Video portret je pripravil scenarist in režiser Slavko Hren v sodelovanju s TV Slovenija.
Ko so jo ob jubilejni predstavi Linhartovega Matička (z njeno baronico Rozalijo) počastili še prijatelji in spremljevalci njene umetnosti v dramskem foyerju, ji ni le eden od gratulantov prišepnil, da je bil svoje dni zaljubljen vanjo. Res, ne le za soigralce, tudi za velik del občinstva je bila mlada igralka v drugi polovici tridesetih let očarljiva ljubezen na prvi pogled. Njen debut v Niccodemijevem Postržku, v vlogi te »pocestne sirote z otroškim srcem« (1. februarja 1935), je bil svojevrstno presenečenje. Potem cekla vrsta polodraslih šolark v takrat priljubljenih igrah iz dijaškega življenja; pa Golieve princeske, kraljične, uboge Ančke…Prvi nastop v Gogoljevih komedijah – glavarjeva hči in nesojena nevesta Agatja Tihonovna. Shakespearova Julija v alternaciji z Vido Juvanovo, ki jo je igrala že celo destetljetje. Kam se bo prevesila tehtnica? Mladi smo – ob vsem spoštovanju do prve umetnice – glasovali za Ančko. In nazadnje, v prvem vojnem letu, ko se je povrnil Stupica, Molièrovo »nedolžno dekle«, rejenka Agneza v Šoli za žene.
Po vojni sta s Stupico to predstavo obnovila. Potem so prišli Kreftovi Komedijanti v avtorjevi režiji in »legendarni« Janovi Hlapci: razigrana in premetena Zoisova »hišna dekelca« Micka in zaupljivo topla Cankarjeva učiteljica Lojzka ob Severjevem Jermanu. Shawova Orleanka in Kreftova Veronika; nežna in ljubeča, vendar s pokončno zavestjo, da je njena pravica biti grofica celjska. Najmlajša od Learovih hčera in najmlajša od Treh sester A.Pavloviča Čehova. Pred odhodom v Beograd še Brechtov Kavkaški krog s kredo: Ančka je odigrala Katjo Vahtang (in v igri Grušo Vahnadze). Nekateri so jo sprejeli kot njeno najzrelejšo vlogo; celo kot dokaz, da ni ostala naivka, kot se je bal Gavella ob njenih zgodnjih nastopih. Imel je in ni imel prav: ko je čas terjal svoje, je suvereno preigrala tudi drugačne, »zrelejše« vlog; vendar so ostajale tiste, v katerih se je najprej uveljavila, njen pravi svet. Nepresegljiv in nepresežen, vse do prvega slovesa od Ljubljane.
Šest gledaliških let v Jugoslovanskem dramskem gledališču, v umetno sestavljenem ansamblu »najboljših«; šest vlog, docela drugačnih; še nepreigranih; težavna izkušnja zanjo. Kako se je znašla slovenska igralka? Pozneje je obzirno pripovedovala, da so jo sprejeli »tovariško«. Tudi hvalili, najveljavnejša peresa v prestolnici. Zasedli so jo najprej v nelahki materinski vlogi, ko je prišla na spored O’Neillova drama Dolgega dneva potovanjke v noč (v Ljubljani je upodabljala isto vlogo skorajda v istem času veliko starejša gospa Vida). Ugledni Eli Finci je zapisal, da je »temu fluidnemu liku vdahnila plemenito dušo«; celo to, da je tenkočutno modelirala besede, četudi je prvikrat igrala v jeziku, ki ni bil njen. Gligirić je dostavil, da je naredila velik obrat od lirike dekliških sanj do tragičnega mučeništva žene in matere. Takrat ji je bilo dvainštirideset let. Preden se je poslovila od Beograda, je odigrala še kraljico Gertrudo, Hamletovo mater. Šarmantno, plemenito, še zmeraj mladostno.
Prišla je v ljubljansko Dramo skorajda ob istem času kakor Sava Severjeva. Bila je in ostala je njeno pravo nasprotje (in dopolnilo); docela drugačna in enako pomembna za slovenski teater. Nikoli ni upodabljala visokih tragičnih postav in ne ostrih intelektualk, tako značilnih za gospo Savo. Toliko dragocenejši pa je bil njen naravni dar, ki jo je ohranjal desetletja mlado in jo je prej oviral kakor spodbujal, ko je bilo treba prestopiti pregraje, kakršne sta ji postavljala na pot čas ali zakon narave.
Sorazmerno zgodaj se je poslovila od teatra. Ko so jo ob jubileju spraševali o najljubših vlogah,je naštevala domala vse, ki so bili mejniki na njeni poti. Na prvem mestu je bil Molière; Agneza seveda, četudi je ni posebej omenila. Potem Brecht. Tudi O’Neill. Micka v Komedijantih in čisto drugačna Lojzka v Hlapcih. Kaj bi še rada igrala? Povedala je eno samo željo: Mater Korajžo. Malo prej je uprizarjal to Brechtovo igro Žižek v Mariboru. Na ljubljanski oder je prišla šele v letu 1979. Takrat pa je bila umetnica, malo prej počaščena z Borštnikovim prstanom (1975), že daleč od teatra. Dušan Moravec, Vasja Predan: Sto slovenskih umetnikov, Koledarska zbirka, Prešernova družba, 2001