Srečanje z gledališkim režiserjem, piscem proznih pripovedi, gledaliških in radijskih dram, pravljic, pesmi in aforizmov, ki je sodeloval v procesu modernizacije slovenskega gledališča od Odra 57 do Drame in Male drame SNG Ljubljana.
»Najbrž bi se znašel na precej spolzkem področju, kdor bi hotel uganiti, če ne vsaj približno zanesljivo dognati, kaj vse je na svoji dolgi ustvarjali poti bil Žarko Petan najraje: gledališki in radijski režiser, ali satirik, ali aforist, ali dramatik, ali pripovednik in pesnik za odraslo in najmlajše bralno občinstvo, ali publicist, ali časnikar. Kajti vse to je bil in je še in vse je, kakor je videti, počel s precejšnim veseljem. Da pa je bil ob vsem naštetem tudi diplomirani ekonomist – seveda ob diplomiranem režiserju – to spoznanje omenjeno ugibanje zgolj še zaplete, ko ne pozabljamo, da si je močno želel biti tudi filmski režiser, a ga v ustrezno beograjsko filmsko visoko šolo niso sprejeli. In če vemo, da je ob vseh teh raznoličnih željah in predvsem tolikerih dejavnostih med služenjem vojaškega roka (1959) na političnem procesu bil po krivem obsojen na več let zapora ter nato zaradi pomanjkanja dokazov oproščen, je mera uvodnega ugibanja lahko le še bolj zvrhana.
A naj bo s številnimi Petanovimi umetniškimi aktivnostmi že tako ali drugače, očitno je bilo zlasti gledališče tisto kreativno področje, ki ga je najbolj živo angažiralo, predvsem kot režiserja in enega od ustanoviteljev Odra 57 – skupaj s Tonetom Partljičem sta o tem slovitem teatru uredila (s Petanovimi uvodnimi spominskimi utrinki) zbornik pričevanj – in tudi, resda ne zelo dolgotrajnega, vršilca dolžnosti ravnatelja ljubljanske drame, torej institucije, kjer je bil med leti 1966 in 1971 stalno zaposlen in ki jo je nato s kolegom Francetom Jamnikom in Miletom Korunom moral – po nareku ravnatelja Janeza Šenka – zapustiti. Leta 1972 ga je v svoje vrste sprejelo Mestno gledališče ljubljansko, kjer je delal do 1994, nakar je za nekaj časa postal generalni direktor RTV Slovenija.
Toda kot rečeno: če odmislimo pisanje številnih knjig (več zbirk aforizmov, tudi v mnogih prevodih, proznih pripovedih, gledaliških in radijskih dram, filmskih scenarijev, pravljic, pesmi, idr.), je gledališka režija bila in vseskozi ostala najbolj vztrajni, dinamični in skoraj zagotovo osrednji motiv Petanovega umetniškega ustvarjanja. Režiral pa ni samo doma, temveč tudi v teatrih nekdanje Jugoslavije in veliko tudi v tujini (Zürich, Dunaj, Krakov).«
Odlomek iz: Dušan Moravec, Vasja Predan: Sto slovenskih dramskih umetnikov, Ljubljana: Prešernova družba, 2001.
Več o režiserju v Žarko Petan, Dokumenti Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja, letnik 30, št. 62-63, 1994.
