Operni krogi– večer z osebnostjo iz sveta slovenske operne umetnosti je bil posvečen osebnosti in delu Ane Pusar Jerič (1946), ki je debitirala v ljubljanski operi, nato nastopala v Berlinu in bila gostja v dresdenski operi ter veliko gostovala po Evropi. Od leta 1996 je stalna članica ljubljanske opere. Ana Pusar Jerič je dobitnica nagrade Prešernovega sklada.
Razgovor je vodil Peter Bedjanič
V sodelovanju s KD Glasbeno Matico in SNG Opera in balet.
Sopranistka Ana Pusar se je rodila 21. avgusta 1946 v Kolobju v Šentjurju, od koder je bila znana glasbena družina Ipavcev. Prvo glasbeno izobrazbo je dobila na glasbeni šoli v Celju. V Ljubljani je maturirala na učiteljišču, študirala petje na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani pri Jelki Stergar in leta 1971 diplomirala. Udeležila se je več mednarodnih tekmovanj in dobila nekaj mednarodnih nagrad (srebrno nagrado v Ženevi leta 1975, prvo nagrado Totti del Monte leta 1980 in istega leta še nagrado na tekmovanju Mario del Monaco). Obenem je hodila na poletne šole (Mozarteum v Salzburgu). Že leta 1971 je debitirala v ljubljanski operi in pela Rosino, Manon, Tatjano, Dido, Michaelo in Desdemono. Kmalu so se ji odprla vrata v tujino. Odločila se je za Komično opero v tedaj Vzhodnem Berlinu, ki jo je vodil znameniti režiser Joachim Herz, in bila njena članica od leta 1979 do 1985. Obenem je bila stalna gostja v dresdenski operi, kjer je bilo zanjo izjemno glasbeno doživetje sodelovanje z orkestrom Staadskapelle. Pela pa je tudi v berlinski državni operi in za vlogo Lize prejela nagrado časopisa Berliner Zeitung za medijsko najbolje ocenjeno vlogo v sezoni. Ob otvoritvi znamenite Semperjeve opere v Dresdnu je leta 1985 z izjemnim uspehom pela vlogo maršalice vKavalirju z rožo. Opero so posneli tudi na ploščo in za televizijo. Že leta 1979 je dobila nagrado Prešernovega sklada za uspešne operne kreacije. Nastopala je v okoli tridesetih pomembnejših operah. Omenimo vsaj nekatere njene najbolj značilne vloge: donna Ana v Don Giovanniju, Elizabeta v Verdijevem Don Carlosu, Desdemona v Ottelu, Elza v Lohengrinu, Čo-čo-san v Madame Butterfly, Fiordiligi v Cosí fan tutte, Agata v Čarostrelcu, Elen v Brittnovem Petru Grimesu, maršalica v Kavalirju z rožo, Araberlla v istoimenski Straussovi operi, grofica v Straussovi operi Capricco, Leonora v Fideliu itd.
Pusarjeva kot izvrstna koloraturka izvaja zelo širok repertoar, ki sega od Monteverdija do sodobnih skladateljev. Od leta 1986, ko je postala svobodna umetnica do leta 1996 ko je postala članica ljubljanske opere je pela in gostovala na največjih evropskih opernih odrih – v Nemčiji (Berlin, München, Hamburg, Dresden, Köln), Avstriji (Dunaj), Rusiji (Moskva, Sankt Petersburg), Češki (Praga), Švici (Zürich), veliki Britaniji (Edinburg), Kanadi (Montreal), Španiji, Portugalskem, v Italiji, Franciji in na Japonskem, in sicer pod taktirko najuglednejših svetovnih dirigentov, kot so Wolfgang Sawallisch, Riccardo Chailly, Melles, Gerd Albrecht, sir John Pritchard, Nicolaus Harnoncourt, Lorin Maazel in drugi. Na Dunaju, v Milanu, Rimu, Zürichu in Firenzah se je uveljavila tudi kot koncertna pevka v oratorijih in samospevih. V ljubljansko opero se je vrnila kot Leonora v Fideliu. Nato pa je pela še velike vloge, kot so Abigaile, Amelija, grofica, donna Anna, madame Butterfly, Marinka, Elizabeta, Ariadna, Liza, v zadnjem času pa je na ljubljanskem odru ustvarila naslovno vlogo v Švarovi operi Kleopatra.
V Sloveniji je izdala nekaj plošč, med njimi Samospeve Benjamina in Josipa Ipavca in ploščo z naslovom Giuseppe Verdi – najlepše arije. V tujini je posnela še vrsto oratorijev, med njimi Dvořákovo Stabat mater. Bachov Matejev pasijon, Bontempijev Requiem. Posnela je ploščo s samospevi Huga Wolfa in Sergeja Rahmanninova, v Tokiu je nastal videoposnetek njene vloge Agate v Čarostrelcu, za televizijo pa je posnela operi Cosí fant tute in Don Giovanni.
Ana Pusar slovi kot pevka z izjemno muzikalnim čutom, prefinjenim dinamičnim niansiranjem ter čistimi pianissimi. Primož Kurent: Sto slovenskih opernih zvezd, Koledarska zbirka, Prešernova družba d.d.; Ljubljana, 2005
