design: kamerad
powered by: e-orbit
Emil Filipčič: ŽUPNIK

Besedilo je zvrstno težko opredeljivo. Avtorjevo pisavo odlikuje radikalna ustvarjalna svoboda: odločno preigrava registre burke, parodije, grosteske, travestije in satire.



DRAMSKE OSEBE / VIR / O AVTORJU / PUBLICISTI, KRITIKI IN LITERARNI ZGODOVINARJI O DRAMATIKI EMILA FILIPČIČA / IZDAJE, TIPKOPISI IN ROKOPISI / OD KEGLERJA DO ŽUPNIKA / O BESEDILU / BESEDILO



DRAMSKE OSEBE: 19 (3ž, 16m)



VIR

Besedilo še ni bilo ne objavljeno ne uprizorjeno. V Slovenskem gledališkem inštitutu imamo dve verziji teksta. Starejša različica obsega 59 oštevilčenih strani v A4 formatu (sig. K t 3385/2), novejša pa 75 strani (sig. K t 3385/2).



O AVTORJU

Pisatelj in dramatik Emil Filipčič (1951) je vsestranski ustvarjalec z izjemno obsežnim literarnim opusom. Še pred prvimi književnimi objavami je stopil na sceno s provokativno nadaljevanko Butnskala na Radiu Študent (skupaj z Markom Dergancem). Tudi prvo prozno delo Kerubini je napisal v tandemu (z Brankom Gradišnikom).

Za Filipčiča je značilen sproščen, igriv in humoren slog, poln mitoloških, političnih, literarnih, filozofskih in celo športnih referenc. Medbesedilne in metafikcijske navezave ustvarjajo občutek anarhije, ki se izživi v žanrskem kaosu in nenehnemu rušenju stereotipov. S prvim samostojnim romanom Grein Vaun (1979) se je uveljavil kot eden vodilnih protagonistov tako imenovane nove slovenske proze, z dramskim prvencem Kegler (1981) pa je z nenavadnimi in radikalnimi satiričnimi potezami nakazal poglavitne značilnosti svoje gledališke pisave. V ozadju avtorjevega literarnega sveta lahko slutimo hipijevsko gibanje, komune, eksperimentiranje z drogo, bitniško literaturo in seksualno revolucijo. Vse pa se začenja s parodičnim odnosom do literarnega kanona in ideologij, čeprav je v avtorjevih igrah ves čas prisotna literarna tradicija in si jih ne moremo predstavljati brez Pirandella, Jarryja, Becketta in predvsem Ionesca. V Filipčičevih tekstih prepoznamo vplive filmov Luisa Buñuela in predvsem Federica Fellinija, v avtorjevem pisanju pa so vidne tudi sledi popularne kulture od  Letečega cirkusa Montyja Pythona do Alana Forda. Filipčičeva dramatika je posvojila slovenske poskuse drame absurda in gledališko eksperimentiranje svojega časa (Gledališče Glej, Pekarna in predhodniki). Njegova pisava je cinično destruktivna in obenem parodično burleskna. Izvirna raba in kombiniranje grotesknih elementov ustvarja humor s pridihom absurda, tesnobe in žalosti. V nadrealistični maniri neumorno združuje fantastiko in stvarnost  in dosega humornost s pomočjo travestije, parodije in persiflaže. Z dramo absurda ga druži tudi subverzivna besedna komika: jezikovne igre, trivialne izjave, babilonska zmešnjava jezikov in jezikovnih registrov, ohlapen govor, nelogičnost, pomenska izpraznjenost, patetika in beckettovski razpad pomena. Njegova literatura vsebuje mnoge značilnosti postmodernizma: združevanje na videz nezdružljivega, hitre menjave vzvišene evforičnosti in banalnega, mešanje visoke in nizke literature, popkulture in klasike, uvajanje metafikcije in vsestransko slogovno sproščenost.

