[av_buttonrow alignment='left' button_spacing='5′ button_spacing_unit='px' av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
[av_buttonrow_item label='Source‘ link=’manually,#vir’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’4′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label='About the author ' link='manually,#avtorju' link_target="" size='small' label_display="" icon_select='no' icon='5′ font='entypo-fontello' color='theme-color-subtle' custom_bg='#444444′ custom_font='#ffffff'][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label='About the plays of Emil Filipčič' link='manually,#drama' link_target="" size='small' label_display="" icon_select='no' icon='ue800′ font='entypo-fontello' color='theme-color-subtle' custom_bg='#4444′ custom_font='#ffffff'][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label='Editions, typescripts and manuscripts' link='manually,#izdaje' link_target="" size='small' label_display="" icon_select='no' icon='ue800′ font='entypo-fontello' color='theme-color-subtle' custom_bg='#4444′ custom_font='#ffffff'][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label='Od Keglerja do Župnika‘ link=’manually,#zupnika’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label='About the text' link='manually,#besedilo' link_target="" size='small' label_display="" icon_select='no' icon='ue800′ font='entypo-fontello' color='theme-color-subtle' custom_bg='#444444′ custom_font='#ffffff'][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label='Read it‘ link=’manually,http://slogi.si/wp-content/uploads/2018/12/ZUPNIK.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[/av_buttonrow]
Besedilo je zvrstno težko opredeljivo. Avtorjevo pisavo odlikuje radikalna ustvarjalna svoboda: odločno preigrava registre burke, parodije, grosteske, travestije in satire.
DRAMSKE OSEBE: 19 (3ž, 16m)
Besedilo še ni bilo ne objavljeno ne uprizorjeno. V Slovenskem gledališkem inštitutu imamo dve verziji teksta. Starejša različica obsega 59 oštevilčenih strani v A4 formatu (sig. K t 3385/2), novejša pa 75 strani (sig. K t 3385/2).
Writer and playwright Emil Filipčič (1951) is a versatile artist with an extremely extensive literary oeuvre. Even before his first literary publications, he burst onto the scene with his provocative series Butnskala on Radio Študent (together with Mark Derganc). Also his first prose work Kerubini was written in tandem (with Branko Gradišnik).
Filipčič's style is characteristically relaxed, playful and humorous, full of mythological, political, literary, philosophical and even sporting references. Intertextual and metafictional references create a sense of anarchy, which comes to life in the chaos of genre and the constant breaking down of stereotypes. With her first stand-alone novel Grein Vaun (1979) established himself as one of the leading protagonists of the so-called new Slovenian prose, with his debut play Kegler (1981), however, with unusual and radical satirical gestures, he indicated the main characteristics of his theatre writing. In the background of the author's literary world, one can suspect the hippie movement, communes, experimentation with drugs, beatnik literature and the sexual revolution. But it all starts with a parodic attitude towards the literary canon and ideologies, even though the literary tradition is ever present in the author's plays and we cannot imagine them without Pirandello, Jarry, Beckett and, above all, Ionesco. In Filipčič's texts we can recognise the influence of the films of Luis Buñuel and, above all, Federico Fellini, and in his writing we can also see traces of popular culture, from Monty Python's Flying Circus to Alan Ford. Filipčič's playwriting adopted Slovenian attempts at absurdist drama and theatrical experimentation of his time (Glej Theatre, Pekarna and its predecessors). His writing is cynically destructive and at the same time parodically burlesque. The original use and combination of grotesque elements creates humour with a touch of absurdity, anguish and sadness. In a surrealist manner, it tirelessly combines the fantastic and the real and achieves humour through travesty, parody and persiflage. It also shares with the drama of the absurd a subversive verbal comedy: language games, trivial declarations, a Babel-like confusion of languages and linguistic registers, loose speech, illogic, semantic emptiness, patheticism and a Beckettian disintegration of meaning. His literature contains many of the characteristics of postmodernism: the fusion of the seemingly incompatible, the rapid alternation of the sublimely euphoric and the banal, the mixing of high and low literature, pop culture and the classics, the introduction of metafiction, and an all-round stylistic looseness.
