Zavod Muzeum, ki je odločilno prispeval k uvajanju vizualnih umetnosti in sodobnega plesa v slovenske performativne umetnosti 90-ih let prejšnjega stoletja, praznuje 30-letnico delovanja. Ob tem je v sozaložništvu Slovenskega gledališkega inštituta in zavoda Muzeum režiserke, producentke in kustosinje Barbare Novakovič nastala publikacija z naslovom Gledališče kot muzej, ki jo je pospremila pregledna razstava Arhiv furioso.
»Pogled nazaj vzpostavlja polje sidrišč in misel jih polagoma sestavlja v poznane podobe. Vtisnjene v tisočerih koščkih, podobe potujejo k svojemu izhodišču – spominu. Predmetni svet zarisuje čutno smer zavesti in utira pot pomenu v relaciji z neskončnostjo števil, korakov, občutij, gest in besed.«
Barbara Novakovič, iz knjige Gledališče kot muzej
Obsežna knjiga na več kot 500 straneh črpa iz bogatega, obsežnega Muzeumovega arhiva dokumentov in referenc, fotografsko gradivo – knjiga zajema 313 fotografij in skic – je delo številnih, natanko 41 fotografov. Celota zajame natančen popis in enciklopedično, po obsegu impozantno zbirko uprizoritvenega (gledališkoplesnega) in razstavnega ter tudi založniškega opusa zavoda Muzeum. Glede na spremenjeni čas, kontekst in simptomatiko družbe je mogoče že začrtati sintezo. Avtorski prispevki v publikaciji (dr. Blaž Lukan, dr. Tomaž Toporišič, Jana Pavlič, Barbara Novakovič, dr. Zala Dobovšek) sledijo fenomenu Gledališča Muzeum, sprva konceptualnemu projektu, ki je bil (po prvi predstavi Čriček v pesti leta 1994) zasnovan kot raziskava razmerij slika-beseda, prostor-čas, gib-gesta, glasba – in transformacijam te odrske estetike (estetik) in ikonografije, kot jih razkrivata struktura in, navsezadnje, kazalo publikacije. Sintezo, ki pa vselej pomeni tudi natanko premišljeno selekcijo je pripravila Barbara Novakovič.
Barbara Novakovič in Muzeum
»Umetniški podpis Barbare Novakovič, režiserke, izvajalke, producentke in kustosinje, je v slovenskem umetniškem prostoru od nekdaj prepoznan kot subverziven, referenčno bogat, humanistično osredotočen in hkrati izhajajoč iz analitičnega poznavanja slovenske in svetovne umetnostne zgodovine. Na sceno je vselej stopala v sebi lastnem ritmu in s temami, ki so navkljub zgodovinski relevantnosti za sodobni čas pogosto predstavljale tveganje in tako rekoč »rob nevidnega«, ki ga zaradi kompleksnosti materiala ni bilo mogoče zmeraj sproti reflektirati, ampak je svoj vpliv pokazal šele skozi čas. Njena stalna in tesna povezanost z zavodom Muzeum, ki ga je ustanovila leta 1996, je zakoličila trajno, a nenehno razvijajočo se idejo, da umetnostno zgodovino vseskozi infiltrira v svoje gledališko delo in obratno. Na slovenski uprizoritveni sceni je prav tako bila sinonim za »filozofsko gledališče«, ki pa ga kot snovalka konceptov in avtorica predstav razume izjemno kompleksno in interdisciplinarno. Filozofski dometi, ki se kažejo tako v pristopih k vsebinam kot v izvedbenih formatih, vstopajo v njene izraze razplasteno, na eni strani tekstualno (dobesedno), na drugi kot substanca, nekakšna neizrekljiva atmosfera. Filozofija kot surova realnost, kot trda beseda, a sočasno tudi kot nenehno prisoten, a neviden obroč okoli naših eksistenc – na odru in v občinstvu.
