Tudi četrto slovensko gledališko revijo so, tako kot drugo, poimenovali s preprostim imenom Drama. Izdajatelj revije je bil konzorcij z imenom Založba Drama, ki sta ga skupaj s somišljeniki ustanovila dramatika Joža Vombergar in Jože Kranjc, ki sta revijo tudi urejala. Odgovorni urednik Vombergar naj bi skrbel za »praktični del«, Kranjc pa za »teoretični del«. Cilj konzorcija je bil izdajanje dramskih besedil, ki naj bi imela široko bralsko zaledje predvsem v gibanju »ljudskih odrov«, ljubiteljskemu gledališkemu ustvarjanju v slovenskih mestih in na podeželju. Članki v reviji, ki naj bi vzgajali tako ustvarjalce kot gledališko publiko, so izpostavljali potrebo po izboljšanju repertoarja in odrske tehnike. Revija naj bi imela izobraževalno in povezovalno vlogo, s knjižnimi izdajami pa bi prosvetnim društvom in drugim gledališkim skupinam približali kvalitetnejša dramska dela. V programskih člankih prve številke so uvodničarji obljubili, da bodo s pomočjo najboljših gledaliških strokovnjakov in piscev, ki so jih povabili k sodelovanju, oblikovali revialno »dramatično šolo za ljudske igralce«.

Poleg obeh urednikov so članke prispevali med drugimi tudi literarni ustvarjalci Oton Župančič, Fran Saleški Finžgar, Ivan Pregelj, Slavko Grum, Danilo Gorinšek in France Vodnik. S prispevki so sodelovali tudi nekateri najpomembnejši režiserji tistega časa: Valo Bratina, Milan Skrbinšek, Ferdo Delak in Osip Šest.

Konzorcij je organiziral skupinske oglede predstav v ljubljanskem in mariborskem poklicnem gledališču, v reviji pa so bile objavljene tudi ocene uprizoritev in poročila o profesionalnem in ljubiteljskem gledališkem ustvarjanju.

V drugem letniku (1934) je Vombergarja zamenjal Janez Lenček, ki je leta 1936 mlad umrl. V zadnji številki revije je bil objavljen nekrolog ob njegovi smrti. Leta 1934 je začel revijo sourejati še Milan Skrbinšek, ki je v Drami objavil tudi več strokovnih člankov.

Založba Drama je izdala Delakovi dramatizaciji Jurčičevega Desetega brata in Cankarjevega Hlapca Jerneja, Goldonijevo komedijo Sluga dveh gospodov, Strindbergovo Veliko noč, Kranjčeve Katakombe in Detektiva Meglo, Abramovega Zlatoroga, Lipahov Glavni dobitek, Vombergarjevo igro Zlato tele in druga dramska besedila.

Konzorcij je organiziral tudi prodajo delnic prvega slovenski zvočnega filma Triglav, ki ni bil nikoli realiziran.

Drama je bila naša prva gledališka revija, ki je svoje poslanstvo prepoznala v skrbi za ljubiteljsko gledališko ustvarjanje. Še v času izhajanja revije je nastala nova gledališka periodična publikacija, Kuretov Ljudski oder, ki je imela podobne ambicije. Izhajala je sedem let, vzporedno pa so sodelavci revije – tako kot uredništvo Drame – organizirali tudi tiskanje knjižne zbirke dramskih besedil.

Revija Drama je sicer formalno izhajala štiri leta in izdala približno ducat knjižic dramskih besedil, vendar je imel konzorcij ves čas finančne težave in premalo naročnikov. Podjetje so dušile posledice gospodarske krize, tako da je Jože Kranjc, ki je ostal na koncu sam, moral obupati. Kljub temu mu je uspelo izdati več številk, kot jih je imela naša prva gledališka revija Maska. Za slovensko gledališko revijo, ki je izhajala med obema vojnama (vsega skupaj jih je bilo pet), je Drama izhajala relativno dolgo časa, od leta 1933 do 1936.