[av_buttonrow alignment='left' button_spacing='5′ button_spacing_unit='px' av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
[av_buttonrow_item label='Source‘ link=’manually,#vir’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’4′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label='Prva uprizoritev‘ link=’manually,#uprizoritev’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’5′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label='About the author ' link='manually,#avtorju' link_target="" size='small' label_display="" icon_select='no' icon='5′ font='entypo-fontello' color='theme-color-subtle' custom_bg='#444444′ custom_font='#ffffff'][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label='About the plays of Emil Filipčič' link='manually,#drama' link_target="" size='small' label_display="" icon_select='no' icon='ue800′ font='entypo-fontello' color='theme-color-subtle' custom_bg='#4444′ custom_font='#ffffff'][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label='Editions, typescripts and manuscripts' link='manually,#izdaje' link_target="" size='small' label_display="" icon_select='no' icon='ue800′ font='entypo-fontello' color='theme-color-subtle' custom_bg='#4444′ custom_font='#ffffff'][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label='Veselja dom, zbirka družinskih iger‘ link=’manually,#veselja’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label='About the text' link='manually,#besedilo' link_target="" size='small' label_display="" icon_select='no' icon='ue800′ font='entypo-fontello' color='theme-color-subtle' custom_bg='#444444′ custom_font='#ffffff'][/av_buttonrow_item]
[av_buttonrow_item label='Read it‘ link=’manually,http://slogi.si/wp-content/uploads/2018/12/VESELJA-DOM.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[/av_buttonrow]
DRAMSKE OSEBE: ženska in moški oziroma zakonski par
PODNASLOV: prizori iz zakonskega življenja T. in P. Na hrbtni strani naslovne strani je besedilo podnaslovljeno kot nova komedija. Zvrstno je besedilo težko opredeljivo: izziva smeh, ki ga v naslednjem prizoru zamenja groteskna farsičnost. Ta meji na tragično, vendar ostaja v okvirih parodije. Zaradi mešanice zvrsti, žanrov in slogov, pa tudi zaradi jezika, ki je primarno igra oziroma poigravanje in ne sredstvo komunikacije, je igra najbližje dramatiki absurda.
Besedilo je izšlo v gledališkem listu Slovenskega mladinskega gledališča (1996/97, št. 1).
[av_button label=’Preberi gledališki list’ link=’manually,http://slogi.si/wp-content/uploads/2018/12/Veselja-dom-gl-list.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ position=’left’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
17. avgusta 1996 na festivalu Ohridsko poletje in14. septembra 1996 v spodnji dvorani SMG. Zakonski par sta odigrala Olga Grad in Niko Goršič, ki je igro tudi režiral (kot Nick Upper). O intenzivnem ustvarjalnem dialogu med režiserjem oziroma ustvarjalcema uprizoritve in avtorjem priča tudi njegovo posvetilo na začetku besedila (Igralcema Olgi in Niku). Emil Filipčič je v prologu igre nastopil kot avtor.
[av_gallery ids=’16394,16372′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Writer and playwright Emil Filipčič (1951) is a versatile artist with an extremely extensive literary oeuvre. Even before his first literary publications, he burst onto the scene with his provocative series Butnskala on Radio Študent (together with Mark Derganc). Also his first prose work Kerubini was written in tandem (with Branko Gradišnik).
Filipčič's style is characteristically relaxed, playful and humorous, full of mythological, political, literary, philosophical and even sporting references. Intertextual and metafictional references create a sense of anarchy, which comes to life in the chaos of genre and the constant breaking down of stereotypes. With her first stand-alone novel Grein Vaun (1979) established himself as one of the leading protagonists of the so-called new Slovenian prose, with his debut play Kegler (1981), however, with unusual and radical satirical gestures, he indicated the main characteristics of his theatre writing. In the background of the author's literary world, one can suspect the hippie movement, communes, experimentation with drugs, beatnik literature and the sexual revolution. But it all starts with a parodic attitude towards the literary canon and ideologies, even though the literary tradition is ever present in the author's plays and we cannot imagine them without Pirandello, Jarry, Beckett and, above all, Ionesco. In Filipčič's texts we can recognise the influence of the films of Luis Buñuel and, above all, Federico Fellini, and in his writing we can also see traces of popular culture, from Monty Python's Flying Circus to Alan Ford. Filipčič's playwriting adopted Slovenian attempts at absurdist drama and theatrical experimentation of his time (Glej Theatre, Pekarna and its predecessors). His writing is cynically destructive and at the same time parodically burlesque. The original use and combination of grotesque elements creates humour with a touch of absurdity, anguish and sadness. In a surrealist manner, it tirelessly combines the fantastic and the real and achieves humour through travesty, parody and persiflage. It also shares with the drama of the absurd a subversive verbal comedy: language games, trivial declarations, a Babel-like confusion of languages and linguistic registers, loose speech, illogic, semantic emptiness, patheticism and a Beckettian disintegration of meaning. His literature contains many of the characteristics of postmodernism: the fusion of the seemingly incompatible, the rapid alternation of the sublimely euphoric and the banal, the mixing of high and low literature, pop culture and the classics, the introduction of metafiction, and an all-round stylistic looseness.
