Revija, ki jo je izdajala Založba ljudskih iger, je bila slovenska gledališka publikacija z najdaljšim stažem med vsem gledališkimi časopisi, ki so izhajali na ozemlju današnje Slovenije v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno. Založba ljudskih iger je v šestih letih delovanja uspela izdati 54 revialnih številk, trideset dramskih besedil v redni zbirki (Ljudske igre), strokovna dela s področja gledališča (knjižna zbirka Priročniki), številne brošure v zbirki Proslave in še nekaj knjižic, ki so izšle izven rednih zbirk. Skrbeli so tudi za prepisovanje izvirnih dramskih del in prevodov, ki niso bili natisnjeni. Rokopisna zbirka gledaliških besedil je bila namenjena izposoji.

Revija s podnaslovom list za poglobitev našega igranja je nastala kot spodbuda za dvig kvalitete ter razvoj ljudskih odrov. Glavni urednik revije in ustanovitelj založbe je bil etnolog, gledališki organizator, prevajalec in publicist Niko Kuret. Mladi profesor romanistike je že v času študija intenzivno spremljal kulturno dogajanje v Evropi in različna gibanja, ki so si zadala za cilj preporod katoliškega ljudskega gledališča: predvsem francoska, flamska in nemška. Še preden je ustanovil založbo (1933), je vse od leta 1928 objavljal programske članke in pripravil niz radijskih oddaj (1931) o katoliškemu gledališču.

Svoje poglede na zgodovino in razvoj krščanskega ljudskega teatra je strnil v priročniku z naslovom Pravi ljudski oder (1934). Že v antični Grčiji je bil teater »zadeva verskega občestva« (str. 13). Zaradi prvobitnega »igralskega gona«, ki ga ljudje nosimo v sebi, so nastale krščanske oblike gledališča, ki so izšle iz bogoslužja in se v nadaljnjemu razvoju preselile najprej pred cerkve, pozneje pa na trge (pasijoni, prizori iz življenja svetnikov, Marijino življenje). Srednjeveška duhovna drama je zrasla iz ljudstva, vendar so se sčasoma verske in občestvene osnove iz gledališke igre vedno bolj umikale. Gledališče je z razvojem individualizma in materializma postajalo izraz in potreba meščanskega človeka, preprostemu ljudstvu pa se je odtujilo: »ne le po svojih osnovah, ampak tudi po svoji razvojni stopnji je moderni teater tedaj [postal] neljudski« (str. 17). Čitalniško gibanje je bilo izrazito meščansko. Šele razvoj »ljudske prosvete« oziroma razmah ljudske kulture proti koncu 19. stoletja je gledališče znova približalo ljudem. Ljudski odri so tako na repertoarnem kot na izvedbenem nivoju začeli posnemati profesionalna gledališča in so zato postali njegova karikatura, kar je veljalo tako za katoliške kot za liberalne (oziroma socialistične) gledališke poskuse. Vsi so imeli enako strategijo in zgrešeno repertoarno usmeritev. Zaradi vsesplošnega diletantizma in plehkosti se je med katoličani rodila potreba po obuditvi starih tradicij in gledališke publike kot krščanskega občestva. Zgledi za oživitev občestvenega gledališča so bili poleg ohranjenih srednjeveških oziroma starih iger (ohranile so se poznejše predelave, na primer barokizirani pasijoni, misteriji in mirakli) tudi primeri krajev, ki so nekaj stoletij nepretrgoma gojili tradicijo pasijonskih iger (bavarski Oberammergau in Erl na Tirolskem).

Kuret je nasproti diletantizmu postavil »laično igro«. Ljudska igra naj bi iznašla svoj lastni izraz. Za njen razvoj naj bi poskrbel »igralski vodja«, režiser in umetniški usmerjevalec gledališke skupine. Poleg strokovnega znanja naj bi imel tudi voditeljske sposobnosti. Igralska družina naj bi nujno potrebovala duhovnega vodjo oziroma duhovnika, ki bi skrbel za njeno versko življenje in razvoj. Najprimerneje bi bilo, da bi bil igralski vodja klerik, če pa to vlogo prevzame laik, si mora skupina zagotoviti tudi svojega duhovnika.

Poleg skrbi za rast igralca, primeren repertoar, mladinsko gledališče in oživljanje ljudske tradicije, je gibanje spodbujalo »gledališče pod milim nebom«, uprizarjanje iger na prostem, ki je omogočilo organizacijo množičnih gledaliških dogodkov.

