design: kamerad
powered by: e-orbit
Janez Mejač - danseur noble - razstava
Razstava, Razstavni prostori SGM, 21.04.2005 - 17.07.2005

Razstava je lahko le skromen prikaz umetnikovega bogatega opusa -  v drobcih je poskušala rekonstruirati skrivnost, ki človeka žene, da postane plesalec. Izbrane fotografije, še zlasti video posnetki baletov, predstavljajo opus Janeza Mejača, in seveda njegove soplesalke (Tatjano Remškar, Majno Sevnik, Lidijo Sotlar, Lane Stranič, Zofio Toth, Vido Volpi, Magdo Vrhovec) Izšla je tudi obsežna monografija. Soavtorica razstave je Neva Štembergar.










Leta 1957 je končal gimnazijo in Srednjo baletno šolo v Ljubljani. V ljubljanskem ansamblu je bil angažiran tri leta prej, honorarno je nastopal že od leta 1953, naziv baletnega solista pa je dobil leta 1962. Od leta 1968 do 1975 se je vsako poletje izpopolnjeval v Centre de Dance Classique v Cannesu. Ljubljanskemu baletnemu ansamblu je  ostal – z izjemo sezone 1965/66, ko je bil solist baleta Stora Teatern v
Göteburg – zvest do upokojitve leta 1987 in še naprej. Od kleta 1981 do 1985 in še od leta 1995 do 1998 je bil vodja ljubljanskega Baleta, pozneje pa nekaj časa pomočnik umetniškega vodje Opere in baleta SNG Ljubljana. Njegov prvi večji korak na baletni oder  je bil v sezoni 1956/57, najprej kot prinčev prijatelj Beno v Labodjem jezeru in še v glavni vlogi Mladeniča v prvem delu baleta  Rondo o zlatem teletu.
Nato je leta 1959 alterniral v vlogi Princa v Pepelki in dve leti pozneje v naslovni vlogi Othella – beneškega zamorca. Pozneje je bil sam prvi nosilec velikih vlog. Ivan v Ognjeni ptici, Slikar v Iluzijah, Tancred v Dvoboju, Fant in Beli žarek v Nini, Princ v Trnuljčici, Albrecht v Giselle, Komisar v Sobi, kolen v Navihanki, Krass v Spartaku, ustvarjalec naslovne vloge v Čudežnem mandarinu, Romeo in Juliji Prokofijeva in Čajkovskega, Razuzdančevi usodi, Hamletu, če naštejemo le nekatere od več kot 50 njegovih solističnih vlog. Veliko je nastopal tudi za televizijo v baletnih in revijskih zabavnih oddajah, ki jih je nekajkrat tudi sam koreografiral, kot koreograf pa je sodeloval tudi v različnih slovenskih dramskih gledališčih in v Trstu. Nekajkrat se je preizkusil tudi kot režiser v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani. Poučeval je na Srednji baletni šoli v Ljubljani, skoraj 20 let je vodil baletni krožek v okviru Stalnega gledališča Trst, pri poučevanju je dve leti sodeloval tudi z Lutkovnim studiem v Ljubljani. V letih od 1971 do 1976 je organiziral baletne koncerte v različnih krajih Slovenije. Leta 1974 je dobil nagrado na Analu v Osjeku, leta 1976 nagrado Prešernovega sklada za vlogo Razuzdanca, leta 1979 pa priznanje za stransko vlogo Ženina v Vragu na vasi na 8.jugoslovanskem baletnem bienalu. Leta 2005 je Slovenski gledališki muzej izdal monografsko publikacijo o njem, televizija Slovenija, pa je posnela film o njegovem delu.
Henrik Neubauer, Obrazi slovenskega baleta, Biografski leksikon, Slovensko komorno glasbeno gledališče, Ljubljana, 2008



Več o knjigi v razdelku Publikacije