The playwright's plays had a great resonance in the Slovenian cultural scene, as eight of his works were staged soon after their creation. According to Kegler (SNG Maribor, 1981) took the theatre stage in Prisoners of freedom (SMG Ljubljana, 1982), Altamira (SNG Ljubljana, 1982) and Sick Bride (SMG Ljubljana, 1984). The following text Atlantis (SMG Ljubljana, 1988) and File - baron Münhausen, which was staged as A divine tragedy (PG Kranj, 1989), drama 20th Century Fox (radio play entitled Stampedo, 1990), Psyche (SMG Ljubljana, 1992) and Merry home (SMG Ljubljana, 1996). In the following decade, a puppet play was staged King Alcohol (LG Ljubljana, 2002). Some of the texts are still waiting to be realised on stage: Bakhantke (1992), Indestructible (1995), Slave to the campaign (or King Peter the Sixth, 1997) and Pastor (2002). More recently, a theatre version of the Butnskale (co-production SMG Ljubljana and PG Kranj, 2016) and comedy Figaro is getting married (1994, reading performance, SNG Ljubljana, 2016).
Roman Ervin Kralj (1986) is a true literary-genre mix, as the author also included a play Altamira and Sick Bride, novel Autumn is (1995) also contains a comedy Psyche. In the meantime, a novel X-100 (1988). They follow: Keops pyramid (2005), Problems (2009, Prešeren Fund Prize), Mojstrovka (20123), The secret of pleasure (2013) and Seraph of Šarhova 2 (2015). The author has also published several short story collections and written screenplays for Three contributions to the Slovenian frenzy (Chronicle of Madness, 1983), youth film May and the little spider (1988) and Butnskalo (1995). He has also acted in the last two (in Butnskali the main character Ervin Kralj). He also starred in films by František Slaka (Eva, Crisis period) and in productions of his own plays: he appeared as Dingo in Altamiri, Adolf in Divine tragedies, Emil Filipčič in drama Merry home and in a puppet play King Alcohol. He has also acted in plays by other authors. La discreta enamorada Lope de Vega (MGL, 1988), in Feydeau's Fleas in the ear (SNG Ljubljana, 1996), in Gogol's To the Auditor (1997) and in Jovanović's Kozarcky Clinics (SSG Trieste, 1999).
PUBLICISTS, CRITICS AND LITERARY HISTORIANS ON THE PLAYS OF EMIL FILIPČIČ
In presenting the writings on Filipčič's drama, we have focused, due to the vastness of the material we have in the Slovenian Theatre Institute, mainly on texts that deal with the author's dramatic oeuvre as a whole or that attempt to place it in a broader literary-historical context. Some of the articles presented in the SLOGI library are also available online. Here we also provide some links to articles that are only available in electronic form.
The first comprehensive account of Emil Filipčič's dramatic texts was published by Taras Kermauner in 1984 in Problems (The last stage of Luddism, 22. 1984, No. 9-11, pp. 112-122).
The text is under a revised title (The limits of Luddism or the renewed quest for national power) also printed in the book History of Lipizzania, Today's Slovenian Drama 4 (Slovenian Theatre Museum, 2001).
[av_gallery ids='16332,16271,16338′ style='thumbnails' preview_size='portfolio' crop_big_preview_thumbnail='avia-gallery-big-crop-thumb' thumb_size='shop_catalog' columns='5′ imagelink='lightbox' lazyload='animations_off' av_uid="" custom_class="" admin_preview_en=""]
Kermauner also dealt with Filipčič's texts in his last work on drama, which he published (Between drama and memory, subtitle Between dreams and wakefulness, 2008).