The playwright's plays had a great resonance in the Slovenian cultural scene, as eight of his works were staged soon after their creation. According to Kegler (SNG Maribor, 1981) took the theatre stage in Prisoners of freedom (SMG Ljubljana, 1982), Altamira (SNG Ljubljana, 1982) and Sick Bride (SMG Ljubljana, 1984). The following text Atlantis (SMG Ljubljana, 1988) and File - baron Münhausen, which was staged as A divine tragedy (PG Kranj, 1989), drama 20th Century Fox (radio play entitled Stampedo, 1990), Psyche (SMG Ljubljana, 1992) and Merry home (SMG Ljubljana, 1996). In the following decade, a puppet play was staged King Alcohol (LG Ljubljana, 2002). Some of the texts are still waiting to be realised on stage: Bakhantke (1992), Indestructible (1995), Slave to the campaign (or King Peter the Sixth, 1997) and Pastor (2002). More recently, a theatre version of the Butnskale (co-production SMG Ljubljana and PG Kranj, 2016) and comedy Figaro is getting married (1994, reading performance, SNG Ljubljana, 2016).
Roman Ervin Kralj (1986) is a true literary-genre mix, as the author also included a play Altamira and Sick Bride, novel Autumn is (1995) also contains a comedy Psyche. In the meantime, a novel X-100 (1988). They follow: Keops pyramid (2005), Problems (2009, Prešeren Fund Prize), Mojstrovka (20123), The secret of pleasure (2013) and Seraph of Šarhova 2 (2015). The author has also published several short story collections and written screenplays for Three contributions to the Slovenian frenzy (Chronicle of Madness, 1983), youth film May and the little spider (1988) and Butnskalo (1995). He has also acted in the last two (in Butnskali the main character Ervin Kralj). He also starred in films by František Slaka (Eva, Crisis period) and in productions of his own plays: he appeared as Dingo in Altamiri, Adolf in Divine tragedies, Emil Filipčič in drama Merry home and in a puppet play King Alcohol. He has also acted in plays by other authors. La discreta enamorada Lope de Vega (MGL, 1988), in Feydeau's Fleas in the ear (SNG Ljubljana, 1996), in Gogol's To the Auditor (1997) and in Jovanović's Kozarcky Clinics (SSG Trieste, 1999).
PUBLICISTS, CRITICS AND LITERARY HISTORIANS ON THE PLAYS OF EMIL FILIPČIČ
In presenting the writings on Filipčič's drama, we have focused, due to the vastness of the material we have in the Slovenian Theatre Institute, mainly on texts that deal with the author's dramatic oeuvre as a whole or that attempt to place it in a broader literary-historical context. Some of the articles presented in the SLOGI library are also available online. Here we also provide some links to articles that are only available in electronic form.
The first comprehensive account of Emil Filipčič's dramatic texts was published by Taras Kermauner in 1984 in Problems (The last stage of Luddism, 22. 1984, No. 9-11, pp. 112-122).
The text is under a revised title (The limits of Luddism or the renewed quest for national power) also printed in the book History of Lipizzania, Today's Slovenian Drama 4 (Slovenian Theatre Museum, 2001).
[av_gallery ids='16332,16271,16338′ style='thumbnails' preview_size='portfolio' crop_big_preview_thumbnail='avia-gallery-big-crop-thumb' thumb_size='shop_catalog' columns='5′ imagelink='lightbox' lazyload='animations_off' av_uid="" custom_class="" admin_preview_en=""]
Kermauner also dealt with Filipčič's texts in his last work on drama, which he published (Between drama and memory, subtitle Between dreams and wakefulness, 2008).