Avtorjeva dramatika je imela velik odmev v slovenskem kulturnem prostoru, saj je bilo kmalu po nastanku uprizorjenih kar osem njegovih del. Po Keglerju (SNG Maribor, 1981) so zavzeli gledališke deske še Ujetniki svobode (SMG Ljubljana, 1982), Altamira (SNG Ljubljana, 1982) in Bolna nevesta (SMG Ljubljana, 1984). Sledilo je besedilo Atlantida (SMG Ljubljana, 1988) in File – baron Münhausen, ki je bilo uprizorjeno kot Božanska tragedija (PG Kranj, 1989), drama 20th Century Fox (radijska igra z naslovom Stampedo, 1990), Psiha (SMG Ljubljana, 1992) in Veselja dom (SMG Ljubljana, 1996). V naslednjem desetletju je bila uprizorjena lutkovna igra Kralj Alkohol (LG Ljubljana, 2002). Nekaj besedil še čaka na svojo odrsko realizacijo: Bakhantke (1992), Neuničljivi (1995), Suženj akcije (ali Kralj Peter Šesti, 1997) in Župnik (2002). V zadnjem času je bila uprizorjena gledališka različica Butnskale (koprodukcija SMG Ljubljana in PG Kranj, 2016) in komedija Figaro se ženi (1994, bralna uprizoritev, SNG Ljubljana, 2016).

Roman Ervin Kralj (1986) je prava literarno-vrstna mešanica, saj je avtor vanj vključil tudi igri Altamira in Bolna nevesta, roman Jesen je (1995) pa vsebuje tudi komedijo Psiha. Vmes je izšel še roman X-100 (1988). Sledijo: Keopsova piramida (2005), Problemi (2009, nagrada Prešernovega sklada), Mojstrovka (20123), Skrivnost užitka (2013) in Serafa s Šarhove 2 (2015). Avtor je izdal tudi nekaj zbirk kratkih zgodb in napisal scenarije za Tri prispevke k slovenski blaznosti (Kroniko norosti, 1983), mladinski film Maja in vesoljček (1988) in Butnskalo (1995). V zadnjih dveh je tudi igral (v Butnskali glavnega junaka Ervina Kralja). Igral je tudi v filmih Francija Slaka (Eva, Krizno obdobje) in v uprizoritvah svojih iger: nastopil je kot Dingo v Altamiri, Adolf v Božanski tragediji, Emil Filipčič v drami Veselja dom in v lutkovni igri Kralj Alkohol. Igral je tudi v dramskih delih drugih avtorjev: v komediji La discreta enamorada Lopeja de Vege (MGL, 1988), v Feydeaujevi Bolhi v ušesu (SNG Ljubljana, 1996), v Gogoljevem Revizorju (1997) in v Jovanovićevi Kliniki Kozarcky (SSG Trst, 1999).



PUBLICISTI, KRITIKI IN LITERARNI ZGODOVINARJI O DRAMATIKI EMILA FILIPČIČA

Pri predstavitvi zapisov o Filipčičevi dramatiki smo se zaradi obsežnosti gradiva, ki ga imamo v Slovenskem gledališkem inštitutu, osredotočili predvsem na tekste , ki obravnavajo avtorjev dramski opus v celoti ali pa ga poskušajo umestiti v širši literarnozgodovinski kontekst. Nekateri predstavljeni članki iz knjižnice SLOGI so dostopni tudi na spletu. Na tem mestu posredujemo tudi nekaj povezav na članke, ki so dostopni le v elektronski obliki.

Prvi obsežen zapis o dramskih besedilih Emila Filipčiča je objavil Taras Kermauner leta 1984 v Problemih  (Zadnja stopnja ludizma, 22. 1984, št. 9-11, str. 112-122).

Besedilo je pod spremenjenim naslovom (Meje ludizma ali ponovna sla po nacionalni moči) natisnjeno tudi v knjigi Zgodovina Lipicanije, Današnja slovenska dramatika 4 (Slovenski gledališki muzej, 2001).

