V 91. letu starosti nas je zapustil dolgoletni časnikar, novinar in umetnostni kritik Lojze Smasek.
Lojze Smasek je študiral je na Visoki šoli za filmsko igro in režijo v Beogradu ter na Oddelku za primerjalno književnost Filozofske fakultete v Ljubljani. V zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja je v reviji za književnost in kulturo Beseda začel objavljati kritiške prispevke o slovenskem filmu, kmalu pa je obravnaval tudi druga vprašanja o kulturi. Zatem je začel delovati kot novinar dnevnika Večer in štiri desetletja pomembno soustvarjal strani njegove kulturne redakcije. Objavil je nepregledno število prispevkov; spremljal in ocenjeval je domače in tuje gledališko ustvarjanje, že zgodaj je kritiško pozornost usmeril k radijskim igram, pa tudi televizijskim oddajam. Bil je član številnih strokovnih žirij, leta 1978 usklajevalec tekmovalnega programa Borštnikovega srečanja, na vseslovenskem gledališkem festivalu je tri leta pozneje (1981) prejel zlato značko. V novinarskih vrstah je bil za svoje delo leta 1986 odlikovan s Tomšičevo nagrado. Leta 2018 se mu je Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije poklonilo z nagrado Vladimirja Kralja za pomembno življenjsko delo na področju uprizoritvenih umetnosti.
Leta 2017 je v zbirki Dokumenti Slovenskega gledališkega inštituta izšla publikacija Post scriptum (Prvi del: Izbrane gledališke kritike in Drugi del: Izbrane kritike radijskih iger). »Kritik in njegova kritika sta sestavni del gledališke predstave. Brez kritike predstava ni popolna, ni zaokrožena. […] Obsežna knjiga, pravzaprav kar dve knjigi, sta delo človeka, ki je življenje posvetil slovenskemu gledališču. Spremljal ga je z ljubeznijo in tudi z budnim kritičnim očesom. Njegovi zapisi so gledališčnikom nudili razmislek o njihovem delu in, če smo iskreni, tudi pomembno prispevali k razvoju gledališke kulture. Umetnosti, ki je narejena iz sanj, ki je umrljiva in minljiva kot življenje, je Lojze Smasek z zapisi dodal košček svojega spomina. Obe knjigi sta tako osebna refleksija umetnosti in tudi zapis nekega gledališkega časa, ki ga ni več.« (Iz spremne besede Vinka Möderndorferja)
