design: kamerad
powered by: e-orbit
Janko Kersnik in Josip Jurčič: BERITE NOVICE

KOMEDIJA (podnaslov: Vesela igra v enem dejanji)



OSEBE / VIR / UPRIZORITEV / JANKO KERSNIK IN JOSIP JURČIČ / KNJIŽNE IZDAJE / VSEBINA / BESEDILO



ŠTEVILO OSEB: 4 (2ž 2m)



VIR: 44. zvezek Slovenske Talije, zbirke dramatičnih del in iger, Ljubljana, 1879.



UPRIZORITEV: V predgovoru nas avtorja obveščata, da je besedilo »naglo skupno delce dveh pisateljev, narejeno za posebno priliko narodne svečanosti 70. letnice dr. Bleiweisove 18. novembra 1878.” Obenem ugotavljata, da je prav zaradi skromnega obsega in tehnične nezahtevnosti primerno za uprizarjanje na manjših odrih. Morebitnega režiserja oziroma “arangeurja” takšne postavitve pozivata, naj izloči vsa tista mesta, ki se neposredno nanašajo na praznovanje Bleiweisove obletnice. Komedija je bila pogosto uprizarjana in je še danes priljubljena dramska predloga ljubiteljskih gledaliških skupin. Včasih so prirejevalci Novice zamenjali z drugimi časopisi (npr. Berite Novi Matajur). V stoletnem Repertoarju slovenskih gledališč (1867 – 1967) najdemo podatek, da je bila igra uprizorjena 10. oktobra 1896. Praznovanje Bleiweisove sedemdesetletnice, leto praizvedbe veseloigre Berite Novice (1878) je namreč potekalo v okvirju čitalniških prireditev in ni bilo zabeleženo med uprizoritvami Dramatičnega društva.

Na vrh



JANKO KERSNIK IN JOSIP JURČIČ

Pripovednik Janko Kersnik (1852 – 1897) se je s časnikarjem, dramatikom in pisateljem Josipom Jurčičem seznanil že v rosni mladosti in ostal njegov prijatelj vse do njegove smrti. Starejši, Jurčič (1844 – 1881), ki sodi med najpomembnejše slovenske pisatelje, je Kersniku v knjižni zbirki Slovenska knjižnica (1876 – 1880) objavil prvo povest, Na Žerinjah. V sedemdesetih letih sta tesno sodelovala tudi na publicističnem področju in bila med ključnimi pobudniki začetka izhajanja revije Ljubljanski zvon.  Slabo desetletje pred tem je Josip Jurčič časopis Slovenski narod, ki ga je urejal, preselil iz Maribora v Ljubljano. Slovenski narod (1868) in nekaj mlajši Slovenec (1873) sta imela ključno vlogo v našem političnem in kulturnem razvoju, ki sta jo prevzela od veliko starejših Kmetijskih in rokodelskih novic (1844 – 1902). Z enodejanko Berite Novice sta se pisatelja poklonila dr. Janezu Bleiweisu, zaslužnemu Slovencu in vsestranskemu kulturnemu delavcu. »Da sta slavila nekdanjega največjega nasprotnika mladih, je bilo znamenje časa; po strastnem kulturnem boju sta se začeli obe nasprotni strani zbliževati in ni nastopilo samo tiho premirje, temveč so se kazali resni poizkusi narodne sloge.« (France Koblar, Slovenska dramatika I, str. 126). Kmalu po Bleiweisovi slovesnosti v ljubljanski čitalnici je Jurčič neozdravljivo zbolel. Prijateljema je bilo tako usojeno še eno skupno literarno delo: Janko Kersnik je po prijateljevi smrti dokončal Rokovnjače, ki jih je Jurčič začel pisati med bivanjem na njegovem posestvu, na gradu Brdo pri Lukovici.


http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi260454/


http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi260454/

Na vrh



KNJIŽNE IZDAJE

V knjižnici Slovenskega gledališkega inštituta imamo tudi nekaj poznejših izdaj komedije Berite Novice (1892, 1907, 1951).




Na vrh



VSEBINA

V prvem prizoru prvega dejanja nastopi Manica z dežnikom v roki, vsa navdušena nad ljubeznivim mladim doktorjem, ki ga je spoznala na poti iz gledališča. Pove nam, da mladenič, za katerega se je vnela, zelo lepo govori. Za omrelo, po kranjsko marelo, uporablja lepo slovensko besedo dežnik.