Kermauner se je s Filipčičevimi teksti ukvarjal tudi v svojem zadnjem delu o dramatiki, ki ga je objavil (Med dramatiko in spominom, podnaslov Med sanjami in budnostjo, 2008).

http://www.kermauner.org/knjige/2008%201%20Med%20dramatiko%20in%20spominom%20_MSB2_.pdf

V Digitalni knjižnici Slovenije je dostopna postumna objava dela Medvedova dramatika (Duhovniki, meščani, delavci 4, 2012). Med drugimi dramskimi avtorji je Kermauner obravnaval tudi Filipčiča:

https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GSQSDYOD/?euapi=1&query=%27keywords%3dkermauner%2c+taras%27&pageSize=25&ftype=knjige

Na Kermaunerjev članek se navezuje tudi misel Tomaža Toporišiča:

»Filipčičeve naslednje komedije osemdesetih oziroma odštekane črne komedije, npr. Atlantida, so po mnenju Tarasa Kermaunerja, ki se mu pridružujemo, pomenile dopolnitev Filipčičeve dramatike s konkretno analizo sedemdesetih let na Slovenskem. In tako kot je Atlantida na poseben, filipčičevski parataktični  način spodnašala politično 70.let (še naprej uporabljamo Kermaunerjevo argumentacijo), namreč tisto partijsko partizanske generacije in njenih mladostniških oponentov, ki so se znašli na robu kriminala, droge, videza, igre, niča, Psiha deset let kasneje obračunava z drugim in drugačnim zgodovinskim obdobjem oziroma sedanjostjo: s poosamosvojitveno Slovenijo.« (Zvon, 10. 2007, št.  3, str. 54)

Tomaž Toporišič v deset let mlajši analizi odnosov med dramskimi besedili in različnimi mediji med drugimi slovenskimi dramatiki oziroma njihovimi deli obravnava tudi vse štiri »inkarnacije« Butnskale, radijsko igro, film, strip in gledališko uprizoritev (Slavistična revija, 65. 2017, št. 1, str. 53-64):


http://www.srl.si/sql_pdf/SRL_2017_1_06.pdf

Filipčičevi dramatiki je v veliki meri posvečena tudi 12. številka gledališke revije Maske (III. 1988-89). Poleg natisa Atlantide in slik z uprizoritev avtorjevih tekstov (17 fotografij in plakatov) je v reviji objavljena analiza nekaterih Filipčičevih iger z naslovom Patologija sodobne drame, ki jo je napisal Simon Kardum (str. 29-39).

V Zborniku Postmoderna in sodobna slovenska dramatika Tina Kosi avtorjeve igre analizira v odnosu do postmodernizma (Dramatika Emila Filipčiča, AGRFT, 2005).

V knjigi Slovenska dramatika v drugi polovici 20. stoletja je avtorica Silvija Borovnik Filipčičevi dramatiki namenila samostojno poglavje (Slovenska matica, 2005):

Matevž Rudolf je v svojih zapisih obravnaval Emila Filipčiča kot predstavnika drame absurda:

»Filipčič gradi svoje drame predvsem na grotesknosti, ki je ena izmed osnovnih značilnosti drame absurda. Z grotesko Filipčič odkriva v stvareh resnico, ki je bodisi zakrita ali pa največkrat tabu. Njegov komični milje je, kot smo že omenili, asociativna komika intelekta, ki temelji na neobičajnih besednih povezavah in spajanju njihovih pomenov z nepričakovanim, celo bizarnim.«

Gre za misel Matevža Rudolfa v obsežnem članku v reviji Jezik in slovstvo (Emil Filipčič med ludizmom in dramo absurda, JiS 53. 2008, št. 5, str. 61). Avtorjeve gledališke igre je Matevž Rudolf obravnaval že v diplomski nalogi (Emil Filipčič in drama absurda, Filozofska fakulteta, 2005).

