O Slavku Janu (1904-1987), igralcu, režiserju, umetniškemu vodji in gledališkemu pedagogu so predavali Dušan Mlakar, dr. Barbara Sušec Michieli, Poleda Bibič, Rapa Šuklje, Štefan Vevar, France Vurnik, Ivo Svetina, Primož Jesenko, Vasja Predan in Mojca Kreft.
Stoletnica rojstva Slavka Jana (1904 – 1987), igralca, režiserja, pedagoga in dolgoletnega ravnatelja ljubljanske Drame, je ponudila priložnost, da se o tem odličnem slovenskem gledališčniku, za katerega je že Filip Kalan menil, da si je s svojim delom določil »neizbrisno mesto v letopisih slovenske gledališke zgodovine«, znova kritično spregovori in premisli njegov bogat gledališki (igralski in režiserski) opus. Zaradi nespregledljive vloge, ki jo je in jo še ima Jan za slovensko gledališče, je Slovenski gledališki muzej skupaj z Borštnikovim srečanjem oktobra 2004 organiziral v Maribor simpozij, na katerem je sodeloval enajst referentov, katerih prispevki so bili objavljeni v 81. številki Dokumentov. Simpozij je skozi individualne optike posameznih referentov osvetlil Janov opus, njegov pomen za slovensko gledališče, predvsem pa je poskušal potrditi visoko mesto, ki ga (še vedno!) zavzema Slavko Jan v »letopisih slovenske gledališke zgodovine«.
Ko je Hinko Nučič obnovil (in čez leto dni razočaran zapustil) ljubljansko gledališče, se je vse bolj kazala potreba po obetajočih mladih igralcih. Stanovsko združenje je zato poskrbelo za svojo učilnico in v juniju 1923 so dramaturg Župančič, profesor Koblar, režiser Šest in igralec Lipah potrdili, da je pokazal prav dober uspeh gojenec »specijelnega tečaja« Slavko Jan. Prvo leto je nastopal kot vojščak,m dijak, drugi godec, mladi meščan…, še pred dvajsetiom pa je dobil redni angažma in sprejeli so ga kot veliko nado domačega teatra.
V nekaj kratkih letih je prehodil pot od tretjega romarja v Pregljevi drami Azazel prek Learta v Hamletu in Schillerjevega Ferdinanda v Kovarstvu vse do Romea in Krištofa Koblarja, ki ju je zapored upodobil v svoji dotlej najuspešnejši sezoni 1928-29.
Po Romeu ni nihče več dvomil v nekdanje besede dramaturga Župančiča, da gre za obetajočega in zdaj že zrelega igralca, ki da je »moški junak in toplega čustva.«Potem je šla pot samo navzgor do Aljoše, najmlajšega Karamazovega, in do naslovne vloge v Rostandovem Orliču ali do lepotca Kristijana, ko je prišla na spored očarljiva heroična komedija istega avtorja, Cyrano de Bergerac. Zdaj ni bil več v senci Zvonimirja Rogoza, in ko je ta malo pred vojno znova gostoval kot danski kraljevič, je bilo celo zapisano, da bi bil Jan lahko sicer manj senzacionalen, vendar globlji interpret te vloge.
V prvem vojnem letu jo je celo res dobil, v oktobru 1941, ko je tragedijo na novo uprizarjal Bratko Kreft. Takrat je kritik France Vodnik (četudi je v ljubljanski Drami že naglo zorel Hamlet prihodnjih let, Stane Sever) zapisal, da ni pri nas nikogar, ki bi bil upravičen odigrati to najzahtevnejšo in najvabljivejšo vlogo svetovnega sporeda. Natančno je popisal in razčlenil vse odtenke, menjave in obrate v Janovi interpretaciji: bil je živahen in naraven, pomilovalno podvomljiv in celo skrajno besen, topel in plemeneče uporen, rahlo otožen v bridki pogreznjenosti vase. Kdajpakdaj je bil tudi presilovit in prezanosen, bolj schillerjanski kakor shakespeaski; pozneje pa ga je Sever res potisnil v senco, takrat pa je bila stvaritev Slavka Jana, kljub nekaterim pomislekom, deležna simpatij velikega dela občinstva.
V novem času, po osvobojenju, je dobivalo tudi Janovo delo nove razsežnosti. Še zmeraj je igral, tudi Ščuko v Stupičevi interpretaciji Blagra »na pragu nove dobe in sezone«; Tugomerja v Kreftovi inačici te solvenske klasične tragedije; Linharta v njegovih Kranjskih komedijantih. In potem Čackega, ob delovnem jubileju, ko so prvikrat uprizarjali rusko komedijo Gribojedova. Prav tam se je zalomilo: velik del kritike je pospremil to vlogo s pomisleki o patetičnih gestah in utrujajoči retoriki monologov; gledališka zgodovina mu je bila sicer bolj naklonjena – bila je njegova »zadnja izjemna solistična stvaritev, dognana v vsem obsegu od govorne spretnosti do mimične domiselnosti!« (F.Kalan). In vendar je bila res zadnja – Gavellovi želji naj bi neposredno zatem igral Edmunda v Kralju Learu, igralec (in takrat že ravnatelj Drame) ni ustregel.
Že od 1945. leta, pa je vse več režiral, začenši z Čapkovo Materjo. Preizkušal je svoje sile ob Shakespearu in Molièru, najbližji pa so mu bili ob Cankarju mojstri sodobne ameriške drame. Tako ni mogoče prezreti predvsem dveh vrhov: Cankarjevih Hlapcev, ki so se predstavili pozneje še pre izbranim pariškim občinstvom, obnavljal pa jih je režiser tudi z beograjskimi in zagrebškimi igralci; na drugi strani Millerjeve Smrti trgovskega potnika z nepozabnim Cesarjem v naslovni vlogi. Jan je bil vselej korekten in soliden režiser, zvest interpret, skorajda »neopazen« – to pa je bila tisti čas še vrednota.
Tako je bil nekdanji mladostni Romeo, Hamlet in Ščuka zrelih let, v zadnjem obdobju eden naših vodilnih režiserjev; celoredni profesor za režijo na visoki šoli; v dveh obdobjih (1948-1952, 1955-1961) ravnatelj ljubljanske Drame; Prešernov nagrajenec in dobitnik Borštnikovega prstana. Filip Kalan ga je visoko cenil in je naslovil jubilejno razmišljanje o njem »Podoba slovenskega inteligenta«, pozneje pa mu je določil – igralcu, režiserju in pedagogu »neizbrisno mesto v letopisih slovenske gledališke zgodovine«. Dušan Moravec, Vasja Predan: Sto slovenskih umetnikov, Koledarska zbirka, Prešernova družba, 2001
