design: kamerad
powered by: e-orbit
Ljuba Prenner: GORDIJSKI VOZEL

KOMEDIJA



OSEBE / VIR / PRAIZVEDBA BESEDILA / PODATKI O AVTORICI / LITERATURA O LJUBI PRENNER / OZADJE NASTANKA KOMEDIJE IN KRATKA RAZLAGA IZUMRLE OBRTI / VSEBINA / BESEDILO



OSEBE: 5ž 5m, zbor (3ž 3m)



VIR: kopija tipkopisa brez letnice iz arhiva Šentjakobskega gledališča. Premiera praizvedbe je bila zadnja uprizoritev Šentjakobskega gledališča v sezoni 1972/73. Glede na datum premiere in na dogajanje pred odrsko praizvedbo besedila lahko zanesljivo sklepamo, da je letnica nastanka tipkopisa 1973. Letnica je zapisana tudi v pripombi pod seznamom oseb (predelava teksta: Vesna Arhar 27. 2. 1973). Besedilo v A4 formatu (29 x 20 cm) obsega 58 listov, tekoča paginacija pa se konča na šestinštirideseti strani. Poleg naslovnice in strani z zasedbo, ki nista šteti, je prišlo do številčne razlike tudi zaradi podvojenega štetja strani s songi; te strani so bile dodane naknadno. Tretji razlog za nedosledno paginacijo sta še dve varianti zadnjega prizora.


V Koroški osrednji knjižnici dr. Franca Sušnika hranijo avtoričin rokopis Gordijskega vozla:


https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-MZHV1XCG/?euapi=1&query=%27keywords%3dgordijski+vozel%27&pageSize=25&ftype=rokopisi


Besedilo, ki so ga po nekaj letih končno uprizorili, se od zgornjega rokopisa precej razlikuje. Pripravile so ga namreč tri avtorice. Komediji v priredbi Vesne Arhar je songe dopisala Svetlana Makarovič.

Na vrh



PRAIZVEDBA BESEDILA: 14. decembra 1967 je bila komedija v izvedbi članov Radijskega odra in priredbi režiserke Balbine Battelino Baranovič predvajana na Radiu Trst.


Odrski krst je Gordijski vozel, predelan v igro z glasbo, petjem in plesom, doživel v Šentjakobskem gledališču 7. junija 1973:            

           


Kot zanimivost lahko omenimo, da so petintrideset let pozneje v Šentjakobskem gledališču znova uprizorili avtoričino besedilo, tokrat kriminalni roman Neznani storilec v dramatizaciji Dejana Spahića. Premiera je bila 24. aprila 2008. Uprizoritev dramatizacije z naslovom »Kdo je umoril Anico L.?« je režiral Gojmir Lešnjak:  

                     

Na vrh



PODATKI O AVTORICI

Pravnica in pisateljica Ljuba Prenner (1906-1977) je najprej objavljala literaturo za otroke in prozo,  svoj literarni opus pa je v zrelih letih dopolnila tudi z dramskimi besedili. V zadnjem obdobju svojega življenja se je spet vrnila k pripovedništvu, vendar so njena pozna dela ostala v rokopisu.


Njene prve revialne objave segajo v dijaška leta, leta 1929 pa je izdala otroško knjigo Skok, Cmok in Jokica in povest iz dijaškega življenja Trojica. Sledili so: roman, objavljen v nadaljevanjih, Pohorska vigred (Jutro 1930-31), Življenje za hrbtom (knjižna izd. 1936) in obširen zgodovinski roman Mejniki ali kronika malega sveta (Ženski svet, 1936-38). Leta 1939 je izdala svoje najpomembnejše delo, kriminalni roman Neznani storilec. Istega leta je ljubljanski Drami ponudila rokopis komedije Veliki mož (uprizorjena je bila v sezoni 1942/43) in bila sprejeta v Društvo slovenskih književnikov.