Manici se pridruži teta Marijana. Njen brat, Maničin oče, ji je povedal, da je dekličina simpatija, dr. Dragič,  bralec Novic in zaveden Slovenec, kar nečakinjo na moč privlači, teti pa se zdi naravnost zločinsko.


V tretjem prizoru spoznamo še zadnjega in najmogočnejšega člana družine, uradnika Kratkega, ki se je vrnil iz kanclije. Ko ga ženski s suženjsko vdanostjo oskrbita s hrano, pijačo in ostalim udobjem, poprosi še za Leibacher Zeitung. Obe se upreta in zdaj že v en glas agitirata za Novice. Izkaže se, da je Kratki danes še posebej nastrojen proti slovenskemu pisanju: v službi so prejeli vlogo, ki jo je napisal prav dr. Dragič. Šef urada je slovensko pisanje označil za nesramno in hudobno dejanje, na katerega bodo odreagirali z ignoranco.  Dopis v slovenščini bodo »pustili ležati, da ga prah sne«,  Manici pa oče prepove kakršne koli stike z uporniškim mladim pravnikom in s Slovenci na splošno, ker bi takšna znanstva lahko ogrozila njegovo službo.


V naslednjem prizoru se na vratih pojavi dr. Dragič, vljuden mladenič, ki tudi pogovor o vremenu obrne na svoj mlin in začne zavzeto opevati lepote slovenske zemlje. Ko teta od groze zbeži in Manica ostane sama, mladi koncipient preide s splošnega na posebno:  nikjer na svetu še ni videl tako krasnih zastopnic lepšega spola kot so ljubljanske Slovenke, česar se je zavedal tudi Prešeren. Manica Prešernovih pesmi ne pozna, zato se doktor ponudi, da ji nemudoma prinese Poezije. Manica v ozadju opazi očeta in začne Dragiču v strahu razlagati družinsko doktrino o Slovencih puntarjih. V pogovor se vmeša razjarjeni oče, ki se ima za Kranjca stare šole in zavrača vse Dragičevo narodno zavedno pretiravanje. Dragič mu zabrusi, da je izjava »Kranjec sem, a Slovenec nijsem« enak reku: »jaz sem kanarček, a ptič nijsem«, zato ga Kratki vrže iz stanovanja in odhiti v pisarno.  Šefu bo povedal, da je naletel na dr. Dragiča, preden ga kdo prehiti in ga ovadi, da se druži s sumljivimi ljudmi. Takoj po njegovem odhodu se na vratih znova pojavi mladi Dragič. Komaj vstopi, spet pozvoni: Kratki se je nemudoma vrnil domov, ker je že na cesti naletel na svojega šefa. Ta mu je povedal za odločbo z  ministrstva, ki uradom nalaga dolžnost, da na slovenske prošnje odgovarjajo v slovenščini. Dragičev obisk pri Kratkem je šef razumel kot mladeničevo zagledanost  v Manico: podrejenemu zabrusi, da je neumen, če je ne odda tako nadarjenemu človeku, ki ga čaka še lepa prihodnost.


Ko skrušeni Kratki zaupa ženskama svojo nezmožnost pisnega komuniciranja v slovenščini, se Dragič oglasi izza španske stene, kamor sta ga v strahu skrili Manica in Marijana: »berite Novice!« Prizor se še enkrat ponovi, potem pa se Dragič razkrije in Kratkemu še tretjič svetuje, naj bere Novice in drugo slovensko čtivo, da se bo privadil slovenskemu pisanju.  Ko se mu ponudi za učitelja »slovenskega pismenega jezika«, tudi ženski izrazita željo, da bi se pridružili uku. Kratki je ponovno ogorčen, ko neustavljivi Dragič odpre novo fronto in predlaga, naj se vsi skupaj vpišejo v čitalnico. Toda tudi tokrat mora popustiti: nenadoma namreč dobi obvestilo, da je njegov šef postal čitalniški član. Tako Dragič ostane brez nasprotnika in prizor se zaključi z njegovo navdušeno agitacijo za slovenstvo, ki ji tokrat vsi bolj ali manj rezervirano pritrjujejo. Kljub slabim začetnim izgledom je mladi doktor na koncu ostal brez opozicije in navdušeno slavi popolno zmago.

Na vrh



BESEDILO


Na vrh