Josip Vošnjak

Pred sto leti (1889)

 

KOMEDIJA, ZGODOVINSKA IGRA: dramatični prizor v dveh delih

ŠTEVILO OSEB: 16 (4ž 12m)

KRAJ IN ČAS DOGAJANJA: 28. 12. 1789 zvečer v Zoisovi palači. Prvi del prikazuje dogajanje pred odhodom na krstno uprizoritev Županove Micke, drugi del pa slovesno praznovanje po predstavi.

 

VIR

Besedilo je v Slovenskem gledališkem inštitutu ohranjeno v rokopisni obliki pod signaturo DD 673. V zvezku (21 x 17 cm) je 40 oštevilčenih listov, torej 80 strani. V besedilu je nekaj popravkov z Vošnjakovo pisavo, pripisal pa je tudi prvo zasedbo Županove Micke (1789).

 

NATIS

Leta 1905 je Gabrščkova tiskarna v zbirki Talija, ki jo je urejal Fran Govekar, natisnila Linhartovo Županovo Miciko (Talija, št. 20). Linhartovi komediji je Govekar dodal predigro in poigro in se podpisal kot Anonimus, ki je igro napisal po osnovi dr. Josipa Vošnjaka. Drobna Govekarjeva knjižica je bila navdih tudi za Bratka Krefta in njegove Kranjske komedijante.

 

UPRIZARJANJE

Praizvedba besedila je bila 12. decembra 1905. Uprizoritev je režiral Lev Dragutinović, ponovitev pa je bila 7. januarja 1906.

 

PODATKI O AVTORJU

Josip Vošnjak (1834-1911), pisatelj in zdravnik, je bil eden najvidnejših slovenskih politikov in kulturnih delavcev druge polovice 19. stoletja. Leta 1867 je bil izvoljen za poslanca v štajerskem deželnem zboru, kjer se je v naslednjem desetletju zavzemal za jezikovno enakopravnost in Zedinjeno Slovenijo, za slovensko ozemeljsko in upravno enovitost. Od 1873 do 1885 je bil poslanec v državnem zboru na Dunaju, od 1877 do upokojitve (1895) pa v kranjskem deželnem zboru. Kot vodilni politik slovenske liberalne stranke je zagovarjal pomen izobraževanja in slovenske gospodarske osamosvojitve; sodeloval je pri ustanavljanju domačih bank in zadrug. Kot politik in publicist se je zavzemal za izboljšanje nevzdržnih socialnih razmer kmečkega in delavskega prebivalstva.

Bil je med ustanovitelji Slovenske matice (1864), in časnika Slovenski narod (1868). Zanj je pisal članke o gospodarstvu, financah, politiki, socialnih in medicinskih vprašanjih ter tudi o kulturi. Strokovne in leposlovne prispevke je objavljal še v Slovenskem gospodarju, Ljubljanskemu zvonu, v publikacijah Mohorjeve družbe in drugje. Konec šestdesetih let je uspešno nastopal na slovenskih taborih, pozneje pa je dejavno sodeloval pri zbiranju sredstev in postavljanju spomenikov pomembnim Slovencem, pri ustanavljanju Glasbene matice, Ciril-Metodovega društva in Pisateljskega društva. Kot sodelavec Dramatičnega društva je pomagal pri nastajanju in razvoju slovenskega gledališča.

 

VOŠNJAKOVA DRAMATIKA

Vošnjakov prvi dramski poskus v nemščini, ki ga je tudi uprizoril, sega v njegova dijaška leta. Po končanem študiju medicine na Dunaju se je vrnil v domače kraje, pri pisanju prešel iz nemščine na slovenščino in napisal tragedijo v verzih, ki se ni ohranila. Vošnjakove zgodnje literarne poskuse in objave, ki jih je spodbujal njegov prijatelj in sodelavec Josip Jurčič, je prekinila strma politična kariera. Pisanja se je znova lotil, ko je zaključil drugi državnozborski mandat, torej po svojem petdesetem letu. Literarni zgodovinarji ugotavljajo, da je v tem času dokončal prej zasnovana oziroma načrtovana besedila, med njimi roman Pobratimi (1889) in številna dramska dela, ki jih je nekaj mesecev po izidu romana predal Dramatičnemu društvu. Za te tekste, ki po svoji oblikovni in vsebinski plati sodijo bolj v sedemdeseta leta 19. stoletja, je France Koblar uporabil naziv »poznočitalniška dramatika« (Slovenska dramatika I, 1972, str. 139). Vošnjak, ki se je po letu 1885 z vso svojo energijo in marljivostjo lotil dela za slovensko gledališče, je ta besedila napisal za majhen, utesnjen oder ljubljanske čitalnice, ki so ga v letih po požaru Stanovskega gledališča in pred dograditvijo nove gledališke stavbe ponovno oživili (1887 – 1892), tako da je v njegov zagovor potrebno zapisati, da njegova dramatika ni »poznočitalniška« le v vsebinskem in oblikovnem smislu, temveč je dobesedno čitalniška. Ko  se je končno ponudila možnost, da bi tudi Slovenci dobili svoje gledališče, je Vošnjak dejavno sodeloval pri tem projektu kot odbornik v kranjskem deželnem zboru in blagajnik Dramatičnega društva. Kot mlad politik se je leta 1868 udeležil otvoritve Narodnega gledališča v Pragi in na njej nastopil kot govornik, pri skoraj šestdesetih pa je dočakal tudi otvoritev domačega gledališkega prizorišča.