Osupljivo obsežen opus Barbare Novakovič in zavoda Muzeum razpira svojo političnost ne le na ravni vsebin ali formatov, ampak se kaže tudi v dualnosti vztrajanja »ženske v nevladnem sektorju«, kjer se hierarhije podvajajo, ranljivost in (občasne) negotovosti pa lahko segajo ne le v prostor kreacije, temveč tudi v eksistence. Ob tem je nujno izpostaviti tudi interdisciplinarnost njenega delovanja, ki se je nenehno gibalo med vizualnim (umetnostna zgodovina, gledališče materiala), uprizoritvenim (gledališkim, gibalnim) in filozofskim (teoretskim). Slednje z zunanjim pogledom beremo kot teritorij specifičnega medžanrskega raziskovanja, a pri tem ne smemo pozabiti, da je prehajanje med različnimi področji oziroma umetniškimi polji še kako zahtevno; zaradi združevanja različnih estetskih polj je nenehno treba preizpraševati mehanizme, logiko in tudi samoumevnosti drugega polja ter jih optimalno umestiti v lasten jezik in izrazni cilj. Zelo preprosto povedano: ne zavedamo se privilegija skupnega referencialnega kroga, preden ne sestopimo iz njega in vstopimo v drugega. Morda se šele takrat raziskava zares prične. Pravzaprav se tudi v tem nahajajo temeljni zametki eksperimenta.«
dr. Zala Dobovšek, dramaturginja, teatrologinja
Gledališče kot muzej
Dokumenti Slovenskega gledališkega inštituta, Letnik LXII, št. 108
Izdal: Slovenski gledališki inštitut, Ljubljana, zanj: Gašper Troha
Knjiga je izšla v sozaložništvu z zavodom Muzeum, zavod za umetniško produkcijo, posredovanje in založništvo, Ljubljana, zanj: Barbara Novakovič
Urednika: Primož Jesenko, Barbara Novakovič
Fotografi: Igor Andjelić, Urška Boljkovac, Jeff Bickert, Bojan Brecelj, Miha Erman, Tjaša Gnezda, Mojca Gorjan, Dejan Habicht, Nika Hölcl Praper, Leonora Jakovljević, JAŠA, Aleksandra Kajbič, Egon Kaše, Žiga Koritnik, Iztok Kurnik, Andrej Lamut, Matija Lukić, Kata Molnár, Mare Mutić, Rok Oman, Matevž Paternoster, Marko Pleterski, Katja Rosa, Uroš Rustja, Nejc Saje, Bojan Salaj, Janez Skobe, Tone Stojko, Barbara Stupica, Matic Sonnenwald, Jože Suhadolnik, Miha Škerlep, Darja Štravs Tisu, Margareta Tomić, Atej Tutta, Peter Uhan, Aleksandra Vajd, Petra Veber, Sandra Vrh, Denis Zupan, Nada Žgank
Skice, risbe in makete: Aljoša Kolenc, Nina Dešman, Vlatka Ljubanović, Barbara Stupica, Jaka Šimenc, Uroš Rustja, son:DA, Saša Vale, Urša Vidic, Elica Georgieva, Barbara Novakovič, Petra Petan, Dana Čuk in Valentin Dowhyj
Izbor slikovnega gradiva in imensko kazalo: Barbara Novakovič
Arhivske kartice: Helena Pivec, Barbara Novakovič
Lektor: Andraž Polončič Ruparčič
Prevod in lektura angleškega povzetka: Jana Renée Wilcoxen
Oblikovanje in priprava za tisk: Dana Čuk, Vlatka Ljubanović
Zahvaljujemo se Gašperju Trohi, Aljoši Dobovišku, Dani in Luki Kašetu, Andreju Ovscu, Renati Šolar,
Ani Kolenc, Meti Kojc, Mateju Filipčiču, Maretu Mutiću in Mojci Gorjan.
Izdajo knjige je sofinanciralo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.