[av_button label=’Preberi Med dramatiko in spominom’ link=’manually,http://www.kermauner.org/knjige/2008%201%20Med%20dramatiko%20in%20spominom%20_MSB2_.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ position=’left’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Posthumous publication of the work is available at the Digital Library of Slovenia Medved's Dramatics (Priests, townspeople, workers 4Among other playwrights, Kermauner also discussed Filipčič:
[av_button label=’Preberi delo Medvedova dramatika’ link=’manually,https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GSQSDYOD/?euapi=1&query=%27keywords%3dkermauner%2c+taras%27&pageSize=25&ftype=knjige’ link_target=’_blank’ size=’small’ position=’left’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Kermauner's article is also linked to a thought by Tomaž Toporišič:
"Filipčič's subsequent comedies of the 1980s, or the outlandish black comedies such as Atlantis, were, in the opinion of Taras Kermauner, whom we join, a complement to Filipčič's drama with a concrete analysis of the 1970s in Slovenia. And just as Atlantis, in a particular, Filipčič-esque paratactic way, subverted the political 1970s (we continue to use Kermauner's argument), namely that of the partisan generation and its adolescent opponents, who found themselves on the verge of crime, drugs, appearance, play, nothingness, Psycho, ten years later, reckons with a different and different historical period, or the present: with the for self-development Slovenia." (Zvon, 10. 2007, No. 3, p. 54)
Tomaž Toporišič, ten years younger, in his analysis of the relationship between dramatic texts and different media, also discusses all four "incarnations" of other Slovenian playwrights or their works. Butnskale, radio play, film, comic strip and theatre production (Slavic magazine, 65. 2017, No. 1, pp. 53-64).
[av_button label='Read article' link='manually,https://srl.si/sql_pdf/SRL_2017_1_06.pdf' link_target='_blank' size='small' position='left' label_display="" icon_select='no' icon='ue800′ font='entypo-fontello' colour='theme-color' custom_bg='#44444444′ custom_font='#ffffff' av_uid="" custom_class="" admin_preview_bg=""]
[av_gallery ids='16344,16273,16346,16275′ style='thumbnails' preview_size='portfolio' crop_big_preview_thumbnail='avia-gallery-big-crop-thumb' thumb_size='shop_catalog' columns='5′ imagelink='lightbox' lazyload='animations_off' av_uid="" custom_class="" admin_preview_en=""]
Filipčičevi dramatiki je v veliki meri posvečena tudi 12. številka gledališke revije Maske (III. 1988-89). Poleg natisa Atlantide in slik z uprizoritev avtorjevih tekstov (17 fotografij in plakatov) je v reviji objavljena analiza nekaterih Filipčičevih iger z naslovom Patologija sodobne drame, ki jo je napisal Simon Kardum (str. 29-39).
V Zborniku Postmoderna in sodobna slovenska dramatika Tina Kosi avtorjeve igre analizira v odnosu do postmodernizma (Dramatika Emila Filipčiča, AGRFT, 2005).
[av_gallery ids=’16348,16279,16350,16277′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
V knjigi Slovenska dramatika v drugi polovici 20. stoletja je avtorica Silvija Borovnik Filipčičevi dramatiki namenila samostojno poglavje (Slovenska matica, 2005).
[av_button label=’Preberi poglavje’ link=’manually,http://slogi.si/wp-content/uploads/2018/12/Neunicljivi-Borovnik.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ position=’left’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Matevž Rudolf je v svojih zapisih obravnaval Emila Filipčiča kot predstavnika drame absurda:
»Filipčič gradi svoje drame predvsem na grotesknosti, ki je ena izmed osnovnih značilnosti drame absurda. Z grotesko Filipčič odkriva v stvareh resnico, ki je bodisi zakrita ali pa največkrat tabu. Njegov komični milje je, kot smo že omenili, asociativna komika intelekta, ki temelji na neobičajnih besednih povezavah in spajanju njihovih pomenov z nepričakovanim, celo bizarnim."
