Prva predstavitev portreta gledališke in filmske igralke Ivanke Mežan, nosilke Boršnikovega prstana v režiji Slavka Hrena in v produkciji TV Slovenija.
V edinovrstno slovensko in evropsko odporniško gledališče v Črnomlju je Ivanka Mežan, sedemnajstletno »dekle z naravno nobleso« kakor je bilo velikokrat citirano, leta 1944 zvabil partizanski »veseli veter«. Zanosno je deklamirala in »nekoliko zadržano igrala«. (Filip Kalan), po osvoboditvi pa študirala na igralski Akademiji, še zlasti ples pri profesor Mlakarju, in hkrati, pod nežnim mentorstvom velike igralke Marije Nablocke ter ob karizmatičnih režiserjih Gavelli in Stupici, ves svoj ustvarjalni čas nastopala v ljubljanski Drami, ki ji je ostala umetniški dom do formalne upokojitve.
Bila je prikupna in krhka, zato je najbrž tudi njeno prvo veliko vlogo, s tedanjo zvezno nagrado ovenčano Ofelijo v Shakespearovem Hamletu, po impresivni sestri Angeliki, »polni subverzivne erotike«, v Krleživih Glembajevih – presevala predvsem poudarjena erotičnost, o kateri je pozneje sama, zmeraj skromna, pametna, človeško prijazna in marsikdaj kar preveč samokritična, dejala, da bi jo morala igrati z več strasti in erotičnega temperamenta. Da je Ivanka Mežanova ne glede na navedeni zadržek s tema vlogama prebila zid uvodnih igralskih tipanj in sredi znamenitega ansambla Drame začela polnokrvno uveljavljati svoj igralski dar, priča več nekaj poznejših vlog: npr. ekspresivna Martirio v Domu Bernarde Albe in zlasti Nevesta v Svatbi krvi, Garcie Lorce, ki so jo pohvalili vsi kritiki, še posebej pa njihov starosta Fran Albreht, ki je Ivanki napisal pravi panedirik, sklenjen z besedami: » Besede in kriki so razodevali dragoceno umetniško silo te malo znane igralke«; ali Ciganka v Izsiljeni ženitvi, o kateri je strogi Vladimir Kralj dejal, da bi je bil lahko vesel sam avtor Molière; ali Gospodična Supo v Anouilhovem Orniflu, kjer je v vlogi tajnice, ne mikavnega dekleta in stroge moralistke blestela v sijajni soigri z imenitnim Stanetom Severjem v liku neusmiljenega ženskarja. V ta niz sodijo še zelo izvirna, z ironičnimi podtoni opremljena Šarlota v Češnjevem vrtu A.P. Čehova, igralsko in pevsko temperamentna Bezniška Jenny v Brechtovi Operi za tri groše in elegična Dominika v Remčevi Delavnici oblakov. Seveda je to samo nekaj izbranih izgledov iz dolge vrste Ivankinih kreacij. Vrsta podobno zrelih in umetniško pretanjenih vlog ostaja v spominu tudi iz zadnjih dveh desetletij v ljubljanski Drami, med temi na prvem mestu Kasandra, ena izmed najtežjih vlog v Oresteji, znameniti Ajshilovi antični tragediji, nadvse subtilna kreacija v antalogijski Korunovi predstavi, umetniško dognana sintezna obrednost in »izjemno zahtevnih prehodov iz budnosti v trans in iz transa v budnost«. (J.Vidmar).
Sledile so še mojstrske upodobitve Olge v Treh sestrah Čehova, Sgriccie v Pirandellovih Velikanih z gore in naposled, že zunaj Drame, še ena markantna Ciganka, zdaj v Šeligovi Svatbi (Prešernovo gledališče Kranj) ter naposled Varvara Petrovna Stavrogina v Blodnjah Dostojevskega in D.Jovanovića (Slovensko mladinsko gledališče), o kateri je A. Berger napisal, da je bila polna »slovesne elegance, suverenega, tudi s hudobnimi podtoni bogatega konverziranja in bridke materinske ljubezni«. Ljubeznivost, sproščenost in odprtost, človeška obzirnost in pokončnost, umetniška krhkost in neponarejenost – vse to in seveda še veliko več tega in notranje bogato doživetega so lastnosti za igralstvo Ivanke Mežanove. Umetnice, ki je bila zmeraj tako prisrčno skromna in ostaja – tudi zato – nepozabna. Dušan Moravec, Vasja Predan: Sto slovenskih umetnikov, Koledarska zbirka, Prešernova družba, 2001
