Operni krogi – večer z osebnostjo iz sveta slovenske operne umetnosti – je bil posvečen Rudolfu Franclu (1920), ki je debitiral v Ljubljani, nato pa tudi v Beogradu, Zagrebu in Dusseldorfu ter Dresdnu. Umetnik je gostoval po Nemčiji, Rusiji, nato pa se leta 1963 vrnil v ljubljansko Opero. Rudolf Francl je dobitnik Prešernove nagrade.
Srečanje so organizirali Kulturno društvo Glasbena Matica, Slovenski gledališki muzej in SNG Opera in balet Ljubljana.
Tenorist Rudolf Francl se je rodil v Ljubljani 12. aprila 1920. Njegov starejši brat Ivan se je že uveljavil kot pevec; ko je v Zagrebu pel vlogo Cavaradossija skupaj s pevko Zinko Kunc, je povabil vso družino na predstavo, ki je mlajšega brata tako navdušila, da se je tudi sam odločil za podobno pot. Najprej se je dvakrat udeležil pevskega tekmovanja v Ljubljani, in ker ni uspel, se je začel za nekaj časa ukvarjati z nogometom. Brat ga je nato povabil v Zagreb k svoji nekdanji profesorici in tako je Rudolf Francl najprej nekaj mesecev študiral petje v Zagrebu, nato pa se je zaradi vojne vrnil v Ljubljano ter se učil pri Juliju Betettu. Italijani so ga aretirali in zaprli v Gonars, kjer je ostal 17 mesecev. Po vrnitvi iz taborišča je postal član znanega Poličevega Opernega studia, kjer je nastopil kot Tamino v Mozartovi operi Čarobna piščal. Ko je leta 1944 debitiral kot Viljem v operi Mignon, je postal eden od stebrov ljubljanske operne hiše. Tu je prepel skoraj vse opere lirskega opernega repertoarja, uveljavil se je tudi kot Hoffman v Offenbachovih Hoffmanovih pripovedkah in kot Janko v Smetanovi operi Prodana nevesta.
Vrsta vlog, v katerih je zmagoslavno nastopal na ljubljanskem opernem odru je dolga. Omenimo jih nekaj: bil je Friderik v Švarovi Veroniki Deseniški, Alfred v verdijevi Traviati, cavaradossi V Puccinijevi Tosci, Florestan v beethovnovem Fideliu, don Jose v Bizetovi Carmen, Andre Chernier v istoimenski Giordanovi operi, Rudolf v Puccinijevi operi La Boheme, vojvoda v Verdijevem Rigolettu, pa sijajen Werther v Massenetovi operi pod Matačićevim vodstvom. Prepel je praktično ves tenorski operni repertoar. Na pevskem tekmovanju v Ljubljani je leta 1947 dobil drugo nagrado, leta 1948 pa za svojo vlogo Cavaradossija Prešernovo in zvezno (jugoslovansko) nagrado. Vmes je bil eno leto (1952) član beograjske in nato tri sezone član zagrebške opere. Z obema ansambloma je gostoval na številnih evropskih odrih, pa tudi na Japonskem. Med letoma 1956 in 1963 je bil član opere v Düsseldorfu, kjer je pel veliko vlog v Mozartovih operah in v operah nemškega opernega repertoarja. Vmes je leta 1957 na pevskem tekmovanju v Verviersu v ostri konkurenci dobil prvo nagrado. Gostoval je tudi po drugih nemških opernih hišah – v Berlinu, Hamburgu, Kölnu ter Stuttgartu – in nastopal v Mosvi, Talinu, Rigi in Leningradu. Leta 1963 se je vrnil v Ljubljano in ostal tu do upokojitve leta 1983.
Rudolf Francl je imel liričen tenor plemenite barve, visoko muzikalen in s smislom za glasbeno frazo. Nastopal je tudi v sodobnejših (Blacher, Romeo in Julija, Martinů, Komedija na mostu, Stravinski, Mavra) in domačih operah (Simoniti, Partizanka Ana). V svojem času je bil eden najbolj priljubljenih pevcev na odru ljubljanske opere in eden od velikih tenoristov v zgodovini slovenske opere nasploh. Nastopil je v več kot sto vlogah – kot si je sam beležil svoje nastope – v 1628 predstavah! V arhivu ljubljanskega radia hranijo posnetke številnih njegovih kreacij. Znamenit je zlasti posnetek Massenetove opere Werther s Franclom v naslovni vlogi, pod Matačićevo taktirko ter s Cvetko Ahlin, Marušo Patik in Samom Smerkoljem. V zgopdovino pa se je Rudolf Francl zapisal kot član znamenitega Slovenskega okteta v sezoni 1966/67. Primož Kurent: Sto slovenskih opernih zvezd, Koledarska zbirka, Prešernova družba d.d.; Ljubljana, 2005