[av_button label=’Preberi Med dramatiko in spominom’ link=’manually,http://www.kermauner.org/knjige/2008%201%20Med%20dramatiko%20in%20spominom%20_MSB2_.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ position=’left’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Posthumous publication of the work is available at the Digital Library of Slovenia Medved's Dramatics (Priests, townspeople, workers 4Among other playwrights, Kermauner also discussed Filipčič:
[av_button label=’Preberi delo Medvedova dramatika’ link=’manually,https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GSQSDYOD/?euapi=1&query=%27keywords%3dkermauner%2c+taras%27&pageSize=25&ftype=knjige’ link_target=’_blank’ size=’small’ position=’left’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Kermauner's article is also linked to a thought by Tomaž Toporišič:
"Filipčič's subsequent comedies of the 1980s, or the outlandish black comedies such as Atlantis, were, in the opinion of Taras Kermauner, whom we join, a complement to Filipčič's drama with a concrete analysis of the 1970s in Slovenia. And just as Atlantis, in a particular, Filipčič-esque paratactic way, subverted the political 1970s (we continue to use Kermauner's argument), namely that of the partisan generation and its adolescent opponents, who found themselves on the verge of crime, drugs, appearance, play, nothingness, Psycho, ten years later, reckons with a different and different historical period, or the present: with the for self-development Slovenia." (Zvon, 10. 2007, No. 3, p. 54)
Tomaž Toporišič, ten years younger, in his analysis of the relationship between dramatic texts and different media, also discusses all four "incarnations" of other Slovenian playwrights or their works. Butnskale, radio play, film, comic strip and theatre production (Slavic magazine, 65. 2017, No. 1, pp. 53-64).
[av_button label='Read article' link='manually,https://srl.si/sql_pdf/SRL_2017_1_06.pdf' link_target='_blank' size='small' position='left' label_display="" icon_select='no' icon='ue800′ font='entypo-fontello' colour='theme-color' custom_bg='#44444444′ custom_font='#ffffff' av_uid="" custom_class="" admin_preview_bg=""]
[av_gallery ids='16344,16273,16346,16275′ style='thumbnails' preview_size='portfolio' crop_big_preview_thumbnail='avia-gallery-big-crop-thumb' thumb_size='shop_catalog' columns='5′ imagelink='lightbox' lazyload='animations_off' av_uid="" custom_class="" admin_preview_en=""]
Filipčičevi dramatiki je v veliki meri posvečena tudi 12. številka gledališke revije Maske (III. 1988-89). Poleg natisa Atlantide in slik z uprizoritev avtorjevih tekstov (17 fotografij in plakatov) je v reviji objavljena analiza nekaterih Filipčičevih iger z naslovom Patologija sodobne drame, ki jo je napisal Simon Kardum (str. 29-39).
V Zborniku Postmoderna in sodobna slovenska dramatika Tina Kosi avtorjeve igre analizira v odnosu do postmodernizma (Dramatika Emila Filipčiča, AGRFT, 2005).
[av_gallery ids=’16348,16279,16350,16277′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
V knjigi Slovenska dramatika v drugi polovici 20. stoletja je avtorica Silvija Borovnik Filipčičevi dramatiki namenila samostojno poglavje (Slovenska matica, 2005).
[av_button label=’Preberi poglavje’ link=’manually,http://slogi.si/wp-content/uploads/2018/12/Neunicljivi-Borovnik.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ position=’left’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Matevž Rudolf je v svojih zapisih obravnaval Emila Filipčiča kot predstavnika drame absurda:
»Filipčič gradi svoje drame predvsem na grotesknosti, ki je ena izmed osnovnih značilnosti drame absurda. Z grotesko Filipčič odkriva v stvareh resnico, ki je bodisi zakrita ali pa največkrat tabu. Njegov komični milje je, kot smo že omenili, asociativna komika intelekta, ki temelji na neobičajnih besednih povezavah in spajanju njihovih pomenov z nepričakovanim, celo bizarnim."
