There Will Be No Show (1962)

[av_buttonrow alignment='left' button_spacing='5′ button_spacing_unit='px' av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]

[av_buttonrow_item label='Source' link='manually,#vir' link_target=” size='small' label_display=” icon_select='no' icon='5′ font='entypo-fontello' color='theme-color-subtle' custom_bg='#444444′ custom_font='#ffffff'][/av_buttonrow_item]

[av_buttonrow_item label='Podatki o avtorju‘ link=’manually,#avtor’ link_target=” size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]

[av_buttonrow_item label='Content' link='manually,#vsebina' link_target=” size='small' label_display=” icon_select='no' icon='ue800′ font='entypo-fontello' color='theme-color-subtle' custom_bg='#444444′ custom_font='#ffffff'][/av_buttonrow_item]

[av_buttonrow_item label='Read it‘ link=’manually,http://slogi.si/wp-content/uploads/1962/12/PREDSTAVE-NE-BO.pdf’ link_target=’_blank’ size=’small’ label_display=” icon_select=’no’ icon=’ue800′ font=’entypo-fontello’ color=’theme-color-subtle’ custom_bg=’#444444′ custom_font=’#ffffff’][/av_buttonrow_item]
[/av_buttonrow]

 

OSEBE: 1ž 5m

PODNASLOV: igra v dveh delih

 

SOURCE

Besedilo je izšlo v reviji Perspektive (letn. 3. 1962/63, št. 28/29, str. 1017 – 1037).

[av_gallery ids=’17060′ style=’thumbnails’ preview_size=’portfolio’ crop_big_preview_thumbnail=’avia-gallery-big-crop-thumb’ thumb_size=’shop_catalog’ columns=’5′ imagelink=’lightbox’ lazyload=’animations_off’ av_uid=” custom_class=” admin_preview_bg=”]

Groteska There will be no show je žanrsko neopredeljiva igra, ki s poigravanjem in parodiranjem odpravlja mejo med odrom in občinstvom. V slovenski dramatiko je z vso radikalnostjo vnesla absurd in antirealizem oziroma ludizem, kakor je besedila tega tipa označila literarna veda.

 

PODATKI O AVTORJU

Dramatik, režiser in esejist Dušan Jovanović (1939) že več kot pet desetletij sooblikuje slovensko in širše gledališko dogajanje. V šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih je bil med ustanovitelji Študentskega aktualnega gledališča (ŠAG), Gledališča Pupilije Ferkeverk in eksperimentalnega gledališča Glej. Deloval je kot umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča (1978-1985) in pedagog na AGRFT (1989-2006).

Vzporedno z njegovimi režijami v gledališču (teh je okoli devetdeset) so nastajali tudi dramski teksti. Njegovo prvo in neuprizorjeno delo There will be no show (1962) z igrivim ironiziranjem napoveduje besedila, ki so v naš literarni prostor vnesla radikalne vsebinske in oblikovne spremembe. Gre za drame Fools (1968), Brands, then Emilia (1969), Play head tumor and air pollution (1971), The life of country playboys after World War II or We want foreigners - we don't give ours (1972) in Victims of boom-boom fashion (1975). V naslednjih letih se je Dušan Jovanović na drugačen – in vendar z zgodnjimi teksti organsko povezan način – lotil družbeno angažiranih tem kot so informbiro, vojna, revolucija, svoboda posameznika, nasilje in totalitarizem. Najprej sta nastali Liberation of Skopje (1977) in Karamazovi ali Prevzgoja srca (1980), kasneje pa še balkanska trilogija, ki je bila odziv na vojne spopade v devetdesetih letih: The riddle of the Korazh (1994), Antigone (1996) in Who sings that Sisyphus (1997), če omenimo le nekatere. Vseh naslovov niti nima smisla naštevati, ker je Jovanović je napisal približno trideset dramskih tekstov; omenimo še Wall, lake (1989), Don Juan on a dog (1990), Kozarcky Clinic (1999), An exhibitionist (2001) in zadnjega, Boris, Milena, Radko (2013).

Pogosto se je loteval dramatizacij proznih besedil, med njimi Dostojevskega (Be angry; Delusions), Bartola (Alamut) and Tolstoy (Anna Karenina). Napisal je številne scenarije, v zrelih letih pa se je ukvarjal tudi z esejističnim pisanjem. Leta 2011 je izdal pesniški prvenec (I didn't).

 

CONTENT

Igra se dogaja na enem samem prizorišču, ki je v didaskalijah opisano kot majhno obmorsko mestece. Z dvorišča, kjer je razobešeno spodnje perilo, naj bi se videla obala in majhen pomol. Sredi dvorišča leži zvezan N. Tako je od začetka do konca: ne oglasi se in z njim se nihče ne ukvarja. Statist 2 krpa mrežo, Statist 1 ne počne nič. Glavna protagonista sedita spredaj na vrtljivih stolih. V seznamu oseb sta označena kot navaden (X) in nenavaden človek (Y).

V prvem delu se skoraj do konca pogovarjata le X in Y, le na koncu se z nekaj replikami oglasi tudi eden od Statistov. Govori v glavnem Y, ki blebeta in kriči več ali manj same nesmisle. Ob tem je po pravilu nasilen in vulgaren. Teme od kulinarike do vojne in miru se vedno znova iztečejo v vsevedno presojanje ljudi in obtoževanje sogovornika. X mu odgovarja na kratko in je najprej pasiven in prijazen. V nadaljevanju se začne braniti pred obtožbami gostobesednega soigralca in postaja vidno prizadet. Y se sčasoma naveliča zmerjati le kolega in se posveti zmerjanju občinstva. Zaradi prisotnosti gledalcev dogajanje poimenuje kar kongres. X publiki razloži, da je videno in slišano zgolj improvizacija, plod igralčeve domišljije. Y je po njegovem mnenju s svojim blebetanjem pokvaril predstavo in ogrozil njeno nadaljevanje. Ko hoče X zapustiti prizorišče, ga Y pregovori, da ostane in brani svoje interese. Trdi, da se tudi X ni držal zapisanega besedila in je sokriv za nastalo situacijo. X sprejme izziv in konča prepir z grožnjo, zato se Y pred njim umakne in začne maltretirati druge. Do konca prvega dela ponižuje Prvega statista in zmerja občinstvo.

V drugem delu se dialog med obema glavnima igralcema nadaljuje po starih tirnicah, dokler ga ne prekine prihod Starke, ki išče sina. Y najprej trdi da je sin mrtev, pozneje pa njegovo smrt postavi pod vprašaj. Ker Starko ob tem ves čas brutalno ponižuje, Statist 2 tega ne prenese več in se mu postavi po robu. V vsej drami se mu učinkovito zoperstavi le on, na kar Y odreagira na svojski način: »Vse, kar govorimo je laž. Lajati na druge in lagati je zakon družbe in zakon teatra.« Proti koncu se utrudi tudi Y in izjavi, da je povedal vse in da naj ga pustijo pri miru. Soigralci (razen N-ja, ki se ne more premakniti) odidejo, a se kmalu vrnejo in ga z vzkliki »primite tatu« odvlečejo z odra.

Search by content

Search
Skip to content