https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-IWGDQXEP/?euapi=1&query=%27keywords%3dfilip%c4%8di%c4%8d%2c+emil%27&pageSize=25

Analizo Filipčičeve dramatike je Rudolf objavil tudi v gledališkem listu, ki je izšel ob uprizoritvi  Butnskale (Absurd? Absurd!,  Gledališki list Prešernovega gledališča Kranj in Slovenskega mladinskega gledališča 2015/16, str. 18)

https://issuu.com/slovenskomladinskogledalice/docs/mladinsko_butnskala_list_03

Blaž Lukan je z zapisom Drama kot (samo)kreacija pospremil izid devetih Filipčičevih dramskih besedil (Drame, Cankarjeva založba, 2014, str. 701-715).


Omenjeno izdajo so med drugimi ocenili tudi kritiki Anja Radaljac, Matej Bogataj in Aljaž Krivec:

Anja Radaljac je o Dramah pisala v spletni izdaji Literature (19. 3. 2015).

http://www.ludliteratura.si/kritika-komentar/dalec-je-resnica-in-drugje/

Matej Bogataj je izid Filipčičevih Dram predstavil v Mladini (6. 11. 2015, št. 45, str. 70) in v oddaji S knjižnega trga na Radiu ARS.

http://www.mladina.si/170624/emil-filipcic-drame/

https://www.rtvslo.si/kultura/beremo/emil-filipcic-drame/367614

Aljaž Krivec je svoj zapis o Filipčičevi dramatiki objavil v reviji Sodobnost (79. 2015, št. 10, str. 1395-1397)

https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5Y0II0DJ/?euapi=1&query=%27keywords%3dkrivec%2c+alja%c5%be%27&pageSize=25

Tone Smolej je v svoji raziskavi o slovenski recepciji Pierra Corneilla med drugim pisal tudi o Filipčičevi adaptaciji Psihe, ki jo obravnava kot primer travestije klasičnega besedila.

http://www.jezikinslovstvo.com/pdf.php?part=2016%7C3-4%7C141%E2%80%93150

Ob premieri Butnskale so v Kranju 29. marca 2016 organizirali simpozij o Filipčičevi dramatiki. Nekateri sodelujoči avtorji so objavili dele svojih prispevkov v gledališkem listu, ki je izšel ob uprizoritvi, Aldo Milohnić pa je svojega predelal v članek Filipčičeva Atlantida, ki je bil objavljen v reviji Literatura (29. 2017, št. 307-308, str. 215-225).

http://www.pgk.si/novice/emil_filipcic_-_mini_simpozij/100

Simpoziju o Filipčičevi dramatiki sta posvečena tudi dva dela radijske oddaje Oder: v prvem, z naslovom O (ne več) dramatiki Emila Filipčiča, sta predstavljena prispevka Alda Milohnića in Muanisa Sinanovića. Predvajan je bil 19. aprila 2016 na radiu ARS.

http://4d.rtvslo.si/arhiv/oder/174401248

Besedilo Matevža Rudolfa z naslovom Emil Filipčič, norčavi stvarnik sveta, je bilo predvajano teden dni pozneje (Radio ARS, Oder,  26. 4. 2016).

https://4d.rtvslo.si/arhiv/oder/174403199

V Slovenskem gledališkem inštitutu imamo shranjene tudi gledališke liste in ocene uprizoritev Filipčičevih dramskih besedil, intervjuje z avtorjem in predstavitve njegovih del, objavljene v dnevnem časopisju.


 

IZDAJE, TIPKOPISI IN ROKOPISI

1.    REVIJE, GLEDALIŠKI LISTI, MONOGRAFSKE PUBLIKACIJE

Knjižna izdaja devetih Filipčičevih iger je leta 2014 zapolnila veliko vrzel: več kot dve desetletji so bili nekateri njegovi dramski teksti dostopni le v revialnih izdajah in v gledaliških listih, večina pa jih je ostala v tipkopisni obliki. Tri drame je avtor vključil v svoja romana Ervin Kralj in Jesen je.