Gre za misel Matevža Rudolfa v obsežnem članku v reviji Jezik in slovstvo (Emil Filipčič med ludizmom in dramo absurda, JiS 53. 2008, št. 5, str. 61). Avtorjeve gledališke igre je Matevž Rudolf obravnaval že v diplomski nalogi (Emil Filipčič in drama absurda, Filozofska fakulteta, 2005).
[av_button label=’Preberi članek’ link=’manually,https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-IWGDQXEP/?euapi=1&query=%27keywords%3dfilip%C4%8Di%C4%8D%2c+emil%27&pageSize=25′ link_target=’_blank’ size=’small’ position=’left’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Analizo Filipčičeve dramatike je Rudolf objavil tudi v gledališkem listu, ki je izšel ob uprizoritvi Butnskale (Absurd? Absurd!, Gledališki list Prešernovega gledališča Kranj in Slovenskega mladinskega gledališča 2015/16, str. 18)
[av_button label=’Preberi gledališki list’ link=’manually,https://issuu.com/slovenskomladinskogledalice/docs/mladinsko_butnskala_list_03′ link_target=’_blank’ size=’small’ position=’left’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
[av_gallery ids=’16354,16281,16356,16283′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Blaž Lukan je z zapisom Drama kot (samo)kreacija pospremil izid devetih Filipčičevih dramskih besedil (Drame, Cankarjeva založba, 2014, str. 701-715).
[av_gallery ids=’16358,16285′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Omenjeno izdajo so med drugimi ocenili tudi kritiki Anja Radaljac, Matej Bogataj in Aljaž Krivec:
- – Anja Radaljac je o Dramah pisala v spletni izdaji Literature (19. 3. 2015).
- – Matej Bogataj je izid Filipčičevih Dram predstavil v Mladini (6. 11. 2015, št. 45, str. 70) in v oddaji S knjižnega trga na Radiu ARS.
- – Aljaž Krivec je svoj zapis o Filipčičevi dramatiki objavil v reviji Modernity (79. 2015, št. 10, str. 1395-1397)
Tone Smolej je v svoji raziskavi o slovenski recepciji Pierra Corneilla med drugim pisal tudi o Filipčičevi adaptaciji Psihe, ki jo obravnava kot primer travestije klasičnega besedila.
[av_button label=’Preberi raziskavo’ link=’manually,https://www.jezikinslovstvo.com/pdf.php?part=2016%7C3-4%7C141%E2%80%93150′ link_target=’_blank’ size=’small’ position=’left’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Ob premieri Butnskale so v Kranju 29. marca 2016 organizirali simpozij o Filipčičevi dramatiki. Nekateri sodelujoči avtorji so objavili dele svojih prispevkov v gledališkem listu, ki je izšel ob uprizoritvi, Aldo Milohnić pa je svojega predelal v članek Filipčičeva Atlantida, ki je bil objavljen v reviji Literatura (29. 2017, št. 307-308, str. 215-225).
[av_gallery ids=’16360,16290,16364,16292′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Simpoziju o Filipčičevi dramatiki sta posvečena tudi dva dela radijske oddaje The stage: v prvem, z naslovom O (ne več) dramatiki Emila Filipčiča, sta predstavljena prispevka Alda Milohnića in Muanisa Sinanovića. Predvajan je bil 19. aprila 2016 na radiu ARS.
Besedilo Matevža Rudolfa z naslovom Emil Filipčič, norčavi stvarnik sveta, je bilo predvajano teden dni pozneje (Radio ARS, The stage, 26. 4. 2016).
V Slovenskem gledališkem inštitutu imamo shranjene tudi gledališke liste in ocene uprizoritev Filipčičevih dramskih besedil, intervjuje z avtorjem in predstavitve njegovih del, objavljene v dnevnem časopisju.
- Revije, gledališki listi, monografske publikacije
Knjižna izdaja devetih Filipčičevih iger je leta 2014 zapolnila veliko vrzel: več kot dve desetletji so bili nekateri njegovi dramski teksti dostopni le v revialnih izdajah in v gledaliških listih, večina pa jih je ostala v tipkopisni obliki. Tri drame je avtor vključil v svoja romana Ervin Kralj and Jesen je.