Še pred izdajanjem revije si je Kuret zagotovil široko podporo slovenske Cerkve. Jože Pogačnik je bil prevajalec prve knjižice iz zbirke Ljudske igre, Timmermansove priredbe Slehernika, spodbudne in naklonjene misli za prvo številko Ljudskega odra pa sta napisala škof Gregorij Rožman in predsednik Katoliške akcije Miha Krek. Eden najdejavnejših piscev člankov in dramskih besedil je bil Davorin Petančič, bogoslovec in pozneje kaplan v Vojniku pri Celju. Gledališki organizator in sodelavec Ljudskega odra je bil tudi jezuit Venčeslav Vrtovec. Niko Kuret je tudi med laiki našel širok krog sodelavcev vseh generacij, prevladovali pa so mladi avtorji. Prevajalci in pisci dramskih tekstov ter člankov so bili med drugimi: Anton Breznik, France Kotnik (ki je odkril in pripravil za objavo besedila Andreja Šusterja Drabosnjaka), Joža Vombergar, Janko Moder, Tine Debeljak, Joža Lovrenčič,France Brenk, Kristina Vrhovec (Brenk) in Emil Smasek.

Ob upoštevanju tradicije verskih iger (Škofjeloški pasijon, besedila Andreja Šusterja Drabosnjaka) in spodbujanju domačih avtorjev, že uveljavljenih in začetnikov, je Niko Kuret tako za revijo Ljudski oder kot za knjižno zbirko Ljudske igre organiziral množično prevajanje dramskih besedil in marsikaterega tudi sam prevedel. Prevladovali so francoski (Henri Ghéon, Henri-Eugène Brochet) in flamski pisci (Felix Timmermans, Jozef Boon, Prosper Thuysbaert). Slovenski bralci in gledališki ustvarjalci so spoznavali nemške pisce verskih iger (Franz Herwig, Franz Xavier Weiser), ob njih pa tudi nizozemske (Eduard Vaterman).

Revija je zajemala širok spekter ustvarjanja: spodbujala je razvoj mladinskega in predvsem lutkovnega gledališča, se povezovala z radijskim medijem in spremljala razvoj filmske umetnosti. Eden organizacijskih vrhuncev je bil tudi igralski tečaj s stotridesetimi udeleženci.

V reviji so poleg strokovnih člankov in pregledov gledališkega dogajanja izhajale tudi drame v nadaljevanjih in krajši gledališki teksti, ki so bili usklajeni s cerkvenim letom ter z njim povezanimi ljudskimi običaji.

KNJIŽNA ZBIRKA LJUDSKE IGRE

Trideset zvezkov zbirke dramskih besedil in krajši teksti, objavljeni v reviji, so predstavljali ogrodje in vodilo repertoarjev gledaliških skupin. Približno polovica knjižic, ki so izšle v zbirki, je prevodnih: nekaj je tudi lahkotnejših del oziroma komedij klasičnih avtorjev, večina besedil pa je priredb starejših iger in misterijev ter izvirnih besedil katoliških avtorjev z versko in socialno vsebino. Taka je že prva knjižica, Thuysbaertov Slehernik (podnaslovljen liturgični in alegorični misterij, poslovenil dr. Jože Pogačnik, 1932). Čeprav je že obstajal slovenski prevod Hofmannsthalove priredbe, ki ga je opravil Oton Župančič in z njim ustvaril pravo pesniško mojstrovino, se je uredništvo odločilo za preprostejšo prozno varianto, ki je tudi pri nas bila zelo pogosto izvajana, čeprav so ljubiteljske skupine včasih posegle tudi po Hofmannsthalovi priredbi srednjeveškega misterija. Srednjeveške korenine ima tudi Prelepa igra o Marici in hudiču (28. zvezek , staroflamski misterij v štirih delih, iz francoščine prevedel Janez Logar, 1940), ki je izšel čisto na koncu, v zadnjem letu izdajanja zbirke. V tem času se je zbirka ponašala z visoko literarno kvaliteto posameznih prevodnih del. Kot 29. zvezek je bila natisnjena Mádachova Tragedija človeka (prevedla Vilko Novak in Tine Debeljak, 1940), načrtovana pa je bila tudi izdaja Velikega odra sveta Pedra Calderona de la Barce, ki je izšla šele leta 1942 v nadaljevanjih v Domu in svetu v prevodu Janka Modra, čeprav jo lahko upravičeno štejemo za del zbirke, ker so njen izid dolgo časa načrtovali, potem pa je Ljudski oder prenehal izhajati.

Misterij, ki je nastal po srednjeveškem besedilu, je tudi besedilo z naslovom Theophilus, ki se naslanja na faustovski motiv (7. zvezek, prevedel leta 1928 krog ljubljanskih akademikov, priredil Niko Kuret, 1934). Kot prevajalci so v uvodu navedeni Edvard Kocbek, Anton Oven in Leopold Stanek. Dramo so prevedli v tekočih verzih, s katerimi jim je uspelo prenesti v slovenščino slovesno atmosfero srednjeveškega misterija, ki prikazuje boj med satanom in Marijo za nekdanjega duhovnika Theophilusa in za pismo, s katerim se je zapisal hudiču.

