design: kamerad
powered by: e-orbit
Zgodovina Evrope – kot jo pripovedujejo gledališča
Razstava, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Maistrova 10, Ljubljana, 24.10.2016 - 03.01.2017





Slovenski gledališki inštitut (SLOGI) od leta 2012 sodeluje s Perspectiv – Združenjem zgodovinskih gledališč Evrope. Ta neprofitna organizacija povezuje ljudi po vsej Evropi, ki vodijo ali skrbijo za zgodovinska gledališča, kakor tudi tiste, ki jih gledališke stavbe zanimajo poklicno ali zasebno. Perspectiv je tudi koordinator Evropske poti zgodovinskih gledališč, projekta, ki se je pričel leta 2012 in se bo zaključil leta 2017 ter ga podpira program Kultura Evropske unije.




V okviru projekta je svoje moči združilo šest evropskih muzejev in zasnovalo mednarodno potujočo razstavo Zgodovina Evrope – kot jo pripovedujejo gledališča, ki je stavbno gledališko dediščino postavila v zgodovinski in družbeni kontekst. Slovenski gledališki inštitut – Gledališki muzej je pri zasnovi in oblikovanju razstave sodeloval z uglednimi muzeji Victoria & Albert Museum –oddelek za gledališče in uprizoritve iz Londona, Teatermuseet i Hofteatret iz Köbenhavna; Muzeum Teatralne v gledališču Teatr Wielki – Opera Narodowa iz Varšave; Deutsches Theatermuseum iz Münchna in Theatermuseum z Dunaja.


Razstava je bila doslej na ogled v Varšavi, Köbenhavnu, na Dunaju in v Münchnu. Od 24. oktobra 2016 do 3. januarja 2017 je bila na ogled
v avli Ministrstva za kulturo RS (Maistrova 10, Ljubljana), potem pa bo od marca do septembra 2017 domovala še v Londonu.


Razstava podaja zgodovino Evrope, kakor se odraža v repertoarjih in arhitekturni zasnovi evropskih gledališč, ob tem pa ne skuša slediti le kronologiji, temveč obiskovalca popelje skozi devet osrednjih tem, poimenovanih Sredozemska izkušnja, Verski vpliv, Spreminjajoča se družba – spreminjajoče se stavbe, Estetika in tehnologija, Narod, Gori!, Prečkanje meja, Vojna in Demokracija.




Kolofon razstave


Razstavni katalog


O mednarodni potujoči razstavi Zgodovina Evrope – kot jo pripovedujejo gledališča v oddaji Oder (Ars – 3. program Radia Slovenija) z novinarko Petro Tanko in mag. Teo Rogelj, slovensko kustosinjo razstave iz SLOGI – Gledališkega muzeja.


Mednarodno potujočo razstavo si je 18. novembra ogledala tudi evropska komisarka mag. Violeta Bulc.


 


Slovenski gledališki inštitut – Gledališki muzej je organiziral javna vodstva po razstavi – zadnje javno vodstvo pred zaprtjem razstave je bilo v torek, 3. januarja 2017, ob 17. uri, pripravili pa smo tudi različne delavnice, namenjene osnovnošolskim otrokom in srednješolski mladini.

 

Podprto s strani programa Kultura Evropske unije.
Razstavo v Ljubljani je omogočilo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.






Teme mednarodne potujoče razstave



Prva tema – Sredozemska izkušnja – obravnava vpliv grške in rimske antike na arhitekturo gledališč, zlasti poznorenesančnih in klasicističnih, ter vpliv antičnega modela na gledališče 20. stoletja – morda kot sociološki in družbeni fenomen velja posebej izpostaviti t. i. Thingspielstätte, nacistična gledališča na prostem, zgrajena za uprizarjanje propagandnih iger po nordijskih mitih.

Pozornost smo namenili tudi sodobnemu uprizarjanju grških in rimskih klasikov – Slovenijo smo predstavili s kostumskima skicama ene najpomembnejših slovenskih gledaliških in filmskih kostumografk, Alenke Bartl – na razstavi sta na ogled njeni skici za Aristofanovo Lizistrato, ki ju je pripravila za postavitev v ljubljanski Drami leta 1975 (režiser Miran Herzog).

