Ugledni teatrolog je s to monografijo zaokrožil trilogijo o utemeljiteljih slovenskega dramskega gledališča, ki jo je uvedel 1985 s knjigo o Ignaciju Borštniku in leta 1993 nadaljeval z monografijo o Antonu Verovšku.
Že v prvih nastopih na ljubiteljskih odrih je zbudil pozornost Antona Verovška; povabil ga je v svojo šolo, mu omogočil – osemnajstletniku – najprej štatiranje, prav kmalu pa tudi angažma v Deželnem gledališču (1900). V sezoni 1903-04 je že dobil naslovno vlogo v Finžgarjevem Divjem lovcu, ob premieri Cankarjevega Pohujšanja (1908), pa je uspešno upodabljal umetnika Petra. Po vrnitvi iz Dunaja so mu zaupali tudi prve režije, celo Strindbergovega Očeta.
Predvsem pa je igral, tudi Schillerjevega Mortimierja in – četudi z manjšim uspehom – Goethejevega Fausta. Najvišje se je vzpel ob moderni madžarski drami in z vlogo doktorja Tokerama v takrat sloveči Lengyelovi igri Tajfun je kmalu debitiral v Zagrebu.
Vse bolj negotove razmere v ljubljanskem gledališču so bile krive, da se je po dvanajstih letih odločil za Zagreb in počutil se je, kot bi prišel iz skromne domačije v razkošno palačo. Sprejeli so ga kot »odličnega igralca prvega reda« in že v sezoni 1912-13 so mu zaupali samega Hamleta. Veliko je nastopal v Ibsenovih dramah in vse pogosteje prevzemal vloge umrlega Andrije Fijana. Šest let je bil enakovreden član uglednega hrvaškega ansambla; ko pa so v zadnjih vojnih mesecih začeli v Ljubljani s pripravami za obnovitev domačega gledališča, so ga privabili in vrnil se je.
V sezoni 1918-19 je bil umetniški vodja, pedagog, režiser in prvi igralec obnovljenega dramskega gledališča. Opravil je gigantsko delo, saj je bilo v eni sami sezoni na sporedu kar 35 del in 13 jih je uprizoril sam, tudi desetletja prepovedanega Jurčičevega Tugomerja. Na sporedu je bilo veliko lahkotnih iger, vendar je tvegal tudi uprizoritev samega Hamleta, pa tudi Ibsena in Cankarja. Že sredi sezone so se začeli spori s Konzorcijem in ob koncu se je odločil za slovo.
Vračal se je v Zagreb, vendar so ga nagovorili , naj postavi temelje novemu poklicnemu gledališču v Mariboru. V zapletenih razmerah, ko je bila usoda mesta še negotova, ko ni bilo igralcev, spočetka tudi publike ne in ne denarja, je vodil gledališče dve leti in opravil herojsko delo, spočetka ne le kot umetnik, ampak celo kot »privatni zaupnik«. Začel je spet s Tugomerjem, uprizarjal Cankarjeve igre in zahtevna sodobna dela (Ibsen, Strindberg, Shaw), presenetil je celo s prvim Shakespearom (Sen). Po dveh letih se je – znova razočaran – vrnil v »svoj« Zagreb.
Odtlej je bil tri desetletja znova član uglednega hrvaškega gledališča. V letu 1925 je slavil tam srebrni jubilej s Shakespearovim Othellom – že takrat je imel za saboj 180 režij, 500 vlog in 1700 nastopov. Tik pred novo vojno (1940) je – spet ob jubileju – režiral Calderonovega Sodnika Zalamejskega in igral naslovno vlogo. Po 1945. letu se je začelo njegovo poslednje ustvarjalno obdobje. Ob petdesetletnici dela (1949) je še režiral Krleževo Agonijo in igral barona Lenbacha, v Kreftovi Veliki puntariji pa se je z župnikom Babičem (1952) poslovil od tega odra.
V zagrebških letih se je vračal domov – v Ljubljano in v Maribor – le še kot gost, ponajveč ob jubilejih. Znamenit dogodek je bil obisk z Begovićevo dramo Brez tretjega, ki sta jo uprizorila z Viko Podgorsko; zadnjikrat pa sta nastopila v Ljubljani, ko je gostovala zagrebška Drama s Krleževim Vučjakom in je Nučič znova igral Hadrovića, tako kakor pri krstni predstavo tega dela.
Ni bil samo eden najbolj priznanih igralcev in režiserjev; bil je tudi pedagog, publicist, organizator in celo dramatik, pa tudi v petih filmih je nastopal. Ni bil iskalec novih poti kot na primer Borštnik, kot režiser vselej zvest avtorju. Bil pa je prezaslužen za razvoj domačega gledališča in ugleden član zagrebške Drame. Dušan Moravec, Vasja Predan: Sto slovenskih umetnikov, Koledarska zbirka, Prešernova družba, 2001