V isti knjižici je izšla tudi Anima, po obsegu skromna »duhovna igra«, ki jo je prevedel Niko Kuret (7. zvezek, Dve duhovni igri (Anima, Theophilus), 1934). Oblikovno in vsebinsko je Anima zelo preprosta drama z realističnimi elementi in socialno tematiko. Mlado podeželsko dekle Anima, Duša, v mestu poišče brata Krištofa, ki se po notranjih bojih, obupavanju in padcih s sestrino pomočjo poboljša, spreobrne in odloči, da bo uredil svoje življenje. Besedilo Josepha Jacoba Feitna so že v dvajsetih letih igrali dijaki v Celju, med njimi tudi Kuret, objavljeno pa je bilo v nemški katoliški reviji “Das Heilige Feuer (Sveti ogenj).”

Močno socialno noto ima tudi igra Boštjan iz predmestja (po Herwigovi noveli dramatiziral J. Benoit, iz flamskega izvirnika prevedla in priredila Ksenija Jelšnikova, 1935). Roman nemškega katoliškega pisatelja Franza Herwiga (1880-1931) je izšel pri nas deset let po nastanku v prevodu patra Romana Tominca (Sveti Boštjan iz predmestja, 1930). Junak romana je mladi menih Boštjan, ki posluša Božji glas, zapusti samostan in deluje med delavstvom in revnimi. Kmalu umre kot žrtev spletk in nasilnih revolucionarnih delavcev – na podoben način kot rimski mučenec sv. Sebastijan, ljudstvo pa spozna njegovo svetost. Delo je dramatiziral belgijski frančiškan Jacques Benoit.

Tudi Igra o dobroti (15. zvezek, poslovenil Jan Plestenjak, 1935) je besedil s socialno tematiko, v katerem je problematizirana karitativnost oziroma način dajanja in sprejemanja darov.

Še preden je ustanovil založbo, je Niko Kuret iz francoščine prevedel in kot knjižico izdal dramo Tri modrosti starega Wanga (Henri Gheon, kitajska igra v štirih slikah, 1932), v revialni obliki pa je že v prvem letniku Ljudskega odra izšel tekst Vrtnar, ki se je smrti zbal Henrija Brocheta (Ljudski oder, 1934).

Kuret je za prvi letnik zbirke prevedel tudi dramsko besedilo Trije kralji (2. zvezek, božična legenda v treh zgodbah, 1932). Dramo sta napisala flamski pisatelj Felix Timmermans (1886-1947) in nizozemski avtor Eduard Vaterman (1901-1946). Igra prikazuje razlike med značaji treh prijateljev, beračev in kolednikov, ki se svobodno odločajo za dobroto ali zlo, nad njimi pa bdi Božja previdnost. Za najzlobnejšega med prijatelji se bojujeta hudič in Božja mati. Na koncu zmaga Marija in vsi trije prijatelji so kljub hudobiji, ki je obsedla najpodlejšega med njimi, na koncu zveličani.

Pisatelj Joža Vovk je za zbirko Ljudski oder prispeval dva prevoda iz nemščine: božično in velikonočno igro. Adventna igra Vrata (8. zvezek, Maria Salamon: Vrata. Adventna in božična igra v petih slikah, 1934) je gledalce vpeljala v pričakovanje Božiča. V svetopisemskih prizorih so sledili drami Adama in Eve, Kajna in Abela, Jakoba in device Marije (angelovo obiskanje, nastop pastirjev in napovedi Odrešenikovega rojstva). Naslednje leto je izšel tudi Vovkov prevod Velikonočne igre v petih slikah. Pasijon v verzih z dvajsetimi nastopajočimi je napisal Franz Herwig.

Med redkimi prevajalkami v pretežno moški družbi je bila tudi Marija Gašperšič, ki je prevedla dekliško zborovsko igro Sveta Cecilija. Besedilo, ki je izšlo leta 1938 (21. zvezek), je napisal Jozef Boon.

