Ko je Josip Vidmar konec \u0161estdesetih let prej\u0161njega stoletja vpeljal t\u00e9rmin skupnega slovenskega kulturnega prostora in je slovenska uradna politika razumela to kot svojo dol\u017enost, je bila slovenska kulturna dejavnost na Tr\u017ea\u0161kem, ki se je dogajala zunaj Slovenskega gledali\u0161\u010da (od 1976 imenovanega Slovensko stalno gledali\u0161\u010de), dele\u017ena manj pozornosti.<\/p>\n
<\/p>\n
V \u010dasu, ko sta v Ljubljani delovala Eksperimentalno gledali\u0161\u010de Glej in Gledali\u0161\u010de Pekarna, ki sta nadaljevala izro\u010dilo Odra 57, je v Trstu delovalo Slovensko amatersko gledali\u0161\u010de (SAG). Kot mnoga gledali\u0161\u010da v \u0161estdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja, se je tudi SAG zavzemal za \u00bbsistemati\u010dno uvajanje sodobnega gledali\u0161kega prepri\u010danja in hkrati odganjanje in prepre\u010devanje starega in zastarelega\u00ab. Pogled iz Ljubljane je redko segel do Trsta, kljub temu, da je SAG gostoval v Mestnem ljubljanskem gledali\u0161\u010du, na Bor\u0161tnikovem sre\u010danju ali na tedaj zelo uglednem festivalu \u0161tudentskih gledali\u0161\u010d MFSK v Zagrebu. Entuziazem, ki ni bil obremenjen s konvencijami, je prepoznala tudi publika.<\/p>\n
<\/p>\n
Knjiga dr. Bogomile Kravos o SAG, ki je delovalo pet sezon (1971\/1972 – 1976\/1977), s \u010dasovne distance slika stanje duha v polpretekli tr\u017ea\u0161ki gledali\u0161ki zgodovini. Sobivanje SAG s slovenskim poklicnim gledali\u0161\u010dem v Trstu ni trajalo dolgo, saj se je slovenska tr\u017ea\u0161ka politika v podobi obeh \u00bbkrovnih organizacij\u00ab nenadoma ustra\u0161ila nastavljenega ogledala. Jeseni 1975 je pri\u0161lo v Trstu do konflikta: kabaret Pappenstory, ki bi slovensko \u00bbzamejsko\u00ab politiko v duhu italijanskega izro\u010dila soo\u010dil z njeno podobo, je do\u017eivel svojo \u00bbpremierno uprizoritev\u00ab in hkrati tudi \u00bbzadnjo reprizo\u00ab kar na sestanku \u00bbsagovcev\u00ab s politi\u010dno elito. S to epizodo je bila usoda SAG zape\u010datena.<\/p>\n
<\/p>\n
\u017delja \u00bbsagovcev\u00ab, da bi sledili na\u010delom svoje gledali\u0161ke poetike, se je pokazala kot (politi\u010dna) naivnost, ki svoje umetnosti ni utemeljevala na kompromisih, torej na temelju dnevne politike. Kot v spremni besedi ugotavlja Ivo Svetina, je \u00bb\u0161torija o papanju\u00ab, kot bi lahko prevedli naslov neuresni\u010denega kabareta, tudi \u0161torija o \u00bbpo\u017ere\u0161nosti\u00ab politike, desne ali leve. Ta zasleduje zlasti svoje interese in ne interesov narodne skupnosti.<\/p>\n
<\/p>","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
When Josip Vidmar introduced the term of a common Slovenian cultural space in the late 1960s and Slovenian official policy understood this as its duty, Slovenian cultural activity in the Trieste region, which took place outside the Slovenian Theatre (since 1976 called the Slovenian Permanent Theatre), received less attention. At the time when in Ljubljana \u2026<\/p>","protected":false},"author":3,"featured_media":1789,"template":"","categories":[7],"tags":[],"avtor":[],"izpostavljamo":[],"letnik":[240],"naslov":[],"prevajalec":[],"zbirka":[199],"class_list":["post-363","publikacija","type-publikacija","status-publish","has-post-thumbnail","hentry","category-publikacije","letnik-240","zbirka-dokumenti"],"acf":[],"yoast_head":"\n