PODELITE NAM SVOBODO MISLI
Schillerjeva dramatika na Slovenskem
Od 18. februarja do 30. marca vas vabimo na ogled knjižne razstave v I. nadstropju Slovenskega gledališkega muzeja. Z razstavo ob 220-letnici Schillerjeve smrti želimo opozoriti na njegovo prisotnost v slovenski kulturi in na njegov vpliv na našo književnost in gledališče. Prvi knjižni prevodi segajo v štirideseta leta, ko Slovenci še nismo imeli pogojev za tako zahtevne odrske izzive, kot je uprizarjanje Schillerjevih del. Pogoji za gledališko umetnost v slovenskem jeziku so se izboljšali z ustanovitvijo Dramatičnega društva (1867). Za ta pomembni vsebinski in organizacijski premik je bil med drugimi zelo zaslužen pevec, igralec in režiser Josip Nolli, ki je pred natančno 150 leti, spomladi 1875, uprizoril Razbojnike v svojem prevodu. V naslednjih desetletjih so prvi tragediji sledile še druge drame: Spletkarstvo in ljubezen, Marija Stuart, Wilhelm Tell and The Virgin of Orleans. Nazadnje smo Slovenci uprizorili še Don Carlosa, ki ga je konec dvajsetih let prevedel Fran Albreht. Čez tri desetletja je izšla knjižna izdaja, iz katere je tudi naslovni verz naše razstave (III, 10).
Free entry.
Avtorica razstave in uvodnega besedila: Katarina Kocijančič
Oblikovanje in postavitev razstave: Andrej Ovsec
Slikovno gradivo: Tea Rogelj, MA
Pedagogical programs: Sandra Jenko, MA
V zgodovini človeštva se le redko na majhnem koščku zemeljske oble in v kratkem časovnem obdobju pojavi neverjetno intenzivna erupcija mišljenja in ustvarjanja. Tako se je zgodilo v Atenah klasične dobe, a tudi v nemških deželah v drugi polovici 18. stoletja in prvih desetletjih naslednjega. Na področju filozofije, znanosti, glasbe in literature je nastalo ogromno pomembnih del, ki še danes predstavljajo vrhove miselne in umetniške ustvarjalnosti vsega človeštva. Tudi na dramskem področju se je pojavilo nekaj izjemnih avtorjev, ki jih prebiramo in uprizarjamo še zdaj. Friedricha Schillerja (1759–1805), ki skupaj z vsestranskim Goethejem predstavlja vrhunec dramskega pisanja tega izjemnega ustvarjalnega obdobja, lahko časovno umestimo med trideset let starejšega Gottholda Ephraima Lessinga in precej mlajšega Heinricha von Kleista (če omenimo le dve imeni in s tem marsikateremu dramatiku naredimo krivico).
Ko je imel Schiller dobrih dvajset let, je že zaslovel z dramskim prvencem Bandits (natisnjeni so bili leta 1781, uprizorjeni pa leta 1782). V prvem, viharniškem obdobju izstopa še Spletkarstvo in ljubezen (Kabale und Liebe, 1784), »meščanska žaloigra«, kompleksna dramska analiza dobrega in zla ter ostra kritika tedanje družbe.
Drugi pomembni korpus Schillerjeve dramatike so tako imenovane zgodovinske igre. Avtor si je izbral konkretne zgodovinske osebnosti in skozi njihovo dramsko precej ustvarjalno predelano usodo izpovedal svoje misli o svobodi in tragičnem položaju posameznika, ki je v zgodovini pogosto soočen z najtežjimi etičnimi dilemami.
V gledališču svojega časa je Schiller – tudi v širšem evropskem prostoru – zasvetil kot komet in požel neverjetno navdušenje publike. Nemška gledališča so rada uprizarjala njegove igre in kmalu je postal izjemno priljubljen avtor tudi v Avstrijski monarhiji. Vstop v dunajski Burgtheater je bil nekaterim njegovim tragedijam zaradi cezure še dolgo onemogočen, so jih pa nedolgo po nastanku nemoteno uprizarjali v manjših gledališčih. Mednje je spadalo tudi ljubljansko. Če so vladni krogi nasprotovali prevratnim svobodoljubnim idejam, so bile po drugi strani prav te za večino obiskovalcev gledališč tistega časa pravi magnet. Tako je že v sezoni 1791/92 potujoča gledališka skupina iz Celovca v Stanovskem gledališču v Ljubljani uprizorila Schillerjevi zgodnji igri Spletkarstvo in ljubezen and Bandits. Obe sta bili v naslednjih sezonah pogosto na repertoarju in predvsem slednja je postala sinonim za velike odrske spektakle z uprizarjanjem bitk in spopadov, z igralci na konjih, ki so jih obkrožali lovski psi. Leta 1801 in potem še nekajkrat so uprizorili tudi Fiescovo zaroto, manj znano in manj posrečeno delo iz Schillerjevega viharniškega obdobja. Ljubljančani so si lahko v naslednjih letih ogledali še Virgin of Orleans, Nevesto iz Messine, Don Carlosa, Marijo Stuart and Viljema Tella, Wallenstein respectively Valenštajn pa je bil zaradi produkcijske zahtevnosti uprizorjen šele v štiridesetih letih 19. stoletja (a tudi v tem primeru je Ljubljana prehitela Burgtheater). Tragedijo so uprizorili na odru v nadstropjih in z več kot dvesto nastopajočimi.
