Prof. Mirko Mahnič, pisatelj, publicist, režiser in dramaturg, dolgoletni predavatelj za odrski jezik in estetiko na AGRFT, se je v svojem predavanju posvetil slovenskemu gledališču v obdobju 1941-1945. Kljub zaukazanemu kulturnemu molku je gledališče živelo, npr pod krošnjami roških gozdov, kjer so partizani uprizarjali prvega med francoskimi komediografi.
Mirko Mahnič se je rodil leta 1919 v Bohinjski Bistrici. Leta 1942 je diplomiral iz slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljanji. Po vojni je po krajšem poučevanju na jeseniški in kranjski gimnaziji delal na radiju, zatem kot redaktor in lektor pri Trigrav filmu, od leta 1948 do upokojitve leta 1980 pa kot lektor v ljubljanski Drami. V tem času je tudi režiral v Drami, MGL, v tržaškem in mariborskem gledališču. Od leta 1950 do 1994 je poučeval govor na AGRFT in na Teološki fakulteti, hkrati predaval o Sloveniji o govorni omiki in o Prešernu. Za tržaško slovenski radio je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja napisal in režiral mnogo radijskih iger, posebej o pomembnih Slovencih od Prešerna do danes. Priredil in režiral je stare natisnjene rokopise in jim pridružil tudi svoja dramska dela. V knjigah, esejih in člankih je razpravljal o gledališču in premišljeval o naši sodobni etični, estetski, umski, verski, narodni in svetovljanski zavesti. Pisal je tudi leposlovje za odrasle (roman Nestrohnjena svetloba) in mladino (Turnir, Devet mesecev, Kako pa govoriš). Zadnji desetletji je posvetil Prešernu, predvsem njegovemu verzu (Mavrice čisti svit, Prešeren na Silbi).