Gre za misel Matevža Rudolfa v obsežnem članku v reviji Jezik in slovstvo (Emil Filipčič med ludizmom in dramo absurda, JiS 53. 2008, št. 5, str. 61). Avtorjeve gledališke igre je Matevž Rudolf obravnaval že v diplomski nalogi (Emil Filipčič in drama absurda, Filozofska fakulteta, 2005).
[av_button label=’Preberi članek’ link=’manually,https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-IWGDQXEP/?euapi=1&query=%27keywords%3dfilip%C4%8Di%C4%8D%2c+emil%27&pageSize=25′ link_target=’_blank’ size=’small’ position=’left’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Analizo Filipčičeve dramatike je Rudolf objavil tudi v gledališkem listu, ki je izšel ob uprizoritvi Butnskale (Absurd? Absurd!, Gledališki list Prešernovega gledališča Kranj in Slovenskega mladinskega gledališča 2015/16, str. 18)
[av_button label=’Preberi gledališki list’ link=’manually,https://issuu.com/slovenskomladinskogledalice/docs/mladinsko_butnskala_list_03′ link_target=’_blank’ size=’small’ position=’left’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
[av_gallery ids=’16354,16281,16356,16283′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Blaž Lukan je z zapisom Drama kot (samo)kreacija pospremil izid devetih Filipčičevih dramskih besedil (Drame, Cankarjeva založba, 2014, str. 701-715).
[av_gallery ids=’16358,16285′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Omenjeno izdajo so med drugimi ocenili tudi kritiki Anja Radaljac, Matej Bogataj in Aljaž Krivec:
- – Anja Radaljac je o Dramah pisala v spletni izdaji Literature (19. 3. 2015).
- – Matej Bogataj je izid Filipčičevih Dram predstavil v Mladini (6. 11. 2015, št. 45, str. 70) in v oddaji S knjižnega trga na Radiu ARS.
- – Aljaž Krivec je svoj zapis o Filipčičevi dramatiki objavil v reviji Modernity (79. 2015, št. 10, str. 1395-1397)
Tone Smolej je v svoji raziskavi o slovenski recepciji Pierra Corneilla med drugim pisal tudi o Filipčičevi adaptaciji Psihe, ki jo obravnava kot primer travestije klasičnega besedila.
[av_button label=’Preberi raziskavo’ link=’manually,https://www.jezikinslovstvo.com/pdf.php?part=2016%7C3-4%7C141%E2%80%93150′ link_target=’_blank’ size=’small’ position=’left’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Ob premieri Butnskale so v Kranju 29. marca 2016 organizirali simpozij o Filipčičevi dramatiki. Nekateri sodelujoči avtorji so objavili dele svojih prispevkov v gledališkem listu, ki je izšel ob uprizoritvi, Aldo Milohnić pa je svojega predelal v članek Filipčičeva Atlantida, ki je bil objavljen v reviji Literatura (29. 2017, št. 307-308, str. 215-225).
[av_gallery ids=’16360,16290,16364,16292′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Simpoziju o Filipčičevi dramatiki sta posvečena tudi dva dela radijske oddaje The stage: v prvem, z naslovom O (ne več) dramatiki Emila Filipčiča, sta predstavljena prispevka Alda Milohnića in Muanisa Sinanovića. Predvajan je bil 19. aprila 2016 na radiu ARS.
Besedilo Matevža Rudolfa z naslovom Emil Filipčič, norčavi stvarnik sveta, je bilo predvajano teden dni pozneje (Radio ARS, The stage, 26. 4. 2016).
V Slovenskem gledališkem inštitutu imamo shranjene tudi gledališke liste in ocene uprizoritev Filipčičevih dramskih besedil, intervjuje z avtorjem in predstavitve njegovih del, objavljene v dnevnem časopisju.
- Revije, gledališki listi, monografske publikacije
Knjižna izdaja devetih Filipčičevih iger je leta 2014 zapolnila veliko vrzel: več kot dve desetletji so bili nekateri njegovi dramski teksti dostopni le v revialnih izdajah in v gledaliških listih, večina pa jih je ostala v tipkopisni obliki. Tri drame je avtor vključil v svoja romana Ervin Kralj and Jesen je.
Prvo Filipčičevo dramsko besedilo, ki je bilo natisnjeno, je igra z naslovom File - baron Münhausen (Mentor, 1986, št. 2).