Vošnjak, ki je v tem obdobju sodeloval pri razglabljanjih o repertoarnih zagatah slovenskega gledališča, jih je poskušal reševati tudi s svojimi dramskimi besedili: Dramatičnemu društvu je ponudil pet večinoma lahkotnejših besedil oziroma veseloiger. Pene, Svoji k svojim in Ministrovo pismo so bile v tem letu tudi uprizorjene, komediji Pred sto leti in Ženska zmaga pa v tem obdobju nista uspeli priti na oder.

Naslednji tip Vošnjakovih iger je tesno povezan z njegovimi poskusi tolstojanske povesti s snovjo iz življenja preprostega ljudstva z neposredno izraženimi moralnimi nauki (Obsojen, Ti očeta do praga, sin tebe čez prag, Dva soseda, Blagor usmiljenim…). Svojo različico mohorjanske literature ni razvil le  v proznih poskusih, temveč tudi v dramatiki. Tako je nastala podeželska različica meščanske igre Svoji k svojim, ki jo je objavil v Koledarju Družbe sv. Mohorja (1891). Sem sodita še besedili, ki sta izšli v knjižni zbirki Slovenske večernice Družbe sv. Mohorja. Igra Oreh, podnaslovljena kot prizor iz življenja na kmetih, je izšla v 45. zvezku (1991), kratkočasnica v jednem dejanju Ne vdajmo se! pa v 53. zvezku (1901).
Tretji sklop Vošnjakovih dramskih del in njegov literarni vrhunec predstavljata igri Lepa Vida (knjižna izdaja in uprizoritev 1893) in Doktor Dragan (1894), ki zaradi vsebinske problematičnosti v času nastanka ni bila uprizorjena. V primerjavi z zgodnejšimi besedili gre za vsebinsko in oblikovno kompleksni deli, za kateri so značilni sodobnejši toni in motivi, čeprav ostajata ujeti v melodramsko sentimentalnost in leporečnost.
V tem času so na oder postavili še Premogarja (1994), po mnenju literarne zgodovine manj posrečeno in dovršeno delo, ki prikazuje stavko v premogovniku.

Omenjene Vošnjakove drame so s sodobno vsebino in kompleksno izrisanimi značaji nakazovale približevanje slovenske dramske literature modernim evropskim literarnim tokovom, približevanje, ki ga je v celoti realiziral šele Ivan Cankar.

 

IZ KNJIŽNICE SLOVENSKEGA GLEDALIŠKEGA INŠTITUTA: VOŠNJAKOVA DELA V KNJIŽNIH IZDAJAH IN IZBOR GRADIVA O AVTORJU

V letu 1889 je izšla enodejanka Svoji k svojim. V istem letu je kot prva knjižica Vošnjakovih Zbranih dramatičnih in pripovednih spisov izšel roman Pobratimi, natisnjen v ljubljanski Narodni tiskarni. Od načrtovanih petih zvezkov so izšli le trije. Druga dva je natisnila celjska tiskarna Dragotina Hribarja, nekdanjega upravnika Narodne tiskarne v Ljubljani. Drama Lepa Vida je izšla leta 1893, Doktor Dragan pa leto pozneje.

Igra s petjem Premogar ni bila nikoli v celoti natisnjena. France Koblar je delo vključil v antologijo Starejša slovenska drama (1951). Odločil se je za objavo drugega dejanja; ostale tri je le povzel.

Vošnjak je v zadnjih letih svojega življenja izdal Spomine v dveh zvezkih (1905, 1906). Delo je ponovno izšlo leta 1982 pri Slovenski matici. Izbor je opravil zgodovinar Vasilij Melik, ki je tudi avtor spremne študije.

Leta 1996 je izšel prvi in edini zvezek knjižne zbirke Slovenska meščanska dramatika. Urednik in pisec predgovora, Igor Grdina, se je odločil za objavo Vošnjakovega Doktorja Dragana in Tekme Antona Funtka.

Vošnjakovo dramsko ustvarjanje sta obravnavala Frank Wollman v knjigi Slovinské drama (1925) in France Koblar v Slovenski dramatiki (1972). Pomembno mesto ima tudi v monografiji Dušana Moravca Meščani v slovenski drami (1960).

