4. marca se je pred sto leti rodil dramatik pesnik, literarni zgodovinar in igralec Mirko Zupančič. Ob tej priložnosti so se na AGRFT v spodnjih vrsticah poklonili zaslužnemu profesorju Univerze v Ljubljani.
Od ustanovitve Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) leta 1949 je bil Mirko Zupančič deset let član njegovega igralskega ansambla, nato pa je leta 1962 postal profesor za zgodovino drame na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je pomembno vplival na razvoj teorije drame in teatrologije v Sloveniji.
Zupančič se je rodil leta 1925 v Borovnici. Po diplomi iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1957 je doktoriral leta 1969 v Zagrebu z razpravo o predromantičnih prvinah v Linhartovih prvencih. Njegovo akademsko delo je močno zaznamovalo slovensko gledališko vedo in literarno zgodovinopisje.
Kot član igralskega ansambla MGL je Zupančič odigral nekaj pomembnih vlog, med drugim je bil Klikot v Dogodku v mestu Gogi Slavka Gruma, San v Pisani žogi Igorja Torkarja in Trepljev v Utvi Antona Pavloviča Čehova. S svojim igralskim talentom in dramskim ustvarjanjem je prispeval k razvoju slovenske gledališke scene.
Za Zupančičevo dramsko ustvarjanje je značilna usmerjenost v intimizem, udejanjena v lirično-alegorični ali realistični obliki po ibsenovskem vzoru. Med njegove najpomembnejše drame sodijo Rombino (1960), Hiša na robu mesta (1962), Dolina neštetih radosti (1965), Elektrino maščevanje (1988) and Čarobnice (1996). Njegove drame še danes ostajajo del slovenskega gledališkega repertoarja in so prepoznane kot pomemben del slovenske dramatike 20. stoletja.
Njegovo pesniško ustvarjanje zaznamujeta meditativna liričnost in čustvena zavzetost, izraženi na neposreden in refleksiven način. Svojo poezijo je objavil v treh pesniških zbirkah: Pogovori s Kandidom, Časi and Ko pride čas.
Njegovo akademsko delo je močno zaznamovalo slovensko gledališko vedo in literarno zgodovinopisje, posvetil se je izjemno širokemu diapazonu svetovne dramatike od Shakespearja do Linharta ter Ibsna in Strindberga vse do dramatikov dvajsetega stoletja. Med njegovimi monografijami izstopajo Literarno delo mladega A. T. Linharta (1972), Pogled v dramatiko (1979), Problematika tragedije (1987), Teoretske osnove meščanske drame v 18. stoletju : Lillo, Diderot, Lessing (1996).
Za svoje delo je prejel več priznanj, med drugim leta 1996 srebrni častni znak svobode Republike Slovenije, leta 1980 pa je postal častni profesor Univerze v Ljubljani. Njegov prispevek k slovenski literaturi, gledališču in akademski sferi ostaja neprecenljiv, njegova dela pa še naprej nagovarjajo občinstvo in raziskovalce. Ob stoletnici njegovega rojstva se spominjamo njegove bogate zapuščine in vpliva na slovensko kulturo ter gledališče.
Naslovna fotografija: Mirko Zupančič / Foto: Arhiv AGRFT.