Prvo Filipčičevo dramsko besedilo, ki je bilo natisnjeno, je igra z naslovom File – baron Münhausen (Mentor, 1986, št. 2).

Istega leta sta v romanu Ervin Kralj (1986) izšli igri Altamira in Bolna nevesta.

Čez tri leta je v reviji Maske izšla drama Atlantida  (3. 1989, št. 12, str. 103 - 116)

Kot izviren prispevek k mešanju literarnih zvrsti naj omenimo še besedilo Kako naj odgovorim Francetu Piberniku? Namesto odgovorov na vprašanja literarnega zgodovinarja je Filipčič Francetu Piberniku poslal kar odlomek iz Atlantide, ki je tako delno objavljena tudi v knjigi Razmerja v sodobni slovenski dramatiki (1992, Knjižnica MGL, št. 114).

Gledališka igra Psiha je bila prvič objavljena ob praizvedbi v gledališkem listu (Gl. list SMG, 1993/94):

Drugič je Psiha izšla kot del Filipčičevega romana Jesen je (1995):

V štirinajstdnevniku Razgledi je bil leta 1996 objavljen petnajsti prizor iz Filipčičevih Bakhantk (6. 3. 1996, št. 5, str. 28) s spremnim besedilom Borisa Pintarja (Bakhantke v ptičjem gaju).

Ob uprizoritvi igre Veselja dom so v Slovenskem mladinskem gledališču natisnili besedilo v gledališkem listu (1996/97, št. 1).

V reviji Dialogi so leta 1998 izšla prva tri dejanja drame Suženj akcije (36. 1998, št. 11-12, str. 79-110).

Leta 2014 je izšel izbor avtorjevih iger:


2.    TIPKOPISI IN ROKOPISI

Filipčičeva dramska besedila so bila pogosto uprizarjana, zato se je v Slovenskem gledališkem inštitutu nabralo precej tipkopisov njegovih dram. Na tem mestu predstavljamo le tipkopise neobjavljenih del in tipkopisne različice objavljenih dramskih besedil, ki so naslovljene drugače kot njihove končne verzije v tiskani obliki.

16. februarja 1989 je bila v Prešernovem gledališču v Kranju praizvedba Božanske tragedije, ki je predelava igre File – baron Münhausen in je objavljena tudi na naših spletnih straneh.

Med neobjavljenimi in neuprizorjenimi avtorjevimi besedili so tudi Bakhantke (sig. K t 3111) in Neuničljivi (sig. K t 3386). Obe sta objavljeni na naši spletni strani.

V knjižnici SLOGI imamo kopijo rokopisa zadnjega, petega dejanja igre Suženj akcije (1997, sig. K t 2789):

Neuprizorjeno dramo Župnik imamo v knjižnici v dveh različicah, novejšo pa smo objavili tudi na spletu.

21. decembra 2002 je bila v ljubljanskem Lutkovnem gledališču premiera besedila Kralj Alkohol (s podnaslovom delirij z lutkami in živo glasbo v treh dejanjih). Igra, ki jo je sooblikovala in režirala Barbara Bulatović, ni bila objavljena.

Enako velja tudi za priredbo dela Nikolaja Vasiljeviča Gogolja Začaran kraj, ki jo je Emil Filipčič napisal skupaj z Barbaro Bulatović, tudi režiserko uprizoritve. Premiera je bila v Šentjakobskem gledališču 29. decembra 2003.

Tudi gledališka različica Butnskale, ki je nastala leta 2016, še ni bila natisnjena, je pa dostopna na naši spletni strani in v naši knjižnici.