O Schillerju so redno poročali v Laibacher Zeitung, v prilogi Laibacher Wochenblatt (pozneje Illirisches Blatt) pa so objavljali tudi njegove pesmi. Schillerjeva dela so bila velikanski prodajni uspeh na knjižnem trgu. Leta 1806 je bil zabeležen prvi izvod Schillerjeve poezije v Licejki, takrat najpomembnejši knjižnici na Slovenskem, v naslednjih desetletjih pa so se tudi pri nas izjemno dobro prodajala njegova Zbrana dela. Schillerjevi spisi o estetiki so tako za marsikoga v naših krajih pomenili prvi stik s teorijo umetnosti.
V močni prebuditeljski generaciji na prelomu 18. in 19. stoletja se je nad Schillerjem navduševal že Valentin Vodnik, v slovenščino pa ga je prvi prevajal pesnik in učenjak Janez Primic. Med prvimi prevajalci moramo omeniti še Stanka Vraza in Jerneja Levičnika, ki je na Prešernovo pobudo poslovenil prolog in prvo dejanje Device Orleanske. Schiller je bil vzor tako tistim izobražencem slovenskega rodu, ki so ustvarjali v slovenščini, kot tudi drugim, ki so ostajali v svetu nemškega jezika. Profesor Koseskega (tedaj še Johanna Vesela) in Antona Martina Slomška, ki sta pozneje oba prevajala Schillerja, je bil Ivan Anton Zupančič. Zupančič je pisal poezijo v nemščini po Schillerjevem vzoru in zanj navduševal svoje učence. Jovan Vesel Koseski, ki je vse življenje pesnil pod Schillerjevim vplivom (v Bleiweisovih Novicah je svoji poeziji nekoč dodal podnaslov »po Šilerjevih mislih«), je zaslužen tudi za prva knjižna prevoda Schillerjevih tragedij. Leta 1848 je izšla Divica Orleanska, leto pozneje pa še Mesinska nevesta.
Po mnenju literarne in prevodoslovne kritike je bil boljši prevajalec Schillerja pesnik in kulturnik France Cegnar, ki je poslovenil in izdal Marijo Stuart (1861), Viljema Tella (1862, 1886) ter Valenštajnov ostrog (1864) in trilogijo Valenštajn (1866). V tem obdobju so se slovenski literati trudili, da bi napisali zgodovinsko tragedijo po Schillerjevem vzoru, obenem pa so si kulturniki in umetniki prizadevali, da bi slovensko gledališče doseglo umetniško in produkcijsko raven, ki bi jim omogočila uprizarjanje Schillerjevih del.
Pogoji za gledališko umetnost v slovenskem jeziku so se izboljševali z ustanovitvijo Dramatičnega društva (1867). Za ta pomembni vsebinski in organizacijski premik je bil med drugimi zelo zaslužen pevec, igralec in režiser Josip Nolli. Pred natančno 150 leti, spomladi 1875, je uprizoril Razbojnike v svojem prevodu, ki ga je pripravil na temelju prevoda Ivana Raka (1862). Tudi ta prevod je – skupaj z Nollijevim – ohranjen v arhivu Dramatičnega društva. Ob obletnici prvih Bandits oba tudi razstavljamo. Na slovenskih profesionalnih odrih je bila prva Schillerjeva tragedija uprizorjena desetkrat – v 20. stoletju tudi v dveh novih prevodih: najprej je Razbojnike poslovenil Fran Albreht (1930), v devetdesetih letih pa še Borut Trekman.
Čez slabi dve leti je sledila slovenska krstna uprizoritev Kovarstva/Spletkarstva in ljubezni. Besedilo v prevodu Antona Levca je režiral Josip Kocelj. Levčev prevod, ki je izšel kot 27. zvezek v zbirki Slovenska Talija, je zvenel z naših odrov skoraj pol stoletja. Več kot dvajsetkrat uprizorjena Schillerjeva drama je bila pri nas tudi največkrat prevedena: poleg Levca so jo prevedli še Fran Albreht, France Koblar, Gitica Jakopin in Mojca Kranjc.
Marija Stuart v prevodu Franceta Cegnarja je bila uprizorjena šele leta 1896. Cegnarjevo predlogo je upošteval tudi Oton Župančič, ki je tragedijo poslovenil po prvi svetovni vojni. V osemdesetih letih je nastala tretja, Trekmanova različica Marije Stuart. Vsi trije prevodi so izšli tudi v knjižnih izdajah.
Cegnarjev prevod Viljema Tella, ki je bil natisnjen že leta 1862, je bil uprizorjen le enkrat, skoraj pol stoletja po knjižni izdaji. Konec 19. stol. je nastal prozni prevod Dragotina Jesenka.
Drugi slovenski prevod Device Orleanske je delo književnika in politika Etbina Kristana (1902). Tudi ta tragedija je bila uprizorjena le enkrat. Nadomestila jo je sodobnejša igra z isto zgodovinsko snovjo, Shaweva Sveta Ivana.
Najpozneje smo Slovenci uprizorili Don Carlosa, ki ga je prevedel Fran Albreht (1929). Ponovno je bil uprizorjen v letih 1959 in 1965, vmes pa je izšla knjižna izdaja, iz katere je tudi naslovni verz naše razstave (III, 10).
From the media
V Slogiju razstava kot poklon Friedrichu Schillerju, STA/Sigledal, 18. 2. 2025
Kako je delo Friedricha Schillerja prevzelo slovenski kulturni prostor, MMC RTV SLO, 18. 2. 2025