Prvo Filipčičevo dramsko besedilo, ki je bilo natisnjeno, je igra z naslovom File - baron Münhausen (Mentor, 1986, št. 2).
[av_gallery ids=’8211′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Istega leta sta v romanu Ervin Kralj (1986) izšli igri Altamira and Sick Bride.
[av_gallery ids=’16366,16296,16298′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Čez tri leta je v reviji Maske izšla drama Atlantida (3. 1989, št. 12, str. 103 – 116)
[av_gallery ids=’16348,16300′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Kot izviren prispevek k mešanju literarnih zvrsti naj omenimo še besedilo Kako naj odgovorim Francetu Piberniku? Namesto odgovorov na vprašanja literarnega zgodovinarja je Filipčič Francetu Piberniku poslal kar odlomek iz Atlantide, ki je tako delno objavljena tudi v knjigi Razmerja v sodobni slovenski dramatiki (1992, Knjižnica MGL, št. 114).
[av_gallery ids=’16368,16302,16304,16306′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Gledališka igra Psyche je bila prvič objavljena ob praizvedbi v gledališkem listu (Gl. list SMG, 1993/94). Drugič je Psiha izšla kot del Filipčičevega romana Autumn is (1995).
[av_gallery ids=’7325,16308,16370,16310′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
V štirinajstdnevniku Razgledi je bil leta 1996 objavljen petnajsti prizor iz Filipčičevih Bakhantk (6. 3. 1996, št. 5, str. 28) s spremnim besedilom Borisa Pintarja (Bakhantke v ptičjem gaju). Ob uprizoritvi igre Veselja dom so v Slovenskem mladinskem gledališču natisnili besedilo v gledališkem listu (1996/97, št. 1). V reviji Dialogues so leta 1998 izšla prva tri dejanja drame Slave to the campaign (36. 1998, št. 11-12, str. 79-110). Leta 2014 je izšel izbor avtorjevih iger.
[av_gallery ids=’16374,16372,16376,16378,16312′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
- Tipkopisi in rokopisi
Filipčičeva dramska besedila so bila pogosto uprizarjana, zato se je v Slovenskem gledališkem inštitutu nabralo precej tipkopisov njegovih dram. Na tem mestu predstavljamo le tipkopise neobjavljenih del in tipkopisne različice objavljenih dramskih besedil, ki so naslovljene drugače kot njihove končne verzije v tiskani obliki.
16. februarja 1989 je bila v Prešernovem gledališču v Kranju praizvedba Božanske tragedije, ki je predelava igre File – baron Münhausen in je objavljena tudi na naših spletnih straneh.
Med neobjavljenimi in neuprizorjenimi avtorjevimi besedili so tudi Bakhantke (sig. K t 3111) in Indestructible (sig. K t 3386). Obe sta objavljeni na naši spletni strani.
V knjižnici SLOGI imamo kopijo rokopisa zadnjega, petega dejanja igre Slave to the campaign (1997, sig. K t 2789):
[av_gallery ids=’16380,16382,16384,16386′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Neuprizorjeno dramo Pastor imamo v knjižnici v dveh različicah, novejšo pa smo objavili tudi na spletu.
21. decembra 2002 je bila v ljubljanskem Lutkovnem gledališču premiera besedila King Alcohol (s podnaslovom delirij z lutkami in živo glasbo v treh dejanjih). Igra, ki jo je sooblikovala in režirala Barbara Bulatović, ni bila objavljena.
Enako velja tudi za priredbo dela Nikolaja Vasiljeviča Gogolja Začaran kraj, ki jo je Emil Filipčič napisal skupaj z Barbaro Bulatović, tudi režiserko uprizoritve. Premiera je bila v Šentjakobskem gledališču 29. decembra 2003.
Tudi gledališka različica Butnskale, ki je nastala leta 2016, še ni bila natisnjena, je pa dostopna na naši spletni strani in v naši knjižnici.