[av_gallery ids=’8211′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Istega leta sta v romanu Ervin Kralj (1986) izšli igri Altamira and Sick Bride.
[av_gallery ids=’16366,16296,16298′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Čez tri leta je v reviji Maske izšla drama Atlantida (3. 1989, št. 12, str. 103 – 116)
[av_gallery ids=’16348,16300′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Kot izviren prispevek k mešanju literarnih zvrsti naj omenimo še besedilo Kako naj odgovorim Francetu Piberniku? Namesto odgovorov na vprašanja literarnega zgodovinarja je Filipčič Francetu Piberniku poslal kar odlomek iz Atlantide, ki je tako delno objavljena tudi v knjigi Razmerja v sodobni slovenski dramatiki (1992, Knjižnica MGL, št. 114).
[av_gallery ids=’16368,16302,16304,16306′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Gledališka igra Psyche je bila prvič objavljena ob praizvedbi v gledališkem listu (Gl. list SMG, 1993/94). Drugič je Psiha izšla kot del Filipčičevega romana Autumn is (1995).
[av_gallery ids=’7325,16308,16370,16310′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
V štirinajstdnevniku Razgledi je bil leta 1996 objavljen petnajsti prizor iz Filipčičevih Bakhantk (6. 3. 1996, št. 5, str. 28) s spremnim besedilom Borisa Pintarja (Bakhantke v ptičjem gaju). Ob uprizoritvi igre Veselja dom so v Slovenskem mladinskem gledališču natisnili besedilo v gledališkem listu (1996/97, št. 1). V reviji Dialogues so leta 1998 izšla prva tri dejanja drame Slave to the campaign (36. 1998, št. 11-12, str. 79-110). Leta 2014 je izšel izbor avtorjevih iger.
[av_gallery ids=’16374,16372,16376,16378,16312′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
- Tipkopisi in rokopisi
Filipčičeva dramska besedila so bila pogosto uprizarjana, zato se je v Slovenskem gledališkem inštitutu nabralo precej tipkopisov njegovih dram. Na tem mestu predstavljamo le tipkopise neobjavljenih del in tipkopisne različice objavljenih dramskih besedil, ki so naslovljene drugače kot njihove končne verzije v tiskani obliki.
16. februarja 1989 je bila v Prešernovem gledališču v Kranju praizvedba Božanske tragedije, ki je predelava igre File – baron Münhausen in je objavljena tudi na naših spletnih straneh.
Med neobjavljenimi in neuprizorjenimi avtorjevimi besedili so tudi Bakhantke (sig. K t 3111) in Indestructible (sig. K t 3386). Obe sta objavljeni na naši spletni strani.
V knjižnici SLOGI imamo kopijo rokopisa zadnjega, petega dejanja igre Slave to the campaign (1997, sig. K t 2789):
[av_gallery ids=’16380,16382,16384,16386′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Neuprizorjeno dramo Pastor imamo v knjižnici v dveh različicah, novejšo pa smo objavili tudi na spletu.
21. decembra 2002 je bila v ljubljanskem Lutkovnem gledališču premiera besedila King Alcohol (s podnaslovom delirij z lutkami in živo glasbo v treh dejanjih). Igra, ki jo je sooblikovala in režirala Barbara Bulatović, ni bila objavljena.
Enako velja tudi za priredbo dela Nikolaja Vasiljeviča Gogolja Začaran kraj, ki jo je Emil Filipčič napisal skupaj z Barbaro Bulatović, tudi režiserko uprizoritve. Premiera je bila v Šentjakobskem gledališču 29. decembra 2003.
Tudi gledališka različica Butnskale, ki je nastala leta 2016, še ni bila natisnjena, je pa dostopna na naši spletni strani in v naši knjižnici.
[av_gallery ids=’7363,7367,7374′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
VESELJA DOM, ZBIRKA DRUŽINSKIH IGER
Filipčič je igri dal enak naslov, kot ga ima zbirka treh knjig Nika Kureta, ki je izšla med drugo svetovno vojno (Slovenčeva knjižnica št. 31-33, 1942, avtor je uporabljal še ime Miklavž Kuret). Popularne knjižice s podnaslovom Igre in razvedrila v družini vsebujejo uganke in navodila za igranje družabnih iger. Avtor je leta 1969 izdal izbor iz vseh treh knjig pod naslovom Vesele ure.
