Srečanje s prejemnikoma Borštnikovega prstana Anico Kumer in Petrom Ternovškom bo v torek, 20. januarja 2015, ob 18. uri v dvorani v 1. nadstropju Slovenskega gledališkega inštituta, Mestni trg 17, Ljubljana.
Srečanje in pogovor z Anico Kumer in Petrom Ternovškom je drugo v nizu srečanj s prejemniki Borštnikovega prstana, ki jih v okviru praznovanja 50. obletnice Festivala Borštnikovo srečanje pripravlja Slovenski gledališki inštitut. Srečanja se bodo zvrstila do poletja 2015, v skrajšani obliki pa bodo kot posnetek predstavljena na razstavi v Mariboru.
ANICA KUMER, prejemnica Borštnikovega prstana leta 2003
Prve priložnosti za delo na poklicnem odru je dobila v celjskem gledališču, najprej z manjšimi vlogami v otroških in mladinskih predstavah. Članica ansambla Slovenskega ljudskega gledališča Celje je postala leta 1972. Prvo večjo vlogo je ustvarila v sezoni 1972/73, in sicer Pavlo v Cankarjevih Romantičnih dušah v režijski postavitvi Dušana Mlakarja. Cankar ima na njeni življenjski poti posebno mesto; predstavlja njeno prvo srečanje z literaturo, pa tudi upodobitev oseb iz Cankarjevih dram je odločilno zaznamovala njeno igralsko kariero. »Na svoji dosedanji umetniški poti je preigrala domala celoten dramski opus Ivana Cankarja in slovensko gledališče je z Anico Kumer dobilo izvrstno interpretinjo, igralko z izostrenim posluhom za zven in pomen Cankarjeve dramske besede. Naš največji dramatik je dobil – ali soustvaril – igralko izjemne občutljivosti, ki zna preplesti krhke lirizme in živo, domala fizično občuteno bolečino, ki od igrive upodobitve nedolžno čistega bitja prehaja v sugestivno izpoved bivanjske tesnobe,« je zapisal Jernej Novak v obrazložitvi nagrade Borštnikov prstan leta 2003.
Celjskemu gledališču je ob posameznih gostovanjih na odrih drugih gledaliških hiš ter nekaterih vlogah v filmih in televizijskih nadaljevankah ostala zvesta do upokojitve leta 2009. Tam je ustvarila preko sto vlog.
Prve nagrade je prejela in se uveljavila tako v Sloveniji kot nekdanji Jugoslaviji z vlogo Jacinte v Pohujšanju v dolini šentflorjanski in naslovno vlogo v Lepi Vidi, oboje v režiji Mileta Koruna. Prva ji je v sezoni 1976/77 prinesla diplomo Borštnikovega srečanja in nagrado Sklada Staneta Severja ter leta 1979, poleg vloge Florie Tosce v Tosci Vjerana Zuppe v režiji Ljubiše Ristića, tudi nagrado Prešernovega sklada. Za vlogo Vide pa je bila leta 1980 nagrajena na Sterijevem pozorju v Novem Sadu. Naslednji nagradi sta sledili že v sezoni 1982/83, in sicer Borštnikova nagrada za vlogo Gospodične Isabelle Danzard v Sestrah Wendy Kesselman (režija Zvone Šedlbauer) ter zagrebška nagrada zlati smeh za vlogo Žene v Queneaujevih Vajah v slogu (režija Jurij Souček). Dvakrat je bila žlahtna komedijantka na Dnevih komedije v Celju, prvič leta 1996 za vlogo Mici v Smejči Zorana Hočevarja, drugič leta 2001 za vlogo Ane Andrejevne v Gogoljevem Revizorju. Njeno uspešno delo so prepoznali tudi lokalni občinski organi ter ji leta 1983 namenili nagrado za pomembne umetniške dosežke zadnjih dveh let in leta 1997 zlati celjski grb, nagrado mesta Celje za vrhunske umetniške dosežke. Leta 2009 pa je na 6. slovenskem festivalu komornih uprizoritev prejela nagrado satir za igro za vlogo v Jesihovem Trikoju v režiji Luke Martina Škofa. Tedaj je strokovna žirija zapisala, da je »v številnih premenah, preobratih in transformacijah upodobljenih likov in v mreženju uprizoritvenih preskokov žarel poseben erotičen odnos do igralskega poklica, virtuoznost uprizarjanja, saj je njena igralska radost in uživanje v preigravanju igrarij pomenila prikazovanje ustvarjalnega zanosa različnih stilov igre«.
PETER TERNOVŠEK, prejemnik Borštnikovega prstana leta 2006
Že kot šestnajstletnik je dobil priložnost in leta 1963 v mariborskem gledališču odigral vlogo Poprčka v istoimenski igri Ljubiše Djokića. Repertoar Drame SNG Maribor pa je kot član igralskega ansambla soustvarjal skoraj štirideset sezon, vse od leta 1971. Igralca, ki je v svoji karieri odigral več kot sto vlog v uprizoritvah domače in tuje dramatike ter pod vodstvom številnih režiserjev starejše in mlajše generacije, je teatrolog Vasja Predan označil »za enega najbolj odprtih in svetlih odrskih ustvarjalcev«.