OD KEGLERJA DO ŽUPNIKA

Upravnik pokopališča: »Maščujem se pa tako, da striktno ne verjamem niti ene besede, ne svoje ne tuje« (Kegler, Drame 2014, str. 10)

Dramsko besedilo Župnik je nadaljevanje prve Filipčičeve drame Kegler (1981), ki je bila uprizorjena v Mariborski drami pod naslovom Kegler 6 (šlo naj bi za šesto različico besedila, premiera praizvedbe je bila 14. novembra 1981, igro je režiral Voja Soldatović). Drzna dramska pisava, ki se je spogledovala s fantastiko, je predstavljala radikalno spraševanje o vrednotah, minljivosti, medčloveških hierarhijah in nasilju. Avtor je s slogovno in jezikovno inventivnostjo vizionarsko parodiral medstrankarska rivalstva in boj za oblast.

Viharno dogajanje  se je iz uvodnih prizorov v mrliški vežici preselilo v dekadentno domače okolje finančnega mogotca. Filipčič je v finalu vzpostavil fellinijevsko atmosfero, ki spominja na zabave današnjih političnih in ekonomskih »izbrancev«. V Keglerju najdemo nastavke za večino značilnosti avtorjeve dramske poetike: intertekstualnost, rušenje gledališke iluzije, relativizem, mešanje žanrov, montažno tehniko, fluidnost dramskih junakov in teater v teatru. Posamezni liki se zavedajo, da igrajo v gledališču in sooblikujejo predstavo, zgodbo in dogajanje. Med dramskimi osebami, ki nenehno zamenjujejo vloge, nastopi tudi Filipčičev alter ego, tokrat z imenom Adolphus. Za Keglerja je značilna tudi nekakšna daljnovidnost, slutnja prihodnosti (omenimo samo kritiko strankarskega sistema, korupcije in mafijskih prijemov – vsi ti pojavi so na svetu že od nekdaj, a je vendarle nenavadno, da se v slovenskem dramskem komadu pojavijo okoli 1980), ki jo lahko zasledimo tudi v drugih Filipčičevih igrah.

Župnik, ki ga je Filipčič napisal dobrih dvajset let po Keglerju, se neposredno navezuje na dogodke, postopke in osebe iz Keglerja. Dogajanje spominja na peripetije v nekakšnem seniorskem klubu, saj je avtor dramske osebe postaral za dobra tri desetletja. Pri tem je naredil dve izjemi: Tone, ki je umrl že v Keglerju in Karlinca,  ki naj bi zelo zgodaj naredila samomor, sta ostala mlada. Oba naj bi se v Župnika vrnila z drugega sveta, vsem ostalim pa naj bi se med obema dramskima dogajanjema nabirala skoraj dvojna leta.



O BESEDILU

KDAJ IN KJE?

Dogajanje se očitno odvije v enem samem dnevu, na 11. september 2001. Naslovni junak, župnik, namreč privihra na prizorišče z novico o usodnem dogajanju v New Yorku. Kraj dogajanja je v vseh petih dejanjih kuhinja, ki se po potrebi spremeni v borilnico, sodišče, mučilnico in vesoljsko raketo. Čas in prostor zapustita logiko: avtor s pomočjo montažne tehnike kombinira še možno in povsem fantastično realnost.


HOMO POLITIKUS

Kegler: Človek mora imeti dvojno moralo, ker je le-ta temeljni kamen družbenega sistema (str. 26).

Oba naslovna junaka, Kegler in župnik, sta že v svinčenih časih ustanavljala stranke, Stranko prava in Narodno stranko.  Kegler v igri iz leta 1981 sicer na koncu tragično premine: že ranjenega ustreli njegov pribočnik Janko Cvetežar, vendar je bila njegova smrt očitno le navidezna: pri skoraj devetdesetih letih je postal najstarejši in najbolj priljubljen poslanec, medtem ko je Janko najbolj osovražen. Njuna partija zdaj ni več Patološki inštitut, ampak konkretna Slovenska nacionalna stranka pod taktirko Zmaga Jelinčiča. Protagonisti Župnika v svojim pogovorih omenijo še nekaj bolj ali manj znanih konkretnih oseb iz našega političnega, javnega in umetniškega sveta ter iz sveta popularne kulture (npr. Franca Rodeta, Borisa Cavazzo, slikarja Aleksandra Jarca in druge). Filipčič nenehno prepleta neliterarno realnost in fiktivno dogajanje.


