Prvi, ki je objavil slovenski prevod Kralja Ojdipa, je bil profesor Fran Omerza. Verzi Sofoklove tragedije so izšli v dijaškem glasilu Mentor med prvo svetovno vojno. Kmalu po vojni je v Ljubljanskem zvonu izšel odlomek iz Kralja Ojdipa v prevodu Antona Sovrèta. To je bil prvi objavljeni Sovrètov prevod iz antične književnosti, celotno tragedijo pa je izdal leto pozneje (Ljubljana, Nova založba, 1922).
Naslednji prevajalec Sofokla je bil Fran Albreht, ki je njegove tri tragedije, Edipa kralja, Antigono and Elektro, prevajal po priredbah Huga von Hofmannsthala. Njegov prevod Kralja Ojdipa je bil leta 1935 uprizorjen v ljubljanski Drami, Albreht pa je v gledališkem listu objavil tudi načela, ki so ga vodila pri prevajanju in pri izbiri »Hofmannsthalove prepesnitve«:
Prevod za slovensko krstno uprizoritev Antigone je pripravil književnik Cvetko Golar leta 1912. Njegov prevod je izšel šele leta 1924 pod naslovom Antigone.
Albrehtovo Antigono so uprizorili leta 1939, obe tragediji, Edip kralj and Antigone, pa sta izšli v skupni knjižni izdaji. Albrehtova prevoda obeh tragedij sta bila izdana kot druga knjiga v novi zbirki Slovenske matice Vezana beseda. Pred in za Kraljem Ojdipom sta bili kot prva in tretja knjiga te zbirke natisnjeni dve Shakespearovi igri, Romeo and Juliet and Vihar. Uvod v Albrehtova prevoda je napisal Joža Glonar. Knjiga je izšla tik pred napadom na Jugoslavijo in je morda celo zadnja knjiga, ki je izšla v Ljubljani pred italijansko okupacijo, gotovo pa je med zadnjimi, ker je v kolofonu podatek, da je bila zvezana v februarju in marcu 1941. Leta 1950 je v isti zbirki pod št. 6 izšel Albrehtov prevod Goethejeve Ifigenije na Tavridi, med enim in drugim tiskanim prevodom v zbirki Vezana beseda pa je Fran Albreht preživel verjetno najbolj dramatično desetletje v svojem življenju: najprej se je pridružil protifašističnemu gibanju, bil leta 1944 deportiran v Dachau in po vrnitvi iz koncentracijskega taborišča za tri leta postal prvi povojni ljubljanski župan.
Vezana beseda še vedno izhaja in kot zadnja knjiga v zbirki je bila natisnjena Antigone, tokrat Anouilhova (2019, Slovenska matica, Vezana beseda; 32, prevod Aleš Berger).
V obdobju med obema vojnama se je kot avtoriteta na področju prevajanja grških tragedij v slovenščino uveljavil Anton Sovrè. Že tri leta po izidu Albrehtovih prevodov Sofokla, še med drugo svetovno vojno, je Sovrè objavil nov prevod tragedije pod naslovom Kralj Oidipus (1944, Mohorjeva družba, Cvetje iz domačih in tujih logov, Svetovno slovstvo; 2).
Čez petnajst let je Kralja Oidipusa izdal na novo v zbirki Kondor, ki je bila namenjena vse številčnejšim generacijam šolajoče mladine, tako da je od te izdaje naprej tragedija periodično izhajala v omenjeni knjižni zbirki (1959, Mladinska knjiga, Knjižnica Kondor; 22).
Leta 1962 je izšel tudi Sovrètov prevod Antigone (tragedije Antigone, Kralj Oidipus, Oidipus v Kolonu and Filoktetes v eni knjigi, DZS).
Naslednji prevajalec, ki je med drugimi antičnimi dramami prevedel tudi obe tragediji, je bil Kajetan Gantar. Na začetku sedemdesetih Antigono (uprizorjena 1973, knjižna izdaja 1974), v osemdesetih pa še Kralja Ojdipa (1987 sta tragediji v Gantarjevem prevodu izšli v Knjižnici Kondor; 243).