[av_gallery ids=’7363,7367,7374′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Upravnik pokopališča: »Maščujem se pa tako, da striktno ne verjamem niti ene besede, ne svoje ne tuje« (Kegler, Drame 2014, str. 10)
[av_gallery ids=’8279′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Dramsko besedilo Pastor je nadaljevanje prve Filipčičeve drame Kegler (1981), ki je bila uprizorjena v Mariborski drami pod naslovom Kegler 6 (šlo naj bi za šesto različico besedila, premiera praizvedbe je bila 14. novembra 1981, igro je režiral Voja Soldatović). Drzna dramska pisava, ki se je spogledovala s fantastiko, je predstavljala radikalno spraševanje o vrednotah, minljivosti, medčloveških hierarhijah in nasilju. Avtor je s slogovno in jezikovno inventivnostjo vizionarsko parodiral medstrankarska rivalstva in boj za oblast.
Viharno dogajanje se je iz uvodnih prizorov v mrliški vežici preselilo v dekadentno domače okolje finančnega mogotca. Filipčič je v finalu vzpostavil fellinijevsko atmosfero, ki spominja na zabave današnjih političnih in ekonomskih »izbrancev«. V Kegler najdemo nastavke za večino značilnosti avtorjeve dramske poetike: intertekstualnost, rušenje gledališke iluzije, relativizem, mešanje žanrov, montažno tehniko, fluidnost dramskih junakov in teater v teatru. Posamezni liki se zavedajo, da igrajo v gledališču in sooblikujejo predstavo, zgodbo in dogajanje. Med dramskimi osebami, ki nenehno zamenjujejo vloge, nastopi tudi Filipčičev alter ego, tokrat z imenom Adolphus. Za Keglerja je značilna tudi nekakšna daljnovidnost, slutnja prihodnosti (omenimo samo kritiko strankarskega sistema, korupcije in mafijskih prijemov – vsi ti pojavi so na svetu že od nekdaj, a je vendarle nenavadno, da se v slovenskem dramskem komadu pojavijo okoli 1980), ki jo lahko zasledimo tudi v drugih Filipčičevih igrah.
Pastor, ki ga je Filipčič napisal dobrih dvajset let po Kegler, se neposredno navezuje na dogodke, postopke in osebe iz Keglerja. Dogajanje spominja na peripetije v nekakšnem seniorskem klubu, saj je avtor dramske osebe postaral za dobra tri desetletja. Pri tem je naredil dve izjemi: Tone, ki je umrl že v Kegler in Karlinca, ki naj bi zelo zgodaj naredila samomor, sta ostala mlada. Oba naj bi se v Župnika vrnila z drugega sveta, vsem ostalim pa naj bi se med obema dramskima dogajanjema nabirala skoraj dvojna leta.
Kdaj in kje?
Dogajanje se očitno odvije v enem samem dnevu, na 11. september 2001. Naslovni junak, župnik, namreč privihra na prizorišče z novico o usodnem dogajanju v New Yorku. Kraj dogajanja je v vseh petih dejanjih kuhinja, ki se po potrebi spremeni v borilnico, sodišče, mučilnico in vesoljsko raketo. Čas in prostor zapustita logiko: avtor s pomočjo montažne tehnike kombinira še možno in povsem fantastično realnost.
Homo politikus
Kegler: Človek mora imeti dvojno moralo, ker je le-ta temeljni kamen družbenega sistema (str. 26).
Oba naslovna junaka, Kegler in župnik, sta že v svinčenih časih ustanavljala stranke, Stranko prava in Narodno stranko. Kegler v igri iz leta 1981 sicer na koncu tragično premine: že ranjenega ustreli njegov pribočnik Janko Cvetežar, vendar je bila njegova smrt očitno le navidezna: pri skoraj devetdesetih letih je postal najstarejši in najbolj priljubljen poslanec, medtem ko je Janko najbolj osovražen. Njuna partija zdaj ni več Patološki inštitut, ampak konkretna Slovenska nacionalna stranka pod taktirko Zmaga Jelinčiča. Protagonisti Župnika v svojim pogovorih omenijo še nekaj bolj ali manj znanih konkretnih oseb iz našega političnega, javnega in umetniškega sveta ter iz sveta popularne kulture (npr. Franca Rodeta, Borisa Cavazzo, slikarja Aleksandra Jarca in druge). Filipčič nenehno prepleta neliterarno realnost in fiktivno dogajanje.