Med drugo svetovno vojno je delovala kot aktivistka Osvobodilne fronte in konec leta 1942 dobila tudi samostojno advokaturo, a le za slabih pet let. Leta 1947 so jo ob prvi aretaciji izključili iz Odvetniške zbornice in zaradi domnevnega kršenja kulturnega molka tudi iz pisateljske organizacije. Po zapletih s tedanjo oblastjo, ki so dosegli vrhunec s skoraj enoletno zaporno kaznijo oziroma s prisilnim delom v taborišču (1949-50), je bila leta 1954 delno rehabilitirana in znova vpisana v imenik odvetnikov, v Društvo slovenskih pisateljev pa so jo ponovno sprejeli šele tik pred smrtjo. Tudi iz seznamov ustvarjalcev uprizoritve Veliki mož, ki jih objavljamo, je razvidno, da je bil očitek kršenja kulturnega molka v povojnih sodnih procesih rabljen skrajno selektivno.


Kmalu po vojni je izdala Vasovalce, glasbeno spevoigro, ki jo je uglasbil Janez Gregorc. Sledil je libreto za opero Danila Švare, Prešeren oziroma Slovo od mladosti, ki je bila prvič uprizorjena v ljubljanski Operi leta 1954. Temu njenemu najuspešnejšemu odrskemu delu je sledila še komedija Gordijski vozel (izvedena 1967 na Radiu Trst in leta 1973 v Šentjakobskem gledališču).


Za prireditev ob stoletnici Odvetniške zbornice (1968) je napisala besedilo Advokat v slovenski literaturi in ga v slovenščini objavila v  hrvaški publikaciji Odvjetnik, ki je izhajala v Zagrebu. Med literati-odvetniki je predstavila Franceta Prešerna, Lovra Tomana, Radoslava Razlaga, Janeza Mencingerja, Ivana Tavčarja, Antona Novačana, Alojzija Remca, Iga Grudna in mnoge druge.


Ob stoletnici avtoričinega rojstva je v Slovenj Gradcu izšlo njeno še nenatisnjeno zgodnje delo, roman Bruc, v katerem je na osnovi svojih izkušenj in spominov na mladost opisala življenjsko pot dijaka in študenta Lojzeta Pečolarja:


Na vrh



LITERATURA O LJUBI PRENNER

Zaradi omenjenih obtožb in zaporne kazni je bila literatura L. Prenner deležna načelne brezbrižnosti in obsojena na pozabo. Ena izmed redkih izjem je Zgodovina slovenskega slovstva. Avtor Lino Legiša je njeno predvojno književno delo obravnaval v VI. knjigi (Ekspresionizem in novi realizem), Viktor Smolej pa je v VII. knjigi omenil komedijo Veliki mož:



Ob devetdesetletnici rojstva in dvajseti obletnici smrti Prennerjeve (1997) sta Brigita Rajšter in Helena Horvat pripravili razstavi v Koroškem pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu in Slovenskem gledališkem muzeju v Ljubljani. Ob tej priložnosti je izšel katalog z obsežnim prikazom njenega življenja in dela; napisali sta ga avtorici razstave in Polona Kekec, odlična poznavalka pisateljičinega literarnega ustvarjanja. V Slovenj Gradcu je med drugim izšel tudi gledališki list gimnazijskega kulturnega društva (Spunk) z naslovom NLP (P), neznan/a Ljuba Puba (Prenner):



Najobsežnejši prikaz pisateljičinega življenja in dela je monografija Odvetnica in pisateljica Ljuba Prenner, ki je izšla pri Novi reviji (2000). Avtorji Aleš Gabrič, Polona Kekec in Brigita Rajšter, so izčrpno opisali zgodovinski kontekst, avtoričino biografijo in umetniško ustvarjanje. Knjiga je opremljena s številnimi fotografijami in obsežno bibliografijo:


Na vrh



OZADJE NASTANKA KOMEDIJE IN KRATKA RAZLAGA IZUMRLE OBRTI

Avtorica je vztrajno poudarjala, da je snov za komedijo črpala iz svoje sodne prakse. Dramo naj bi zasnovala kar med razpravami na sodišču. Ob branju zgodnejše rokopisne verzije dobimo še močnejši vtis, da gre za literarizirane različice resničnih dogodkov. Digitalizirani tipkopis se kot delo kar treh avtoric namreč močno razlikuje od prvotnega besedila.


