Priprava in organizacija znanstvenega simpozija:
Slovensko mladinsko gledališče, Slovenski gledališki muzej, AGRFT; v sodelovanju s Centrom urbane kulture Kino Šiška
Organising committee:
dr. Tomaž Toporišič (Slovensko mladinsko gledališče)
Ivo Svetina (Slovenski gledališki muzej)
dr. Denis Poniž (AGRFT)
Simon Kardum (Center urbane kulture Kino Šiška)
Vodja simpozija: Tomaž Toporišič
PRVI DEL: REFERATI
akad. prof. dr. Janko Kos, uvodni referat: Srečanja s Petrom Božičem
dr. Krištof Jacek Kozak: Vrednote znotraj absurda: tragična igra Petra Božiča
Mojca Kreft: »Še preden se je začel svet«
dr. Denis Poniž: Dramatika Petra Božiča v obdobju Pekarne
Ivo Svetina: Peter Božič in Gledališče Pekarna
dr. Tomaž Toporišič: »Biti raztrgan na kosce«: rapsodično gledališče Petra Božiča
dr. Gašper Troha: Peter Božič in njegova vloga pri afirmaciji drame absurda pri nas
DRUGI DEL: POGOVOR, PREDSTAVITEV KNJIGE IN PROJEKCIJA FILMA
Predstavitev knjižne izdaje dveh Božičevih pekarniških iger (Denis Poniž in Ivo Svetina)
Pogovor: Peter Božič in gledališče
Govorci: Žarko Petan, Mija Janžekovič, Veno Taufer, Ivo Svetina, Kristijan Muck, Matija Logar, Vinko Möderndorfer, Blaž Lukan, Simon Kardum in Uršula Cetinski
Moderatorji: Tomaž Toporišič in študentke dramaturgije Eva Hribernik, Nika Leskovšek, Kaja Pregrat in Anita Volčanjšek
Sklep simpozija
Projekcija filma Vinka Möderndorferja Človek v šipi, portret pisatelja Petra Božiča, TVS 1999
10. marca 2010 se je v Centru urbane kulture Kino Šiška zgodil simpozij o dramatiki in gledališču z naslovom Prekvasenje slovenske dramatike in gledališča, s temo dramatike in gledališča Petra Božiča – ki ga je Slovenski gledališki muzej pripravil v sodelovanju s Slovenskim mladinskim gledališčem in z AGRFT in z njim z različnih plati osvetlil Božičev formalno in vsebinsko intrigantni opus.
Božič je delil usodo mladih povojnih intelektualcev, ki so v petdesetih in šestdesetih letih prenovili slovensko dramatiko in predstavljali prvi val kulturniške opozicije. Čeprav je bil med vojno z družino interniran v Nemčijo in je po njej verjel v obnovo države in boljši jutri, so se mu sanje razblinile. Leta 1951 je bil obsojen zaradi protidržavnega delovanja: ker je prijateljeval z avtorji gimnazijskega glasila Iskanja, so ga izključili z mariborske gimnazije in mu za pet let prepovedali nadaljnje šolanje.
Svojo prvo dramo Človek v šipi je Božič napisal leta 1955 in z njo sodeloval na razpisu za novo dramsko delo, ki ga je v ljubljanski Drami SNG razpisal Lojze Filipič. Igra v sklepni besedi žirije ni bila omenjena. Čez nekaj let je Peter Božič že sodeloval pri gledališču Oder 57 in zanj napisal štiri dramska besedila. Pozneje je urejal reviji Mentor in Maske (1986-1989), objavljal v Besedi, Reviji 57 in Perspektivah.
Med Božičevimi proznimi deli so Izven, Na robu zemlje, Jaz sem ubil Anito, Zemlja, Na njeni travi, Očeta Vincenca smrt, Človek in senca, Zdaj, ko je nova oblast, med dramskimi deli pa Človek v šipi, Zasilni izhod, Križišče, Vojaka Jošta ni, Kaznjenci, Dva brata, Obisk stare mame, Panika, Komisar Kriš ali Španska kraljica.
Njegova zadnja drama iz leta 2009 nosi naslov Šumi – tudi ta uprizoritvena matrica Šumi ostaja zavezana postulatom anti-realistične oziroma realistično-kubistične naravnanosti, ki so značilni za Božičevo pisanje in ki (naj se to sliši še tako utopično) ohranjajo aktualnost tudi v globalističnem slovenskem sedanjiku.
Peter Božič je ob Jožetu Javoršku začetnik drame absurda na Slovenskem, njegove vloge pri afirmaciji drame absurda pri nas ni mogoče spregledati. Z dramatiko, ki jo je Božič ustvaril za Oder 57 v šestdesetih letih prejšnjega stoletja (kot tudi njegovi kolegi, Dominik Smole, Gregor Strniša in Dane Zajc, Veno Taufer ali Marjan Rožanc), še očitneje pa v naslednjem desetletju (Dušan Jovanović, Rudi Šeligo, Milan Jesih, Pavle Lužan ali Franček Rudolf), je tudi slovensko gledališče dobilo priložnost, da (resda z zamudo) uveljavi revolucijo form, ki so jih že pred časom osvojili slikarstvo, kiparstvo ali glasba.
Kot je zapisal v vabilu na dogodek Tomaž Toporišič, Božičev dramski opus kaže, kako so nove dramaturgije povojnega slovenskega gledališča, ki jih je v veliki meri spodbudil tudi Božič, ob (običajno politično sporni) revoluciji form proizvedle zmagoslavje nekega drugega, a nič manj imperativnega koncepta odrske pisave. Po eni strani so še povečale primat teksta, hkrati pa so zavrnile njegovo kontaminacijo z literaturo in literarnim. S svojo antirealistično naravnanostjo so, kar se morda zdi paradoks, opisale pokrajine realnosti, ki jih ni mogla zajeti niti meščanska niti socialno-realistična mimetično-realistična dramska pisava.
Odlomek iz portretnega filma Človek v šipi, ki ga je za TVS leta 1999 režiral Vinko Möderndorfer