Dušan Moravec je objavil obširno analizo Vošnjakove dramatike tudi v 43. številki Dokumentov Slovenskega gledališkega muzeja (1984).

Najobsežnejši pregled Vošnjakovega literarnega, političnega in kulturnega delovanja je monografija Maline Schmidt Snoj, ki je izšla v knjižni zbirki Znameniti Slovenci pri Novi reviji (2003).

 

VSEBINA

Avtor v prvem delu preplete nacionalne, politične in ljubezenske oziroma snubitvene zaplete. V baronovi hiši so se pred krstno uprizoritvijo Županove Micke zbrali trije narodni buditelji: Žiga Zois, Anton Tomaž Linhart in Valentin Vodnik. Prek njihovih medsebojnih pogovorov nas Vošnjak seznani s tedanjimi razmerami  in z načrti protagonistov: dovesti narod do višje omike. Svoj materni jezik bi radi približali drugim evropskim jezikom, pri čemer se jim zdi najpomembnejše slovstveno oziroma splošno kulturno delovanje in tiskanje slovenskih knjig.

Vzporedno z njihovimi modrovanji se zapletajo in razpletajo ljubezenske zadeve: najprej se zbližujeta baronov sluga Janez in Žibertova Neža iz Šiške, Vodnikova nečakinja. Njunemu zgledu sledijo tudi predstavniki višjih razredov:  Zoisovi sorodnici, mladi sestri Gabrijela in Milica Garzarolli ter njuni snubci. Gabrijela oziroma Jela je tudi igralka: v Linhartovi igri bo igrala Sternfeldovko, njenega nezvestega moža Tulpenheima pa bo upodobil Oton Desselbruner, sin ljubljanskega tovarnarja. Do slovenstva skeptični Oton je zaljubljen v Jelo, ona pa se je vnela za drugega soigralca, neoporečnega »narodnjaka« doktorja Makovca. Še bolj zapleten in s sorodstvenimi vezmi prepleten je drugi, neigralski ljubezenski trikotnik. Zaljubljena sta Jelina sestra in Zoisova nečakinja Milica ter nečak Karol. Baronova namera, da bo nečaka poslal na oglede belgijskih fužin in angleških jeklarn, v paru vzbudi sum, da bi stari baron rad deklico zase. V tako napetem vzdušju se odpravijo v gledališče:  Torej idimo in Bog daj srečo prvi slovenski predstavi!

Na začetku drugega dela so se navdušeni igralci in gledalci po predstavi zbrali v slovesno okrašenem salonu in Zois Linhartu predlaga, naj pripravi za uprizoritev tudi Figarovo svatbo. Možje razpravljajo o pariški praizvedbi, baron pa opisuje svoje navdušenje nad Mozartovo opero, ki si jo je ogledal pred letom dni v Pragi. Linhart se boji, da zaradi preostre Beaumarchejeve kritike plemstva za slovensko uprizoritev ne bo mogel pridobiti igralcev. Pogovor o teatru preskoči na modrovanje o francoski revoluciji, ki jo je po Zoisovem mnenju povzročilo pretirano izkoriščanje francoskega ljudstva. Zdaj se kot plaz širi po Evropi: Nov duh bode prešinjal tudi druge narode in zbujal jih k novemu življenju…

Ko se družbi pridružijo še najuglednejši gostje, Zois v vznesenem vzdušju narodnega slavja izreče tudi naslednje preroške besede:

meni se nikakor ne zdi nemogoče, da bi kdaj in čeprav še le čez sto let, ta kmetski jezik bil v ljubljanskem rotovži in v deželnem dvorci.

Deželni glavar Auersperg in novoizvoljeni ljubljanski župan Podobnik, ki ju je baron v gledališču povabil na zabavo, se mu posmehujeta in menita, da je za ljudstvo primerno le delo in ne omika. Zoisov protiargument, da je nevedno, surovo ljudstvo še silnejše in nevarnejše, ju ne prepriča in kmalu zapustita prizorišče.

Na hitro uredijo ljubezenske težave in zaročijo ustrezne pare, ki jih bo s slovenskim obredom poročil Vodnik: ta zbrane zabava s svojimi poskočnimi štirivrstičnicami, potem pa ga preseneti mešani pevski zbor. Pevci ob spremljavi orkestra zapojejo  Vodnikovo pesem.

Ganjeni pesnik je pripravil Zoisu zahvalo v verzih, ki jo pred zbrano množico vzneseno odrecitira Neža. Igra se zaključi z napitnicami, lovorjevimi venci in gromko zborovsko pesmijo.

Vošnjak je na zadnji strani rokopisa pred stavkom zagrinjalo pade, naknadno pripisal še besedici bengalijski ogenj.

 

Drugo

Slovenski gledališki inštitut

Mestni trg 17, 1000 Ljubljana

T: 01 241 5800
E: slogi@slogi.si
S: www.slogi.si