Še vedno pa je –tako kot v zgodnejši različici- ena najpogostejših besed v njem sifonerija. Žena in mož, ki se ločujeta, sta sodavičarja in se borita za lastništvo družinske obrti, v komediji poimenovane s pogovornih izrazom. V sifonerijah, ki so že v desetletju, ko si je Prennerjeva prizadevala, da bi bil Gordijski vozel uprizorjen, postajale preteklost, so izdelovali sifon oziroma sodo ali sodavico – ustekleničeno vodo, pod pritiskom pomešano z ogljikovim dioksidom. Počasi so jo kot osnovo osvežilnih pijač izrinili drugi napitki, predvsem naravne mineralne vode. Še danes je cenjena sestavina koktajlov, vendar jo izdelujejo s priročnimi aparati za gaziranje, tako da je sodavičarstvo –skupaj s številnimi drugimi obrtmi- izumrlo.

Na vrh



VSEBINA

Komedija je sestavljena iz enajstih prizorov in osmih pesmi oziroma songov. V prologu, prvemu rimanemu besedilu, se predstavi odvetnica Justi Jezik, ki nas povabi v sodno dvorano in nam zatrjuje, da gre za zgodbo po resničnih dogodkih. Tema komedije je ločitvena pravda in Justi, ki slovi po svojem dolgem jeziku (»zaradi njega sem šla že sedet«), se bo vneto borila za resnico in pravico.


V prvemu prizoru pridemo le do hodnika pred sodno dvorano, po katerem se podijo štirje vnuki para, ki se ločuje. Iz njihovega pogovora s sodnikom zvemo za zapletena sorodstvena razmerja in družinske odnose.


Dogajanje se preseli v sodno dvorano, kjer nam sodnik predstavi tožnika Miho Mogočnika z zagovornikom Čvekijem Stroškovnikom in toženo stranko Olgo Mogočnik, ki jo zagovarja že predstavljena Justi. Med sodnikovimi poskusi za sporazumno poravnavo se izkaže, da je Miha v dolgih desetletjih svojega zakona vneto skakal čez plot, vendar poskuša zdaj nezvestobo naprtiti ženi, ker bi se z zdajšnjo simpatijo in bodočo soprogo želela polastiti Olginega premoženja. Tik pred poroko je namreč teta Olgi podarila sifonerijo, s katero se je preživljala Mogočnikova družina. Gre za obrat za pridelavo sifona, pijače, ki je bila že v času nastanka komedije precej anahronističen pojav. Danes neznani pojem je v komediji med največkrat uporabljenimi besedami. V bistvu je sifonerija sinonim za družinsko podjetje in pravda je pravzaprav boj za njegovo ohranitev oziroma prevzem.


Prva priča, gospodinjska pomočnica, obremeni tožnika zaradi njegovega razmerja z barsko pevko Terezijo Amando Lahkota in njegovih intimnih zvez z drugimi ženskami. Sodnik Miho opozori, da so vsi indici njemu v škodo, vendar tožnik še vedno ne pristane na poravnavo: za skupno življenje z Amando nujno potrebuje sifonerijo. V nadaljevanju nastopita kot priči Olgina in Mihova otroka, Karmen in Ludvik. Slednji je vnet nasprotnik zakonske zveze in ga poznamo že iz pripovedovanja njegovih otrok in posvojencev v prvem prizoru. Ludvik zapoje odo koruzništvu, v katerem trenutno živi s svojo bivšo ženo, oba s Karmen pa pričata obremenjujoče za očeta in v prid materi. Obenem jo rotita, naj sifonerije nikar ne spusti iz rok, ker je Miha ni sposoben ne voditi ne ohraniti. Kot zadnja priča nastopi še profesor Janko Miloba, ki ga je Miha obtožil, da ima razmerje z njegovo ženo. Izkaže se, da Olga in profesor Miloba nikoli nista bila ljubimca. Še več: po drugi, bolj zapleteni varianti zadnjega prizora (str. 42-46), naj bi bil Janko Miloba celo ljubimec njene radodarne tete. Nazadnje Miha uvidi, da je pravda zanj izgubljena in umakne krivično tožbo. Miha brez podjetja Amande ne zanima in zakon, ki ga v komediji primerjajo z gordijskim vozlom, je rešen.

Na vrh



BESEDILO


Na vrh