 

Pri drugi temi, poimenovani Verski vpliv, smo se posvetili predvsem verskim igram v srednjem veku. Cerkev je namreč v 10. stoletju pričela scensko reprezentacijo uporabljati kot propagandno orodje za širjene verskega vpliva: verskim obredom so pričeli dodajati kratke prizore, ki so ilustrirali velikonočne ali božične zgodbe. Od 12. stoletja naprej se pojavljajo celostne verske igre. Nekatere so preživele vse do danes ali pa so jih ponovno oživeli – takšna primera sta Pasijonske igre v Oberammergauu v Nemčiji in naš Škofjeloški pasijon.
Sveto pismo ter Jezusovo življenje in nauk pa se kot tema v gledališču seveda pojavljata vedno znova in z vsakim novim medijem. Zanimiv primer je rokovski muzikal Jesus Christ Superstar iz leta 1971, ki je postal tako gledališka kot filmska uspešnica.


Tretjo temo smo poimenovali Spreminjajoča se družba – spreminjajoče se stavbe. Carsten Jung, koordinator pričujoče razstave, je za katalog zapisal: »Vsaka družba ustvari svojo različico gledališke stavbe. Gledališko poslopje nam vedno pove nekaj o družbi, ki ga je zgradila, in o družbenih spremembah, ki so povzročile tudi spremembe gledaliških stavb.«
Glavna prispevka za to poglavje so pripravili kolegi iz londonskega muzeja V&A in iz münchenskega gledališkega muzeja. Claudia Blank, kustosinja in direktorica slednjega, je na razstavi podrobno predstavila gledališka arhitekturna snovanja Maxa Littmanna (1862-1931), medtem ko so angleški kolegi predstavili zgodovino Kraljevega gledališča Drury Lane, najstarejšega londonskega gledališča, ki nepretrgoma deluje na isti lokaciji (ustanovljeno je bilo leta 1663, v 350 letih so ga večkrat prenovili, leta 1809 je pogorelo, čez 3 leta so ga ponovno odprli …).


Pri četrti temi z naslovom Estetika in tehnologija smo se posvetili vplivu tehnoloških odkritij in estetskih usmeritev na gledališče, predvsem na zasnovo odra in scenografije. Sprehodili smo se od italijanskega renesančnega gledališča, zaznamovanega z odkritjem perspektive, do baroka, ki je na odru skušal ilustrirati, zaobjeti ves svet ter v ta namen razvil novo odrsko rešitev: premično scenografijo. Konec 19. stoletja je naturalizem odpravil poslikane kulise. Sledile so antiiluzionistične, reducirane, abstraktne scenografije, uvajanje novih tehnologij, od vrtljivega odra do velikih filmskih projekcij, od računalniško generirane virtualne scenografije, uporabe laserjev pa vse do predstave Biometatronika//Biomehanika Noordung Živadinova/Župančič/Turšiča v breztežnostnem prostoru, kakršno je leta 1999 pripravilo Kozmokinetično gledališče v Zvednem mestu pri Moskvi.


Peta tema razstave je Narod; predstavili smo namreč vlogo, ki jo je gledališče odigralo pri oblikovanju in ohranjanju narodne zavesti ter pri borbi za uveljavitev javne rabe domačega jezika. Večji narodi se s tovrstnimi problemi povečini niso soočali, zato ni presenetljivo, da so Angleži, na primer, svoje nacionalno gledališče dobili šele leta 1976, v obdobju, ko se je britanski imperij bližal koncu in se je moral narod na novo opredeliti.
Povsem drugačna sta primera poljskega in slovenskega narodnega gledališča – pri obeh narodih je gledališče bistveno pripomoglo pri oblikovanju njune identitete, na Slovenskem v drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja pa so prav v teatru bíli kulturni boj med slovensko večino in vladajočo nemško manjšino.


Šesta tema razstave se imenuje Gori! V drugi polovici 19. stoletja so v Evropi pogorela številna gledališča. Še posebej tragične posledice je imel požar v dunajskem gledališču Ring leta 1881: v njem je umrlo – povečini zaradi zadušitve – 384 ljudi, številni pa so podlegli v naslednjih dneh zaradi poškodb. Tragedija je sprožila preiskavo, številne protipožarne ukrepe in pomembno zaznamovala gradnjo gledališč ne le na Dunaju, temveč po vsej Evropi. Zaradi njih je današnje gledališko okolje za obiskovalce in zaposlene veliko varnejše kakor pred sto leti.


Pri sedmi temi z naslovom Prečkanje meja predstavljamo »pretočnost« gledaliških prostorov. Umetniki so od nekdaj prečkali meje in svojo umetnost predstavljali v širših kulturnih prostorih. Zelo znani so bili umetniki commedie dell'arte, verjetno tudi zato, ker so z uporabo stalnih komedijskih figur presegali meje jezika in omogočali, da so jih lahko spremljali in razumeli tudi tisti, ki niso govorili jezika nastopajočih.
Od 16. stoletja dalje sta se italijanska opera in italijanska operna hiša iz Benetk razširili po vsej Evropi. Gostovali niso le pevci in igralci ter glasbeniki, temveč tudi arhitekti in scenografi. Nekoliko kasneje so se pojavile »zvezde«. V drugi polovici 19. stoletja je »železna cesta« omogočila premike velikih produkcij iz dežele v deželo.