MRTVI V SVETU ŽIVIH

Leitmotiv igre je nenadna vrnitev umrle osebe. Karlinčin prihod iz onostranstva na svet, ki se je medtem spreminjal, je že sam po sebi hvaležno dramaturško orodje. V času med Keglerjem in Župnikom se je svet spreminjal še posebej dramatično: ob vseh tehnoloških inovacijah, ki so korenito spremenile naša življenja, smo Slovenci preživeli tudi viharne politične spremembe in naposled razglasili svojo državo. Ko Keglerjevi hčerki z uvodnim pogovorom za silo zapolnita dogajanje zadnjih tridesetih let, besedilo ubere psihedelične tone: eden izmed Jankovih varnostnikov se spremeni v vesoljsko pošast, drugi v travestita. Očitno je v svetu, kjer mrtvi pijejo kavo z živimi, mogoče prav vse.


SAMOMOR

V Keglerju osebe večkrat namigujejo, da se bo Karlinca obesila. Zanosila je, oče jo je ponujal svojemu podrepniku Janku, zaročenca Marka pa je prevarala z Adolphusom, kar jo je pahnilo v še hujši obup. Glede na to, da v Župniku nastopi kot dvajsetletnica, si je očitno vzela življenje kmalu po zaključku Keglerja.

Karlinca ni tako nedolžna kot je videti in na svet se je vrnila s posebno misijo. Vsako priložnost izkoristi za agitacijo. Njen cilj je skupinski samomor, vendar se ji posamezniki na čelu z najbolj odločnim, župnikom, znova in znova postavijo po robu.

Karlinci ugovarja tudi Adolphus: Težko nas boš prepričala, Karlinca, pa sem na zadnji pijanski plovbi razmišljal do pičice enako kot ti. Namreč, dobre volje sem postal, medtem ko si govorila. In to je začaran krog. V hipu, ko je človek povsem na psu, ko je na mrtvi točki, se v njem rodi vesoljna volja, neodvisna od vseh pomislekov razuma, se v njegovem srcu spet zbudi vera. (str. 21)


AKTIVNA STAROST

Župnik je tudi igra o starcih, ki se nočejo umakniti mlajšim in njihovim idejam. Karlinčin agitatorski pogled na starost je glede na njeno skrito intenco le na videz pravičniški:

Upokojenci ste, ki se na vse kriplje pretvarjate drug pred drugim, da je vredno živeti, v resnici pa bi najraje pljuvali žolč okrog sebe. Zakaj se kot blazni posiljujete z nenehno dejavnostjo, namesto da bi odstopili prostor mladim rodovom? (str. 20).

Karlinca in drugi kritiki aktivne starosti nimajo nobene moči. Groteskni svet starcev, ki se ne da in ne misli izpustiti pridobljenih privilegijev, pooseblja tudi osemdesetletni Atanas: "Kajpada, gospod poslanec, jaz delam štiriindvajset ur na dan. Poleg teh dveh funkcij, inšpektorja za notranje zadeve in preiskovalnega sodnika, opravljam tudi delo glavnega zastopnika za prodajo čokoladk  Živalskega carstva v Sloveniji – tisti reklamni spot sem ti jaz zrihtal, Miro, toliko, da boš vedel – sem predsednik balinarskega kluba Špica, član upravnega odbora pivovarne Union, podpredsednik Raketnega društva Slovenije, tajnik v ljutomerskem proizvodnem obratu za izdelovanje elektronskih regulacij Elgo Vidonci, občasno pa sem tudi paznik v javnem stranišču na Tromostovju. Skratka, imam pregled nad dogajanjem in vem, kaj delam." (str. 29)