Mrtvi v svetu živih
Leitmotiv igre je nenadna vrnitev umrle osebe. Karlinčin prihod iz onostranstva na svet, ki se je medtem spreminjal, je že sam po sebi hvaležno dramaturško orodje. V času med Keglerjem and Župnikom se je svet spreminjal še posebej dramatično: ob vseh tehnoloških inovacijah, ki so korenito spremenile naša življenja, smo Slovenci preživeli tudi viharne politične spremembe in naposled razglasili svojo državo. Ko Keglerjevi hčerki z uvodnim pogovorom za silo zapolnita dogajanje zadnjih tridesetih let, besedilo ubere psihedelične tone: eden izmed Jankovih varnostnikov se spremeni v vesoljsko pošast, drugi v travestita. Očitno je v svetu, kjer mrtvi pijejo kavo z živimi, mogoče prav vse.
Samomor
V Kegler osebe večkrat namigujejo, da se bo Karlinca obesila. Zanosila je, oče jo je ponujal svojemu podrepniku Janku, zaročenca Marka pa je prevarala z Adolphusom, kar jo je pahnilo v še hujši obup. Glede na to, da v Župniku nastopi kot dvajsetletnica, si je očitno vzela življenje kmalu po zaključku Keglerja.
Karlinca ni tako nedolžna kot je videti in na svet se je vrnila s posebno misijo. Vsako priložnost izkoristi za agitacijo. Njen cilj je skupinski samomor, vendar se ji posamezniki na čelu z najbolj odločnim, župnikom, znova in znova postavijo po robu.
Karlinci ugovarja tudi Adolphus:
Težko nas boš prepričala, Karlinca, pa sem na zadnji pijanski plovbi razmišljal do pičice enako kot ti. Namreč, dobre volje sem postal, medtem ko si govorila. In to je začaran krog. V hipu, ko je človek povsem na psu, ko je na mrtvi točki, se v njem rodi vesoljna volja, neodvisna od vseh pomislekov razuma, se v njegovem srcu spet zbudi vera. (str. 21)
Aktivna starost
Pastor je tudi igra o starcih, ki se nočejo umakniti mlajšim in njihovim idejam. Karlinčin agitatorski pogled na starost je glede na njeno skrito intenco le na videz pravičniški:
Upokojenci ste, ki se na vse kriplje pretvarjate drug pred drugim, da je vredno živeti, v resnici pa bi najraje pljuvali žolč okrog sebe. Zakaj se kot blazni posiljujete z nenehno dejavnostjo, namesto da bi odstopili prostor mladim rodovom? (str. 20).
