Milan Jesih

Brucka ali obdobje prilagajanja (1976)

 

V besedilu se prepletajo različni žanri, drama ni žanrsko opredeljena niti podnaslovljena.

ŠTEVILO OSEB: 3 (2ž, 1m)

 

VIR

Besedilo je izšlo v Dramski knjižnici kot ciklostirano besedilo (1978, št. 4) na 67 straneh. Zbirko je v sedemdesetih letih izdajala Zveza kulturnih organizacij Slovenije.

 

PRVA UPRIZORITEV

Gledališče Glej, 19. 12. 1976. Drama je bila tudi osnova za TV scenarij in TV ekranizacijo pod istim naslovom.

 

PODATKI O AVTORJU

Milan Jesih (1950) je pesnik, dramatik in prevajalec. V študentskih letih je bil dejaven kot član pesniške skupine 442 in sodelavec neoavantgardnega gledališča Pupilija Ferkeverk.  Napisal je več deset gledaliških del, radijskih in TV iger, otroških iger in priredb. Najbolj znana je njegova prva drama Grenki sadeži pravice (1974). Med dramskimi besedili omenimo še Afriko, En sam dotik, Kobilo, Ljubiti, Pravopisno komisijo, Ptiče, Srebrno rebro, Tovariša Petra, Triko in Vzpon, padec in ponovni vzpon zanesenega ekonomista.

Tudi kot prevajalec se je v glavnem osredotočil na dramatiko . Njegov prevajalski opus obsega najpomembnejše drame Williama Shakespeara. Veliko je prevajal tudi iz ruščine (Ostrovskega, Gogolja, Čehova, Bulgakova in mnoge druge avtorje). Med njegovimi prevodi je treba omeniti vsaj še dela srbskega komediografa Branislava Nušića in še nekatera pomembna imena svetovne dramatike, npr. Ibsena, Sheridana,  Mishimo. Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja.

 

VSEBINA

Igro sestavlja devetnajst prizorov. Kraj dogajanja je ljubljansko stanovanje. Njegova lastnika Sonja in Rado, zakonca brez otrok, odstopita sobo Sonjini nečakinji Lenči, brucki, ki pride z Dolenjskega študirat v Ljubljano. Sonja in Rado sorodnico gostoljubno sprejmeta: trikotnik dveh žensk in moškega nudi dramatiku hvaležno snov in možnost preigravanja raznih situacij, ki uidejo iz obzorja predvidljivega. Glede na kraj dogajanja in odnose med nastopajočimi so v ospredju partnerski oziroma erotični odnosi. Dogajanje je le pogojno realistično in avtorju omogoča neskončno igro z jezikom: ta je včasih pogovoren, včasih pogovoren in narečen, drugič pa filozofski, govorniški, mestoma patetičen ali poetičen in nekajkrat celo preide v verze. Razbitost dramske strukture na ohlapno povezane prizore omogoča kombiniranje povsem nerealističnih elementov z vsakdanjimi, največkrat banalnimi situacijami. S pomočjo teh postopkov postanejo osebe dosti bolj kompleksne in ambivalentne kot bi bile v povsem realističnih okvirih. Najprej spravljivi in ustrežljivi toni naslednji hip prehajajo v ostre in usodno nevarne, vendar na neki ravni ostajajo le igra. To dimenzijo avtor poudari tudi z za svoj čas zelo inovativnim dramaturškim prijemom: na dogajanje na odru neposredno vpliva dogajanje na TV ekranu, ki tako postane nepogrešljivi del igre. Da je bila tovrstna interakcija v času nastanka ne samo vsebinska novost, ampak tudi tehnično zahteven postopek, priča avtorjeva opomba na naslovni strani.

Drugo