Operni krogi– večer z osebnostjo iz sveta slovenske operne umetnosti – je bil posvečen osebnosti in delu julija 2004 umrle sopranistke in glasbene pedagoginje Ksenije Vidali. Ob poslušanju posnetkov njenih interpretacij so se je spominjali Kristijan Ukmar in njeni učenci in prijatelji Alenka Dernač Bunta, Breda Senčar, Marjana Mrak, Jane Lotrič in Jurij Reja. V sodelovanju s KD Glasbeno Matico in SNG Opera in balet.
Njena mati Frančiška Škerget je kot sirota odraščala pri stricu v Škednju pri Trstu, kjer se je 30. aprila 1913 rodila Ksenija in tu preživela otroška leta. V Škednju je v tistih časih živelo veliko Slovencev, ki so se ukvarjali z glasbo. Med njimi so bili Ivan Grbec, Karlo Sancin, idr. Prav Grbčeva hiša je bila nekakšno kulturno središče, kamor so prihajali Josip Ribičič, Srečko Kumar, skladatelja Breda Šček in Karlo Pahor ter drugi. Prvo svetovno vojno je Ksenija preživela v Kubedu, kjer je tudi pozneje preživljala poletne počitnice. Njenega očeta Petra so ujeli Rusi. V taborišču je komaj osemindvajsetleten umrl. Mati se je nato še enkrat poročila, z očimom pa se je Ksenija zelo dobro razumela.
V Škednju je obiskovala slovensko šolo, dokler fašistične oblasti niso vseh slovenskih šol ukinile. Nato se je zasebno izobraževala pri nunah ter se učila petja in klavirja. Študirala je pri Ernestu Justu in ga imela za svojega najpomembnejšega mentorja. Obenem je prepevala pri različnih zborih, kjer je spoznala tudi svojega prvega moža Giordana De Marchija, ki pa je takoj po poroki umrl z meningitisom. Pri 26 letih je bila vdova. V tridesetih letih se je odločila, da se pojavi na avdiciji v ljubljanski operi, ki jo je vodil Tržačan Mirko Polič. Njen debi je bil 2. maja 1937 v vlogi Mimi v Puccinijevi operi La Boheme.Uspeh je bil izreden.
V Ljubljani je pela triintrideset vlog in navduševala ljubljansko operno občinstvo, kot beremo s svojim »kultiviranim, toplim in kristalnim sopranskim glasom«. Tudi med drugo svetovno bvojno je Vidalijeva vztrajala v ljubljanski operi, čeprav se spominja, da so peli tako lačni, da je mislila da ji bo na odru slabo. Takratni intendant takratnega gledališča Verdi jo je povabil v Trst, da bi pela Mimi v Puccinijevi operi La Boheme in Violetto v Verdijevi Traviati.
Do leta 1946 je prepela v ljubljanski operi velik del sopranskega repertoarja.
Po drugi vojni je odšla v Milano in študilala pri Emilu Ghirardiniju ter nastopala po italijanskih opernih gledališčih, pa tudi na Portugalskem, v Španiji, Avstiji in Tuniziji, kjer je gostovala z rimsko opero. Pela je z znanimi italijanskimi opernimi pevci: s tenoristom Beniaminom Giglijem, v Španiji z Giuseppom di Stefanom in drugimi. Obenem se je vračala v domovino in spet nastopala po vsej Jugoslaviji, razen v Ljubljani, ker je opero takrat vodil dirigent Demetrij Žebre, njen bodoči mož. S poroko je odlašala, ker je vedela, da jo bo zakon odtegnil od odra.
Sredi šestdesetih let se je odločila, da ne bo več javno nastopala. Posvetila se je pedagoškemu delu, kjer je bila prav tako uspešna, saj je iz njene šole izšla vrsta sijajnih mladih operih pevcev. Repertoar Ksenije Vidali je obsegal več desetin vlog. Poleg že omenjenih je bila izvrstna Minka v Foersterjevem Gorenjskem slavčku, pa Marinka v Prodani nevesti, donna Elvira v Mozartovem Don Giovanniju, grofica v Mozartovi Figarovi svatbi, Elza v Wagnerjevem Lohergrinu, Evridika v operi Orfej in Evridika, Margareta v Gounodovem Faustu,Tatjana v Evgeniju Onjeginu in Jolanta v operi Čajkovskega, Manon v istoimenski Massenetovi operi, Antonija v Offenbachovih Hoffmanovih pripovedkah, Rusalka v Dvořákovi operi in še in še. Veliko je pela tudi v operetah, zlasti v italijanskih mestih. Sodobni kritiki so jo uvrščali med najboljše operne pevke lirične in mladodramatične stroke. Občudovali so njen izredno lepi glas, muzikalnost in igralski talent. Njen glas je ohranjen na žal preredkih posnetkih, ki jih hrani Radio Slovenija.
Ksenija Vidali je umrla poleti leta 2004. Primož Kurent: Sto slovenskih opernih zvezd, Koledarska zbirka, Prešernova družba d.d.; Ljubljana, 2005