Z namenom, da bi oživel in približal publiki slovensko versko gledališko tradicijo, je Niko Kuret izdal štiri priredbe starih besedil. Skrajšana različica Škofjeloškega pasijona je izšla pod naslovom Slovenski pasijon (5. zvezek, O. Romuald: Slovenski pasijon, po rokopisu Škofjeloške pasijonske procesije priredil N. Kuret, 1934). Bila je jezikovno posodobljena in z manjšim številom nastopajočih. V naslednji knjižici v zbirki je objavil Igro o izgubljenem sinu Andreja Šusterja-Drabosnjaka (6. zvezek, prolog in sedem nastopov, 1934), naslednje leto pa je dodal še Drabosnjakovo Božično igro (13. zvezek, 1935). Dve leti pozneje je priredil tudi Drabosnjakov Pasijon, Igro o Kristusovem trpljenju (17. zvezek, po starem koroškem rokopisu iz 1818 priredil Niko Kuret, 1937).

Med izvirnimi slovenskimi deli so izšli najprej Koroški Tihotapci, ki jih je napisal dvajsetletni France Brenk (4. zvezek, igra v štirih dejanjih iz časa bojev za Koroško, 1933). Drama se dogaja po prvi svetovni vojni v krajih med Karavankami in Beljakom in obravnava družinske tragedije in izdajstva v času pred koroškim plebiscitom. Nemškutar Johann Jager preganja tihotapce, ki jih vodi Jovan Perič. Jager povzroči ljudem veliko gorja, a pred smrtjo spozna svojo zmoto. Srbski tihotapci so prikazani kot prvinski, plemeniti in strastni ljudje.

Brenk je napisal še eno zgodovinsko igro z naslovom Poslednje ustoličenje s petindvajsetimi nastopajočimi in množico statistov (14. zvezek, slavnostna ljudska igra, 1935). Zadnji vojvoda je bil ustoličen leta 1414 na knežjem kamnu na Koroškem. Brenkov junak, menih Ciril, postane žrtev spletke. Reši ga vojvoda Ernest, ki se odloči, da bo s svojimi podložniki ravnal pravično. Besedilo je obsežno in vsebuje veliko stranskih zapletov.

Še bolj množično zasedbo je predvidel Davorin Petančič v Igri naše fare. (12. zvezek, 1935). V besedilu, ki naj bi ga pred cerkvijo uprizarjala vsa fara, med drugim tudi pet pevskih zborov, poleg Sejalca Božje besede in Sejalca ljuljke nastopajo še Dobro, Verni, Sveti – osebe, ki se borijo proti Slabemu, Smrti…Na koncu zmagajo Vera, Upanje in Ljubezen.

Petančič je tudi avtor Lisice Zvitorepke (23. zvezek, cirkuška komedija, 1938) in dramatizacije Desetega brata (22. zvezek, vaška igra pod milim nebom po povesti J. Jurčiča, 1938), Jurčiča pa je dramatiziral tudi urednik zbirke (18. zvezek, Niko Kuret: Jurij Kozjak, narodna igra v dveh delih, 1936). Fran Saleški Finžgar je v zbirko prispeval socialno dramo Nova zapoved (19. zvezek, 1936), Viktor Kokalj pa ljudsko igro Mlinarjev Janez (26. zvezek, 1939).

Niko Kuret je poudarjal pomen kvalitetne komedije in velike potrebe po tovrstnih igrah. Sam je prevedel dve Goldonijevi komediji (20. zvezek, Zdraha na vasi, 1937 in 27. zvezek, Stric ihta, 1939) in Beneške trojčke Antonia Collata (3. zvezek, komedija v štirih dejanjih, 1932). Collato je bil igralec in komediograf, ki je v 18. stoletju z italijansko komedijo uspel tudi v Parizu. Beneški trojčki so – tako kot večina njegovih del – napisani v slogu commedie dell’arte. Kot pove naslov, gre za variacijo na antično komediografsko temo zamenjav različnih oseb z enakim videzom. Glavni igralec igra vse tri brate. Niti komedije zmešnjav so v rokah služabnika Harlekina. Na slovenskih odrih je bilo pogosto uprizarjano delo Carla Goldonija z enako tematiko (Beneška dvojčka).

Kuret je prevedel tudi komedijo Politikant (24. zvezek, 1938), Kristina Vrhovec (Brenk) in Emil Smasek pa sta v tekoče verze duhovito prepesnila eno najbolj znanih francoskih srednjeveških fars, ki je bila natisnjena že v 15. stoletju, Burko o jezičnem dohtarju (10. zvezek, Vrhovčeva-Smasek, po starofrancoski farsi o advokatu Pathelinu, 1935). Njun prevod je še vedno pogosto uprizarjan, bil pa je tudi ponovno izdan (2004, zbirka Klasje, vsebuje tudi obsežen uvod o srednjeveški farsi, dramatiki in gledališču, ki ga je napisal Miha Pintarič).

Edina izvirna slovenska komedija, ki je izšla v zbirki, je bila Voda, ki jo je napisal Joža Vombergar (16. zvezek, kmečka komedija v treh dejanjih, 1936).