Od slovenskih re\u017eiserjev, ki so se uveljavili po drugi svetovni voljni, je bil Igor Pretnar edini, ki se je ob \u0161tudiju na ljubljanski Akademiji za igralsko umetnost, kjer je zadnja leta pred smrtjo bil profesor za dramsko igro, izobra\u017eeval tudi v Moskvi na Vsesovjetski \u0161oli za kinematografijo pri slavnem Eisensteinu, svoj talent in znanje pa je nato dovolj magistralno izpri\u010deval v gledali\u0161\u010du in filmu.<\/p>\n
<\/p>\n
\u010ce ne omenjamo posebej kratkometra\u017enih filmov, je zaradi prezgodnje smrti ustvaril samo petero del (Na valovih Mure, Pet minut raja, Samorastniki, La\u017enivka in Idealist), a zlasti Samorastniki in Idealist, ki sta jima podlaga znameniti literarni besedili Pre\u017eihovega Voranca in Ivana Cankarja (Martin Ka\u010dur), sodita danes, \u010de smemo tako re\u010di, med temeljna dela slovenske filmske klasike. Ne le zaradi slogovne in estetske \u010distosti, marve\u010d tudi zaradi izpovedne zrelosti, ki ni samo pretresljiva v smislu klasi\u010dne katarze, marve\u010d uprizorjena z izrazili so\u010dasne filmske poetike. Navkljub tako visoki oceni Pretnarjevega filmskega opusa pa njegov gledali\u0161ki ni ni\u010d bistveno manj pomenljiv, \u010deprav zaradi prehitrega odhoda tudi tega ni mogel do konca razviti in zaokro\u017eiti. Za\u010del je leta 1954 v Pre\u0161ernovem gledali\u0161\u010du v Kranj z re\u017eijo odmevne predstave Sartrove Obzirne vla\u010duge, sicer prve slovenske uprizoritve slovitega francoskega eksistencialista, in s krstno izvedbo Torkarjeve Pisane \u017eoge, nato ob\u010dasno re\u017eiral v Ljubljani, Mariboru in Celju, kar sedemnajst sezon (do 1973) pa v ljubljanskem Mestnem gledali\u0161\u010du, kjer je tri leta tudi ravnateljeval.<\/p>\n
<\/p>\n
Zagotovo ne samo zaradi \u0161tudija v Moskvi, tudi sicer je bil Igor Pretnar s posebno ob\u010dutljivostjo naklonjen ruski dramatiki, o \u010demer pri\u010dajo predstave Gogolja (\u017denitev), Ostrovskega (\u0160e tak lisjak se nazadnje ujame, Volkovi in ovce), \u010cehova (Stri\u010dek Vanja, Platonov), Gorkega (Malome\u0161\u010dani), Platajeva (Dom oddiha), Erdmana (Samomorilec), Arbuzova (Irkutska zgodba). Ni\u010d manj blizu mu niso bili slovenski dramatiki: Cankar (Za narodov blagor, Hlapci), Leskovec (Dva bregova) ali Torkar (Pisana \u017eoga, Pozabljeni ljudje), od modernih dramatikov pa zlasti ameri\u0161ki, tisti z razvitimi kriti\u010dnimi odskoki glede na tako imenovani \u00bbameri\u0161ki stil \u017eivljenja\u00ab: O’Neill (Elektra v \u010drnini), Hemingway (Peta kolona), Williams (Tetovirana ro\u017ea) in Odets (Premiera v New Yorku), \u010de omenimo samo te avtorje in dela.<\/p>\n
<\/p>\n
Igor Pretnar je bil znan po tem, da ni posebno \u010dislal odrskega eksperimentiranja, kaj \u0161ele da bi ga bil dejavno prakticiral, \u010detudi zato kot re\u017eiser \u0161e zdale\u010d ni bil tak zadrti tradicionalist. Res pa je zelo spo\u0161toval literarno predlogo kot izhodi\u0161\u010dno iniciacijo za gledali\u0161ko interpretacijo, kar se da natan\u010dno je iskal in udejanjal osrednje pomenske poudarke dramskega teksta, stilno strukturo predstav je sen\u010dil predvsem s psiholo\u0161kimi tan\u010dicami in \u010de je bilo le mogo\u010de, z liri\u010dnimi poudarki in kontrastnimi razpolo\u017eenji. Zato je, med drugim, tako tenko\u010dutno uresni\u010dil npr. Stri\u010dka Vanjo A. P. \u010cehova v Mestnem gledali\u0161\u010du ljubljanskem, uprizoritev, o kateri je bilo zapisano, da je izvabljala \u00bboto\u017eno, samoanaliti\u010dno, celo nekoliko ‘ zastrupljeno’ besedo iz interpretov\u00ab. Ob vsem tem pa so Pretnarjeve re\u017eije vendarle najraj\u0161i sledile (poeti\u010dnemu) odrskemu realizmu kot tistemu oblikovalnemu duktusu, ki ga je kot umetnik najbolj cenil in bil v svojem \u010dasu v slovenskem dramskem gledali\u0161\u010du njegov ugledni zastopnik in \u017elahtni ustvarjalec.<\/p>\n
(Du\u0161an Moravec, Vasja Predan: Sto slovenskih umetnikov, Koledarska zbirka, Pre\u0161ernova dru\u017eba, 2001<\/em>)<\/p>\n <\/p>\n Editor:<\/strong> Bojan Kav\u010di\u010d<\/p>\n Text authors:<\/strong> Francka Slivnik, Silvan Furlan, Lilijana Nedi\u010d<\/p>\n <\/p>","protected":false},"excerpt":{"rendered":" Of the Slovenian directors who established themselves after World War II, Igor Pretnar was the only one who, in addition to studying at the Ljubljana Academy of Dramatic Arts, where he was a professor of drama in the last years before his death, also studied in Moscow at the All-Soviet School of Cinematography under the famous Eisenstein, and developed his talent and knowledge...<\/p>","protected":false},"author":3,"featured_media":1994,"template":"","categories":[7],"tags":[],"avtor":[],"izpostavljamo":[],"letnik":[230],"naslov":[],"prevajalec":[],"zbirka":[199],"class_list":["post-490","publikacija","type-publikacija","status-publish","has-post-thumbnail","hentry","category-publikacije","letnik-230","zbirka-dokumenti"],"acf":[],"yoast_head":"\n