Že kmalu po angažmaju v mariborskem gledališču je za vlogo Tončka v uprizoritvi Linhartove komedije Ta veseli dan ali Matiček se ženi iz leta 1971 prejel posebno Borštnikovo nagrado, namenjeno obetom in prvim vidnim dosežkom mladih ustvarjalcev. Odločilno je zaznamoval uprizoritve Partljičevih iger in za vlogo Petra v O, ne, ščuke pa ne leta 1976 na Borštnikovem srečanju prejel nagrado občinstva. Dve leti kasneje je sledila Borštnikova nagrada za igro za vlogo Alana Stranga v uprizoritvi Shafferjevega Equusa, ki jo je, kot je zapisal Predan, »izoblikoval izjemno nazorno, zlasti znevrotizirano podobo zrele adolescence. Njegova razločno členjena in razumno grajena vloga je intenzivno rasla od začetne nezaupljivosti do končnega ozaveščenja in pretresljive sklepne potešitve«. Med vidnejšimi vlogami sta tudi vlogi Profesorja v Ionescovi Učni uri in Južeka Skoka v Brešanovi Predstavi Hamleta v Spodnjem Grabonošu, za kateri je leta 1983 prejel nagrado Prešernovega sklada. »Pravzaprav je nepozaben v vsakem odrskem liku, ki ga je odigral« in z njim »dograjeval podobo mariborskega gledališča,« je zapisala Mojca Kreft v obrazložitvi nagrade Borštnikov prstan leta 2006 in se ob Ternovškovih vlogah v matični gledališki hiši spomnila tudi njegovih gostovanj v drugih gledališčih, med temi Pavleka v istoimenski uprizoritvi Mestnega gledališča Ptuj, za katerega je bil leta 2004 na 5. festivalu monodrame tudi nagrajen. Prejel je še Linhartovo plaketo in zlato značko Zveze kulturnih organizacij Slovenije za ustvarjalno delo na področju ljubiteljske gledališke in lutkovne dejavnosti (1977), nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije (1997), Glazerjevo listino in Glazerjevo nagrado za življenjsko delo (2002 in 2012), po izboru Mariborčanov pa je bil tudi »Naj kulturnik« leta 2004.
Ob gledaliških vlogah je nastopil tudi v številnih radijskih igrah, v televizijskih dramah, nadaljevankah in celovečernih filmih, med drugimi v ekranizaciji Preglovega mladinskega romana Odprava zelenega zmaja (1976), Letu mrtve ptice režiserja Živojina Pavlovića (1973) ter filmih Matjaža Klopčiča Vdovstvo Karoline Žašler (1976) in Moj ata, socialistični kulak (1987).
Angažma v mariborskem gledališču je sklenil leta 2007 z monodramo Sokratov zagovor, o katerem je kritik Slavko Pezdir zapisal: »Pozornost občinstva je Ternovšku uspevalo z minimalističnimi igralskimi izrazili mo(go)čno pritegniti, zadržati in jo nazadnje nagraditi s polnokrvnim odrskim doživetjem ter osveščevalnim življenjskim spoznanjem, kakor lahko izvira le iz protagonistovega neomajnega zaupanja v neposreden in katarzičen učinek jasnega, čistega ter z najglobljo človeško, filozofsko in umetniško izkušnjo prežarjenega življenjskega spoznanja.«
Pogovor s prejemnikoma Borštnikovega prstana Anico Kumer in Petrom Ternovškom bo vodila Ana Perne. Ana Perne je diplomirala iz dramaturgije na AGRFT ter iz francoskega jezika s književnostjo in sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Po končanem študiju je pridobila status samozaposlene v kulturi in na gledališkem področju delovala v različnih vlogah kot kritičarka, urednica, moderatorka pogovorov … Od konca decembra 2014 je zaposlena na Slovenskem gledališkem inštitutu.
Leta 2015 bomo praznovali pol stoletja Festivala Borštnikovo srečanje. Slovenski gledališki inštitut, Festival Borštnikovo srečanje (Slovensko narodno gledališče Maribor) in Muzej narodne osvoboditve Maribor bomo jubilej proslavili z razstavo 50 let Borštnikovega srečanja. Obiskovalcem želimo ponuditi razmislek o spremembah v slovenski (in sploh današnji) družbi ter o pomenu in umeščenosti kulture v naše vsakdanje življenje. Osrednji del razstave bo jeseni 2015 na ogled v Muzeju narodne osvoboditve v Mariboru. V sklopu praznovanja 50. obletnice festivala potekajo tudi pogovori s prejemniki Borštnikovega prstana, na ogled bo e-razstava, zvrstila se bodo srečanja gledaliških ustvarjalcev z učenci in dijaki … Pri izvedbi bodo sodelovali tudi zavod Novi Zato. in Prva ter II. gimnazija v Mariboru.
GLEDIŠČE* – v dvorani Slovenskega gledališkega inštituta (SLOGI) uvajamo sklop javnih dogodkov namenjenih predstavitvi in promociji gledališke kulture in umetnosti ter gledaliških ustvarjalcev.
*gledíšče -a s (í) 1. kar določa kriterij za presojanje česa; stališče, 2. zastar. gledališče (SSKJ)