SUŽENJ AKCIJE

Tako kot večina Filipčičevih dramskih oseb, je tudi Atanas nenehno dejaven. Dramsko dejanje je akcija v dobesednem pomenu: umori, samomori, fizično in psihično mučenje, transformacije v nezemeljska bitja, potovanje v vesolje, rokoborbe, snemanje reklam.  V drugem dejanju se kuhinja spremeni v borilnico: moški se prelevijo v sumo borce in na vrsti so dejanski in besedni dvoboji. Življenje je boj in prej ali slej pride tudi do žrtev. V kopalnici se zgodi umor, kuhinja postane sodna dvorana. Preden čisto na koncu kuhinja postane raketa in dramske osebe astronavti, imajo seveda veliko opraviti še z najpomembnejšo postransko stvarjo na svetu. Slovenska nogometna reprezentanca se septembra 2001 sicer še ni uspela dokončno (prvič v zgodovini) uvrstiti na svetovno prvenstvo, a evforija je bila v zraku.


TEOLOGIJA IN ZNANOST, VERA IN NIHILIZEM

Atanas je tudi vodja znanstvenih redukcionistov, ki so si na osnovi neomajne vere v znanost zamislili, kako bodo uredili svet. Nosečnic ne bo več in človeški rod se bo obnavljal s kloniranjem. Klonom bodo prepovedali umetnost in kot nadomestilo za romane in filme bodo dobili teleskope: samostani bodo predelani v astronomske opazovalnice. Vlade so nesposobne, ker podpirajo športnike in umetnike, kar je nedopustno: Od zdaj naprej bodo po časopisih samo še fotografije znanstvenikov!... Religioznih voditeljev več ne bo! Vse religiozne knjige bomo sežgali! In ravno tako vse umetniške knjige, romane, drame, pesmi in podobne oslarije… Saj je vendar vsakemu znanstveniku, ki kolikor toliko obvlada Pitagorov izrek, popolnoma jasno, da so vsi športniki in umetniki slaboumni. Film, radio in televizija bodo prepovedani. Me zanima, kako se bodo potem ljudje znašli, hahaha! Mi ne potrebujemo Akademije za umetnost, niti za filozofijo ne, ker ti prasci, filozofi, oprostite, zaničujejo znanost… (Atanasov monolog na str. 43)

Konec drame je popolnoma odprt: ne zvemo, kaj bo z dramskimi osebami in kam gredo. Pravzaprav ne vemo niti, kdo so. Glavni junaki zavzeto debatirajo o bistvu bivanja, tako da kaotično dogajanje skladno z naslovom izzveni v teoloških tonih.


INFANTILIZACIJA

Ker se župnik upira znanstvenemu redukcionizmu, ga Atanasova pribočnika, upokojena policaja, zlomita z elektrošoki.

Četrto dejanje se prevesi v zadnje: fizično maltretiranje se spremeni v psihično. Kuhinja se kot v igri Figaro se ženi spremeni v astronomsko raketo. Župnik mora po diktatu svojih mučiteljev igrati v infantilnem prizoru. Znanstveni redukcionisti so zmagali in ga ponižali.


ZAMENJAVE VLOG

Identitete posameznikov se spreminjajo in so negotove. Oseba A nenadoma postane oseba B ali pa nekdo, ki se v besedilu še ni pojavil: v tem primeru sta spet dve možnosti. Postane nova fiktivna oseba ali znana oseba iz realnega življenja.

Proti koncu župnik trdi, da mu ni ime Štefan Škerjanc, temveč Emil Filipčič. Še več: nikoli ni bil župnik in tudi vse ostale osebe so izmišljene. Priča smo popolni fluidnosti oseb. Emil Filipčič naj bi bil nenadoma tudi župnik, čeprav je njegov alter ego Adolphus, ki ima proti koncu drame več kot dve strani dolg (avtobiografski) monolog o otroštvu.



BESEDILO