Zbornik z več plati zajame delovanje neoavantgardne gledališke skupine Gledališče Pupilije Ferkeverk, s posebnim poudarkom na kultni predstavi Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki, ki je nastala leta 1969.
Knjigo sestavlja več tematskih sklopov. V prvem delu so objavljena pričevanja nekaterih akterjev Gledališča Pupilije Ferkeverk (GPF) in njihovih sopotnikov: pregledni članek Iva Svetine iz leta 1986, ki ga je avtor dopolnil za objavo v pričujočem zborniku; esej režiserja Dušana Jovanovića, ki opiše metodo dela s Pupilčki; esej Denisa Poniža, sodelavca skupine v njenem zgodnjem obdobju (ta se sprva ni imenovala po Pupiliji Ferkeverk, izšla je iz pesniških večerov najmlajše generacije pesnikov); odlomek iz dnevnika Goranke Kreačič, ki je nastopala v Pupilijinih predstavah; krajši pogovor z Junošem Miklavcem, ki je zaklal kokoš na premieri predstave Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki; intervju z Ladom Kraljem, ustanoviteljem gledališča Pekarna, kamor se je ‘preselil’ del članov GPF po prenehanju njegovega delovanja. V knjigi so objavljeni odzivi medijev in gledališke kritike ter vizualno in dokumentarno gradivo, ki ni dostopno zlahka in je znano le peščici raziskovalcev tega obdobja zgodovine slovenskega gledališča.
V drugem delu knjige so objavljene teoretske razprave o GPF in o nekaterih sočasnih gibanjih v Sloveniji (zlasti neoavantgardna skupina OHO) in drugod, v drugih republikah SFRJ, v Evropi in ZDA. Nekateri avtorji so spremljali delovanje skupine že v času njenega obstoja, mlajši pa so si lahko pomagali z video zapisom televizijske priredbe, fotografijami prizorov iz predstave, z eksperimentalnim filmom Karpa Godine Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk, s pričevanji takratnih akterjev in ne nazadnje tudi z rekonstrukcijo iz leta 2006. Namen teh prispevkov je vzpostaviti zgodovinski kontekst, v katerem je GPF nastalo, ter razviti kritični diskurz o tem obdobju in o skupini, zlasti pa o njeni najbolj znani predstavi Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki. Ta del knjige odpira doslej neobjavljen prispevek Primoža Kozaka ( “Avantgarda v slovenskem gledališču – dekonstrukcija in reforma”), ki je nastal v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je Kozak predaval o GPF na mednarodni konferenci v Franciji. Sledi sedem razprav, ki so jih avtorji napisali posebej za ta zbornik: Miško Šuvaković (“Skupina OHO in Gledališče Pupilije Ferkeverk. primerjalna razprava: vprašanja o mejah svobode”), Zdenko Vrdlovec (“‘Preroški diskurz oglaševanja v Gratiniranih možganih Pupilije Ferkeverk”), Aleksandra Jovićević (“Na krilih zaklane kokoši: življenje in smrt Pupilije Ferkeverk, 1969 – 1972”), Barbara Orel (“Pupilija kot zareza v režimu predstavljanja in zaznavanja”), Tomaž Toporišič (“Performativni obrat Pupilije Ferkeverk”), Darko Štrajn (“Družbeno gibanje gledališča Pupilije Ferkeverk”) in Aldo Milohnić (“Tisti, ki (ni)so klali kokoši).
Tretji del zbornika opozarja na sodobno recepcijo dejavnosti GPF, in sicer skozi fenomen rekonstrukcije. O predstavi Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki – rekonstrukcija, ki jo je leta 2006 uprizoril Janez Janša, pišejo režiser predstave (“Rekonstrukcija2: O rekonstrukcijah predstav Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki in Spomenik G”) in Katherina Zakrawsky (“Znova uprizorjena Pupilija – fotoroman”), Astrid Peterle pa umesti Pupilijo znotraj fenomena rekonstrukcije v vizualnih in scenskih umetnostih, kar je sicer znana in večkrat uporabljena metoda v zgodovini umetnosti, v novejšem času pa postaja vse bolj aktualna (“Ponovne uprizoritve in potencial preračunanega neuspeha”).
Knjiga je opremljena s kronologijo ključnih dogodkov, obsežnim seznamom referenc in imenskim seznamom.
O knjigi v razdelku Publications
O razstavi Čas za revolucijo
