Ob 70 letnici opernega pevca je bil predstavljen umetnikov video portret, ki je nastal v produkciji Studia MEG po ideji ter režiserski zasnovi Janeza Megliča. Projekciji je sledil razgovor z opernim pevcem, ki ga je vodil Peter Bedjanič.
Basist Zdravko Kovač se je rodil 24. septembra 1929 v Ljubljani. Po maturi je zasebno doštudiral solopetje pri prof. Kseniji Kušej Novak. Že kot otrok je nastopal na odru ljubljanske opere v mladinskih predstavah, operetah in operah. Prva večja vloga, ki jo je po končanem študiju pel v ljubljanski operi, je bila vloga Monterona v Verdijevi operi Rigoletto. Z njim je ljubljanska opera dobila visokega lirskega basista z velikim glasovnim obsegom, muzikalnostjo, dobrim spominom in nenavadno obsežnim glasom: dve oktavi in še solidno kvinto povrhu. Lahko bi pel najnižje basovske, pa tudi najvišje baritonske vloge. Svoj izjemni glasovni obseg je Zdravko Kovač prikazal že kmalu na začetku svoje kariere, ko je v Gluckovi operi Ifigenija na Tavridi pel kratko, a zelo zahtevno vlogo skitskega kralja Toasa. V tridesetih letih svojega umetniškega delovanja je Zdravko Kovač odpel veliko število zahtevnih basovskih vlog, med katerimi omenimo povodnega moža v Rusalki, Mefista v Faustu, Filipa II. v Don Carlosu, kneza Gremina v Knezu Igorju, Dosifeja v Hovanščini, maga Čelija v operi Zaljublen v tri oranže, don Basilia v Seviljskem brivcu, Banqua v Macbethu, Canciana v Štirih grobijanih, Taosa v Ifigeniji na Tavridi, kralja v Lohengrinu in vse štiri basovske partije v Offenbachovih Hoffmanovih pripovedkah, kralja v Aidi.
Na pevskem tekmovanju v Ženevi leta 1954 je Zdravko Kovač prejel diplomo. Gostoval je po večini opernih gledališč nekdanje Jugoslavije in bil eden vodilnih jugoslovanskih oratorijskih basistov; odpel je veliko število zahtevnih in nosilnih basovskih opernih vlog. Nastopal je doma in na tujem in osvajal občinstvo s svojo muzikalnostjo in čutom za odrsko oblikovanje ter z impozantno odrsko pojavo. Kot solist v oratorijih se je uveljavil v Haydnovih Letnih časih, nato pa v Zagrebu v Beethovnovi 9. simfoniji, ki jo je dirigiral Friedrich Zaun, takratni šef Zagrebške filharmonije. Ta uspeh je Kovaču omogočil vabilo na Dunaj, kjer je pel v Bachovem Matejevem pasijonu pod vodstvom legendarnega dirigenta Karla Böhma. Sodeloval je tudi pri otvoritvi Novega festivalnega gledališča v Salzburgu. Nekaj posnetkov hrani RTV Slovenija (Hoffmanove pripovedke, Canciano v Štirih grobijanih). Za založbo Philips je v Zagrebu posnel naslovno vlogo v operi Nikolaja Rimskega-Korsakova Car Sultan. Upokojil se je leta 1983. Svojo sedemdesetletnico je slavil zdrav, nato pa je po dveh letih podlegel hitro napredujoči bolezni in umrl 28. julija 2001 na Reki. Zdravko Kovač sodi v tisto sijajno generacijo pevcev ljubljanske opere, v kateri so bili poleg njega še Sonja Hočevar, Sonja Draksler, Cvetka Ahlin, Gašper Dermota in nekaj pozneje Zlata Ognjanović ter Božena Glavak. Primož Kurent: Sto slovenskih opernih zvezd, Koledarska zbirka, Prešernova družba d.d.; Ljubljana, 2005
