Knjiga obravnava obdobje med leti 1961 in 1969, ko je Dramo SNG Ljubljana vodil Bojan Štih. Za razumevanje razmer v gledališču in družbi se avtor bežno dotakne obdobja pred Štihovim nastopom. Drama je takrat doživljala hude kritike, ker se je trdno opirala na vrednote svoje preteklosti, tako imenovanega obdobja evropeizacije. Po eni strani je bila pod udarom mlajših kritikov, ki so zahtevali njeno aktualizacijo, po drugi strani pa je bila pod budnim očesom uradne ideologije, ki jo je zadrževala na tej strani sprejemljivih meja. To je bila ovira, zaradi katere se ni mogla ne repertoarno ne izvedbeno prepustiti modernejšim tokovom. Tudi v ansamblu je vse bolj raslo nezadovoljstvo. Poskus, da bi Dramo rešili iz nastale situacije z nastavitvijo Lojzeta Filipiča za dramaturga, se ni povsem posrečil. Zato je bil skrajni čas, da v Dramo vstopi močna osebnost, ki bi znala najti ravnotežje med zunanjimi (političnimi) pritiski in notranjimi nesporazumi, med željami igralcev in potrebami sodobnega repertoarnega gledališča nacionalnega pomena.
Knjiga Poldeta Bibiča poskuša ob pomoči kredibilnih znanstvenih virov, dokumentov in literature (D. Pirjevec, A. Gabrič, I. Omerza) dokazati, da je bila umestitev Bojana Štiha na položaj ravnatelja Drame rezultat boja za politični (družbeni) vpliv med liberalno in konservativno strujo tedanje oblasti. Ker je »liberalna« struja spravila Štiha v osrednje gledališče, so »konservativci« z Josipom Vidmarjem na čelu pričeli simultani boj proti Štihu – Vidmar je prav v tistem času postal gledališki kritik osrednjega časopisa Slovenski poročevalec, spremljal pa je prav odrsko produkcijo Drame SNG. Kljub temu, da je Štih užival podporo pri nekaterih liberalnih politikih (B. Kraigher, S. Kavčič), je njegovo vodenje Drame vzbujalo nenehne polemike, saj je Štih razumel osrednjo slovensko gledališko hišo kot prostor, ki mora biti odprt tudi sodobnim gledališkim tendencam.
Knjiga Poldeta Bibiča tako govori o enem od temeljnih snovalcev prihodnosti slovenskega gledališča. Pred nami je neke vrste kronika uspehov in neuspehov Štihovega obdobja v Drami, soočanja predstav s publiko in kritiko, gostovanj po Jugoslaviji, na Poljskem in Češkem, v Milanu in Rimu, v Švici in na Madžarskem, o nasprotujočih si pogledih na gledališče, o prizadevanjih, da bi gledališki medij zamenjal podrejenost literaturi za status avtonomne umetnosti, kljub »tradicionalistom« in njihovemu nasprotovanju takšnim tendencam. Ko se je igralski prvak Stane Sever uprl Štihovemu favoriziranju režiserja Mileta Koruna, je dosegel omenjeni spor vrh in zaostritev, ki je naposled pripeljal do Štihovega odstopa. Bibič upošteva tako Severjevo zmoto kot Štihove napake, ki so pripeljale do krize ljubljanske Drame. Ta je kulminirala v odhodu treh režiserjev (F. Jamnik, M. Korun, Ž. Petan) iz Drame. Sledila je Severjeva nenadna smrt. Knjiga poskuša s pomočjo nekaterih partijskih dokumentov pokazati, da je bila kriza ljubljanske Drame pravzaprav začetek obračuna z »liberalci« (tj. s Stanetom Kavčičem), ki jo je v državnem okvirju sklenila »cestna afera«. Obravnavano obdobje v Drami se zaključi s Štihovim zagrenjenim razočaranjem, ki ga le deloma ublaži Štihovo kasnejše vodenje SLG Celje in Drame SNG Maribor. Na njegovo mesto v Drami je konservativna linija partije postavila »svojega človeka«, Janeza Šenka.
Do neke mere knjiga odzvanja tudi polemično in bi znala v marsičem zbuditi nestrinjanje. Mnenja o obravnavanem viharnem in za slovensko gledališče zelo pomembnem času se namreč še danes razhajajo in zdi se, da se povsem objektivna sodba o njem izmika. Ne glede na to se zelo osebno in prepričljivo pisanje Poldeta Bibiča potrjuje kot zanimivo tako za širšo kot za ožjo strokovno javnost.
Ivo Svetina
Knjigo uredila: Francka Slivnik in Ivo Svetina
Spremna beseda: Borut Trekman
Jezikovni pregled: Janez Kajzer
Fotografija: Dragan Arrigler, Leon Dolinšek, Vlastja Simončič, Dušan Škedl
Oblikovanje in prelom: Matjaž Vipotnik