Marija Nablocka – pismo

Marija Nikolajevna Borislavska,ki si je že na ruskih odrih privzela umetniško ime Nablocka. Četudi smo pustili ob strani številne tujce, ki so odločilno sooblikovali podobo mladega poklicnega slovenskega teatra, mimo nje ni mogoče. Že res, da je bila v zgodnjih dvajsetih letih prišlek v našem ansamblu in njena govorica nikoli ni mogla prikriti, odkod jo je zaneslo k nam (prav zato so se je režiserji ogibali, kadar so uprizarjali na primer Cankarjeve igre) je postala v dvajsetih tako nepogrešljiva in naša, da jo upravičeno imenujemo slovenska igralka ruskega rodu; ena najbolj žlahtnih.

Povabil jo je režiser Putjata, svojo življenjsko sopotnico, in že po dveh mesecih je nastopila kot Nastasja Filipovna v njegovi dramatizaciji romana Dostojevskega; le malo pozneje je bila Tolstojeva Ana Karenina. Uspeh, ki se je ponavljal iz leta v leto, že posebej v ruskih igrah. Pa ne samo ruskih. Tista leta je upodabljala Shawovo zelo podobo gospe Warren in skoraj ob istem času njegovo docela drugačno deklino Elizo v Pygmalionu; Sardoujevo radoživo Madame Sans-Gêne, pri Shakespearu Desdemono in Ukročeno trmoglavko. Bila je pravo nasprotje (in hkrati ravnovesje) tako visoki tragedinji Mariji Veri, ki se je ob istem času vrnila z evropskih odrov, kakor včasih skorajda nadzemski Šaričevi. če se je kdaj primerilo, da sta z Marijo Vero alternirali, na primer v vlogi gospe Pernellove v Tartuffu, se je zdela Nablocka verjetnejša in slogovno bolj uglačena od “pretragedijsko” zasnovane kreacije naše tragedinje. Po desetletju jo je predstavil dr. Gavella iz nove strani in ji pomagal do enega najznačilnejših vzponov, ko ji je zaupal vlogo baronice Castelli-Glembaj; upodobila jo je z izjemnim šarmom in nekatere replike so gledalci še dolgo ponavljali (“Pred mano so klečali generali, škofje in natakarji…“).

Nablocki nikoli ni bilo treba obsežnih besedil – njen odrski čar je prevzel avditorij, tudi če je spregovorila komaj stavek ali celo eno samo besedo. Tako je bilo z Julijino Dojko pri Shakespearu (“Ko boš starejša, boš padla vznak“) ali z razvpito kurtizano Canino (B. Jonson, Volpone), ko se je samozavestno, spogledljivo in brez ironije predstavila sodniku:”Zasebnica” (z ruskim naglasom seveda). Aplavz na odprti sceni, ne prvi ne zadnji.

Po drugi svetovni vojni je bila še zmeraj v ospredju. Ob srebrnem jubileju je sama reševala kaj malo uspelo uprizoritev Nušićeve Gospe ministrice. In potem, dvajset let pozneje: slovo od priljubljene igralke “Vse mine“, te besede je velikokrat ponavljala): Norica iz Chaillota, komedijska in pretresljiva vloga hkrati, poslednji nastop v Drami, maja 1956. Zdelo se je , da bi Jean Giraudoux prav za našo Nablocko napisal to vlogo, ko bi jo ob pravem času spoznal. Še zmeraj pa je rada sodelovala z mladim mestnim gledališčem ljubljanskim ki mu je bila prva učiteljica. Ko je dobila pozneje povabilo za nastop v vlogi stare njanje Marine (A.P. Čehov, Striček Vanja, 1957), je ljubeznivo in odločno sporočila:”Na zov tega teatra ne morem reči “ne”“.

Ko smo pozneje na Bokalcah obiskovali umetnico, ki je bil toliko let v središču življenja, nam je razkazovala spominke; celo pohištvo ki ga je pripeljala s seboj, da bi bil njen novi dom bolj domač; tudi deset stolov na katere so svojčas posedali gostje. Zdaj se je malokdaj pripetilo, da sta bila zasedena več kakor dva.

Vse mine.” Ko pa bi v njenih najlepših letih podeljevali naslov “žlahtna komedijantka” bi ga pri nas prva dobila gospa Nablocka.

Dušan Moravec, Vasja Predan: Sto slovenskih umetnikov, Koledarska zbirka, Prešernova družba, 2001

 

Glej tudi:

Marija Nablocka kot Nastasja Filipovna, F. Dostojevski – B. Putjata, Idiot 

Marija Nablocka kot Baronica Castelli-Glembay, Miroslav Krleža, Gospoda Glembajevi 

Marija Nablocka - pismo. Vir: Arhivska zbirka SLOGI - Gledališki muzej.

Drugo

Slovenski gledališki inštitut

Mestni trg 17, 1000 Ljubljana

T: 01 241 5800
E: slogi@slogi.si
S: www.slogi.si