Osma tema obravnava gledališko dejavnost med Vojno. Medtem ko so med II. svetovno vojno Britanci imeli t.i. Kulturni odsek britanskih oboroženih sil (ENSA – Entertainments National Service Association), ki je skrbel za zabavo razseljenega prebivalstva v Angliji in britanskih čet na frontah, so Poljaki ustanovili gledališko skupino v taborišču … Slovenci se lahko pohvalimo z gledališkim unikumom – Slovenskim narodnim gledališčem na osvobojenem ozemlju. Le-to je uprizarjalo tako agitke kot tudi Čehova in Molièra ter tudi lutkovne predstave.


Pri deveti temi, Demokraciji, nas je zanimal nivo demokratičnosti, ki jo gledališka arhitektura omogoča (in odraža), oziroma poskuse demokratizacije gledališča. Prikazujemo tudi poskuse zbližanja med nastopajočimi in gledalci, pa naj gre za odpravljanje »rampe«, poulično gledališče, gledališče v krogu ali za poskus poljskega gledališča Reduta, ki je s turnejami (imeli so svoj vagon na vlaku) v letih 1924 do 1929 skušalo pripeljati gledališko umetnost tudi v najbolj oddaljena poljska mesta.
Slovenci se v tem poglavju predstavljamo s fotografijami Toneta Stojka: na njih je ujel lutke Protestivala, ki so sodelovale na protestnih shodih konec leta 2012 in v začetku leta 2013.

 

 

 

Delavnice ob mednarodni potujoči razstavi

Vodstvo
Zgodovina Evrope – kot jo pripovedujejo gledališča, vodstvo, OŠ in SŠ
Potujoča razstava prikazuje po tematskih sklopih zgodovino in razvoj evropskih gledališč. Na sprehodu skozi avstrijska, britanska, danska, nemška, poljska in slovenska gledališča od antike do 20. stoletja bomo iskali odgovore na vprašanja, kaj nam lahko različna gledališča povedo o družbenih razmerah in spremembah svojega časa, kako so gledališča prispevala k razvoju oziroma ohranjanju narodne identitete, kakšen vpliv je imela estetika na razvoj gledališke tehnologije in kako sta povezani demokracija in gledališče.


Delavnice
In vendar se vrti …, vodstvo z delavnico, OŠ in SŠ
Na razstavi se bomo seznanili z gledališko tehnologijo, ki se je razvijala pod vplivom novih estetskih gibanj in hkrati sama vplivala na nove estetske izraze. Med drugim bomo spoznali zgrajene, premične, abstraktne in virtualne scenografije, vrtljiv oder ter druge tehnološke dosežke v gledališčih od grške antike do 20. stoletja. Nekaj primerov bomo na delavnici še podrobneje raziskali in tudi poustvarili.


Duh narodni se je unel, vodstvo z delavnico, OŠ 2, 3 in SŠ
Gledališča so bila, kot pripovedovalci zgodovine Evrope in zrcala družbe, tudi priča rojevanja narodov. V Sloveniji se je začela ob koncu 18. stoletja razvijati ideja narodnega, nacionalnega slovenskega gledališča kot opozicija avstrijskemu gledališču. Temelje slovenskega gledališča in slovenske dramatike je postavil Anton Tomaž Linhart s svojima komedijama Županova Micka in Ta veseli dan ali Matiček se ženi, ki ju bomo na delavnici na ustvarjalen način pobližje spoznali.


Demokracija in gledališče, vodstvo z delavnico, OŠ 2, 3 in SŠ
V kontekstu razstave bomo razmišljali o tem, kaj pomeni demokracija in kako se je ta morda odražala v gledališču, v gledališki arhitekturi in strukturi prostorov. Gledališče je lahko izraz odprte in demokratične družbe ter odličen prostor za debate o družbenih temah, podobno kot v parlamentu. Kako pa je z gledališko umetnostjo, je uprizarjanje sploh lahko demokratično? Na delavnici bomo preizkusili, kako bi lahko demokratizirali gledališko predstavo.


Informacije in prijave na delavnice: Sandra Jenko, kustosinja pedagoginja, T 01 241 58 18, E sandra.jenko@slogi.si


Cenik