Na notranjih ovojnih straneh sta v gledališkem listu natisnjeni reprodukciji prve in zadnje strani Kuretove knjige. Na 21. strani so kot uvod v dramsko besedilo natisnjeni verzi iz medvojne izdaje.
[av_gallery ids=’8459′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]
Komorno, intimno, domače
Drugače kot v drugih avtorjevih igrah, kjer hitro naštejemo deset, dvajset ali celo trideset oseb, je zasedba komorna. Merry home je zato v Filipčičevem opusu prav poseben tekst: odnos med protagonistoma je izostren, skrajno naelektren. Njuna izolacija avtorju omogoča, da partnerski odnos prepričljivo spremeni v pekel na zemlji. Odnos je obremenjujoč, naporen, mučen ali celo brezizhoden. Bedno životarjenje zakonca pripelje do dogovora o skupnem samomoru, ki pa se ne zgodi: na koncu se resignirano vrnemo na začetek.
Dialogi, ki spominjajo na Ionesca, vsebujejo pester nabor (pop) kulturnih referenc. V Pikijeve in Poldkine replike Filipčič vpleta tudi posamezne bolj ali manj znane osebe iz »realnega« sveta« (na primer Sonjo Heine, Janeza Gradišnika, Davorina Sadarja, Dragana Živadinova). Celo vulgarnost in (verbalna) seksualnost sta na poseben način »domačijska«: Merry home se ne dogaja kjer koli. Trdno je zasidran v Sloveniji in vpet v lokalno sceno.
Družinske igre
Zbirka družinskih iger Merry home je sinonim za razvedrilo in brezskrbno kratkočasje. V krogu družine in prijateljev naj bi nas razveseljevala in nam zapolnila prosti čas. Filipčič tokrat zelo hitro opravi z veseljem in se potopi v ironijo. Običajna vznesenost, značilna za dialoge večine njegovih dramskih besedil, je v tem tekstu bolj kratke sape. V Filipčičevi »družinski igri« sicer res prevladujejo humor, besedne igre, absurdni dialogi in šaljivost, vendar z roko v roki z brezupom, nasiljem, zdolgočasenostjo in dušečo rutino.
Na začetku par podleže poročni evforiji in želji po nenehnem fotografiranju srečnih trenutkov. Uvodna vznesenost se kmalu preobrazi v prepire, medsebojne žalitve, nenehne grožnje z ločitvijo in v mučno ujetost v konvencijo. Navidezno jo sicer razbijajo vulgarnost, perverznost in sado-mazohistični vložki, vendar zakonca začneta najedati nihilizem in obup. Brez konkretnega povoda se odločita za skupen samomor. V dogajanje s telefonskim klicem poseže Nadangel Mihael in prepreči njuno zastrupitev oziroma harakiri. Tako lahkotno, kot sta se odločila za samomor, se zdaj iz povsem banalnih razlogov odločita, da bosta še naprej živela drug z drugim.
Zakon je vojna, ki le na videz ohranja športna pravila
Včasih Merry home spominja na športno igro, vendar športni boj neopazno in hitro preide v totalno vojno, v kateri udeleženca ne izbirata sredstev. Nenehna borba, stalnica avtorjevih iger, je tokrat skoraj klavstrofobična, omejena na utesnjene dimenzije boksarskega ringa. Vzroki za nastanek vojne so banalni, potek je nepredvidljiv, konec pa je za obe strani katastrofa in nikomur ne prinaša zmage.
Spolne in družbene vloge, feminizem in mačizem
Čeprav se žena in mož precej enakopravno trpinčita med seboj, so v tekstu prisotni podtoni moške (pre)moči in neenakopravnosti med spoloma, zato Pikijeva obljuba, ki jo da Poldki v zadnjem prizoru, izzveni dvoumno:
Žena: Kaj bova pa zdaj?
Mož: Nič, živela bova tako kot prej.
Žena: Z eno besedo – formalno.
Mož: Natanko tako.
Žena: Samo, da bova zdaj obrnila vloge. Ti boš lupil krompir, ti boš zibal plastičnega dojenčka, ti boš pometal in gledal na uro, jaz bom pa pijana prihajala iz svobodoljubnih sestankov.
MOŽ: Meni je prav, samo da bo otrok srečen…