Karlinca in drugi kritiki aktivne starosti nimajo nobene moči. Groteskni svet starcev, ki se ne da in ne misli izpustiti pridobljenih privilegijev, pooseblja tudi osemdesetletni Atanas:
"Kajpada, gospod poslanec, jaz delam štiriindvajset ur na dan. Poleg teh dveh funkcij, inšpektorja za notranje zadeve in preiskovalnega sodnika, opravljam tudi delo glavnega zastopnika za prodajo čokoladk Živalskega carstva v Sloveniji – tisti reklamni spot sem ti jaz zrihtal, Miro, toliko, da boš vedel – sem predsednik balinarskega kluba Špica, član upravnega odbora pivovarne Union, podpredsednik Raketnega društva Slovenije, tajnik v ljutomerskem proizvodnem obratu za izdelovanje elektronskih regulacij Elgo Vidonci, občasno pa sem tudi paznik v javnem stranišču na Tromostovju. Skratka, imam pregled nad dogajanjem in vem, kaj delam.« (str. 29)
Slave to the campaign
Tako kot večina Filipčičevih dramskih oseb, je tudi Atanas nenehno dejaven. Dramsko dejanje je akcija v dobesednem pomenu: umori, samomori, fizično in psihično mučenje, transformacije v nezemeljska bitja, potovanje v vesolje, rokoborbe, snemanje reklam. V drugem dejanju se kuhinja spremeni v borilnico: moški se prelevijo v sumo borce in na vrsti so dejanski in besedni dvoboji. Življenje je boj in prej ali slej pride tudi do žrtev. V kopalnici se zgodi umor, kuhinja postane sodna dvorana. Preden čisto na koncu kuhinja postane raketa in dramske osebe astronavti, imajo seveda veliko opraviti še z najpomembnejšo postransko stvarjo na svetu. Slovenska nogometna reprezentanca se septembra 2001 sicer še ni uspela dokončno (prvič v zgodovini) uvrstiti na svetovno prvenstvo, a evforija je bila v zraku.
Teologija in znanost, vera in nihilizem
Atanas je tudi vodja znanstvenih redukcionistov, ki so si na osnovi neomajne vere v znanost zamislili, kako bodo uredili svet. Nosečnic ne bo več in človeški rod se bo obnavljal s kloniranjem. Klonom bodo prepovedali umetnost in kot nadomestilo za romane in filme bodo dobili teleskope: samostani bodo predelani v astronomske opazovalnice. Vlade so nesposobne, ker podpirajo športnike in umetnike, kar je nedopustno:
Od zdaj naprej bodo po časopisih samo še fotografije znanstvenikov!… Religioznih voditeljev več ne bo! Vse religiozne knjige bomo sežgali! In ravno tako vse umetniške knjige, romane, drame, pesmi in podobne oslarije… Saj je vendar vsakemu znanstveniku, ki kolikor toliko obvlada Pitagorov izrek, popolnoma jasno, da so vsi športniki in umetniki slaboumni. Film, radio in televizija bodo prepovedani. Me zanima, kako se bodo potem ljudje znašli, hahaha! Mi ne potrebujemo Akademije za umetnost, niti za filozofijo ne, ker ti prasci, filozofi, oprostite, zaničujejo znanost…(Atanasov monolog na str. 43)
Konec drame je popolnoma odprt: ne zvemo, kaj bo z dramskimi osebami in kam gredo. Pravzaprav ne vemo niti, kdo so. Glavni junaki zavzeto debatirajo o bistvu bivanja, tako da kaotično dogajanje skladno z naslovom izzveni v teoloških tonih.
Infantilizacija
Ker se župnik upira znanstvenemu redukcionizmu, ga Atanasova pribočnika, upokojena policaja, zlomita z elektrošoki.
Četrto dejanje se prevesi v zadnje: fizično maltretiranje se spremeni v psihično. Kuhinja se kot v igri Figaro is getting married spremeni v astronomsko raketo. Župnik mora po diktatu svojih mučiteljev igrati v infantilnem prizoru. Znanstveni redukcionisti so zmagali in ga ponižali.
Zamenjave vlog
Identitete posameznikov se spreminjajo in so negotove. Oseba A nenadoma postane oseba B ali pa nekdo, ki se v besedilu še ni pojavil: v tem primeru sta spet dve možnosti. Postane nova fiktivna oseba ali znana oseba iz realnega življenja.
Proti koncu župnik trdi, da mu ni ime Štefan Škerjanc, temveč Emil Filipčič. Še več: nikoli ni bil župnik in tudi vse ostale osebe so izmišljene. Priča smo popolni fluidnosti oseb. Emil Filipčič naj bi bil nenadoma tudi župnik, čeprav je njegov alter ego Adolphus, ki ima proti koncu drame več kot dve strani dolg (avtobiografski) monolog o otroštvu.