprizorjena 7. januarja 1909, je v vlogi desetega brata Martina Spaka prvič na odru ljubljanskega poklicnega gledališča nastopil znameniti igralec Milan Skrbinšek, ki je jeseni istega leta postal član ljubljanskega dramskega ansambla.

Govekarjeva dramatizacija Desetega brata je naslednjo sezono razveseljevala občinstvo v Trstu in se je obdržala na repertoarju vse do fašistične prepovedi gledališkega ustvarjanja v slovenščini. Med drugimi so jo režirali Anton Verovšek, Avgusta Danilova, Marij Sila in Milan Skrbinšek (1918/19), ki jo je prenesel tudi v novoustanovljeno mariborsko gledališče (1920/21).

PODATKI O AVTORJU

Pisatelj, urednik in prevajalec Fran Govekar (1871 – 1949) se je po nedokončanem študiju na Dunaju zaposlil kot publicist in pozneje kot magistralni uradnik. V Mestni hiši je leta 1931 dočakal tudi upokojitev kot višji magistralni svetnik. Skozi vsa obdobja svoje pisateljske in profesionalne kariere se je intenzivno posvečal gledališču: pisal je igre, prevajal dramska besedila, bil je tajnik Dramatičnega društva in ljubljanskega gledališča, intendant in gledališki ravnatelj. Po prvi svetovni vojni je bil soustanovitelj in član ravnateljstva Slovenskega gledališkega konzorcija.

Govekar je že v študentskih letih začel objavljati novele pod vplivom naturalističnih literarnih vzornikov. Vrhunec njegovega proznega ustvarjanja je roman V krvi (1896). Sočasno so nastajale tudi njegove gledališke igre, ki jih je sprva oblikoval z bolj tradicionalnimi prijemi; »ljudskovzgojne« spektakle s petjem je v zrelem obdobju nasledilo ambicioznejše pisanje, bližje njegovi prozi (drami Grča in Mrakovi).

ANTON VEROVŠEK – JUNAK GOVEKARJEVIH LJUDSKIH IGER

Uspeh Govekarjevih dramatizacij je tesno povezan s humornimi nastopi Antona Verovška, ki je v njegovih igrah preigraval različne registre preprostega slovenskega človeka, se krohotal, jokal in gromko prepeval spevne melodije. Znameniti interpret Govekarjevih ljudskih junakov je v Rokovnjačih upodobil zapitega kmeta Blaža Mozola, v Desetem bratu vaškega posebneža Krjavlja, v Legionarjih  krojača Boštjana Ježa in nazadnje še junaškega Martina Krpana v odrski postavitvi istoimenske Levstikove povesti.

VSEBINA

Dogajanje se začne v parku slemeniške graščine, najprej s prepevanjem v ozadju, potem pa z ljubezenskim prizorom med graščakovo hčerko Manico in domačim učiteljem Lovrom Kvasom. Njune ljubezenske izlive poslušata tudi preprosti vaški posebnež Martinek Spak in mladi Marijan, Maničin ženin in dedič sosednje graščine. Poleg Marijanovega nebrzdanega sovraštva do tekmeca Lovra in obenem do ubogega desetega brata Martina, sta nam  predstavljeni tudi Marijanova gosposka oholost in razredna napetost, ki jo med njim in obema moškima kmečkega porekla povzroči njegovo zaničevanje preprostega človeka.

Dogajanje se nadaljuje v izbi pri Obrščaku. V vaški gostilni so se zbrali grajski in kmetje, ki modrujejo, možujejo, popivajo in duhovičijo ter gledalcem razložijo, za kaj v zgodbi gre. Pri Obrščaku spoznamo tudi kočarja Krjavlja, ki skrbi za pristne ljudske barve jezika in dogajanja.

V tretjem dejanju se preselimo na grad Polesk, kjer začnejo prihajati na dan umazane skrivnosti iz preteklosti dr. Piškava, poleškega graščaka. Martin Spak je njegov nezakonski sin, česar pa Piškavov mlajši sin Marijan ne ve. Oče se silno boji, da bi poleg resnice o očetovstvu prišle na dan tudi obremenilne listine, ki jih ima Martinek in z njimi izsiljuje graščaka, dokler mu ta ne izroči mošnje z denarjem.

V naslednjem dejanju, na planoti sredi gozda, pride do končnega oboroženega obračuna med tremi moškimi iz prvega dejanja, ki v odsotnosti grajske gospodične poteka brutalno in izjemno dramatično. Ko Marijan smrtno rani Martina, ta s puškinim kopitom močno udari Marijana po glavi.

Medtem ko Martin v bližnji Krjavljevi koči umira, Kvasu zaupa, da je graščak s Poleska, Peter Piškav, v resnici dr. Kaves, ki je zastrupil svojega brata. Pretental in izropal je tudi mlado Magdaleno, Martinovo mater, ki je umrla v revščini. Poleg ostalih ugodnosti si je nepridiprav s svojim početjem prilastil tudi grad, ki bi pravzaprav lahko pripadal kar Lovru Kvasu, ker je v resnici Piškavov nečak ter Martinov in Marijanov bratranec.

Kvas zapusti prizorišče z dokumenti o graščakovi krivdi. Piškav, ki prihiti v bajto za njim, je prepozen: najde le še mrtvega Martina, listine pa so izginile.

V zadnjem dejanju se vrnemo na Slemenice, kjer obtožijo Kvasa, da je on ranil Marijana. Ko razburjena Manica pred vsemi navzočimi razkrije svojo ljubezen do – po krivem obdolženega – domačega učitelja, pogoji za srečen konec še niso izpolnjeni in njuna zveza se zdi zaradi gmotnega položaja revnega študenta povsem brezupna. Težave razreši Krjavelj, ki zbranim sporoči, da mu je Piškav, preden se je ustrelil, zaupal poslovilno pismo. V njem je naročil, naj se Marijan izseli iz gradu in ga prepusti Lovru Kvasu, ki naj v zameno uniči obremenilna pisma. Gospodar Slemenic nemudoma izroči roko svoje hčere novopečenemu sosednjemu graščaku. Kljub mrtvim v zaodrju se pred gledalci razvije prešerno razpoloženje, podkrepljeno z žlahtno kapljico in vzkliki veselja:

»Škoda Martina, škoda Piškava, res – naj počivata v miru! Ali življenje mora krepko dalje preko grobov, in vi, vi prijatelj, ste sedaj graščak – bogat gospod! Bog vas živi!« (Deseti brat, 1. izdaja, 1901, str. 87).

Drugo

Slovenski gledališki inštitut

Mestni trg 17, 1000 Ljubljana

T: 01 241 5800
E: slogi@slogi.si
S: www.slogi.si