design: kamerad
powered by: e-orbit
Luiza Pesjak (in Črtomir Zorec): PREŠERIN

DRAMA



OSEBE / VIR / LUIZA PESJAK / USTVARJANJE ZA GLEDALIŠČE IN SODELOVANJE Z DRAMATIČNIM DRUŠTVOM / LITERATURA O AVTORICI / ČRTOMIR ZOREC / LUIZA PESJAK IN FRANCE PREŠERENVSEBINA / BESEDILO



Podnaslov: Žaloigra v petih dejanjih



ŠTEVILO OSEB: 14 (5ž 9m)



VIR: Tipkopis formata A4 (29 x 20 cm). Besedilo ima čelni naslov France Prešerin, na ovitku so podatki o avtorstvu (Luiza Pesjakova – Črtomir Zorec), naslov, podnaslov in podatek o kraju in letu izida (Kranj 1970). Na izvodu knjižnice SLOGI (sig. II 828) je tudi rokopisna opomba (darilo tov. Črtomira Zorca 8. 3. 1972).



LUIZA PESJAK

Pesnica in pisateljica Luiza Pesjak se je rodila leta 1828 kot Aloisia Crobath. Njen oče, Blaž Crobath, starejši študijski kolega in delodajalec Franceta Prešerna, je prijateljeval z najpomembnejšimi slovenskimi razumniki: Aloisia je že kot otrok spoznala vse vidnejše intelektualce, politike in umetnike svojega časa iz Ljubljane in od drugod (v Crobathovem stanovanju je nekaj časa živel pesnik in politični izgnanec, Poljak Emil Korytko). V otroštvu in v dobi odraščanja sta jo odlikovali nadpovprečna bistrost, izobraženost in uglajenost. Čut za lepo in dobro, ljubezen do umetnosti in vtisi ob srečanjih s karizmatičnimi in nadarjenimi ljudmi so jo že zgodaj navdihnili za literarno ustvarjanje. Vsi njeni pesniški in prozni poskusi so bili nemški, saj vse do šestdesetih let, do dobe narodnega preporoda,  slovenščine še ni obvladala. V nasprotju z mnogimi slovenskimi ustvarjalci, ki so začeli pisati v nemščini in so pozneje prešli na slovenščino, njen »materni jezik« ni bila slovenščina. Njena mati je bila Poljakinja in logična izbira jezika v mešanem, čeprav slovanskem zakonu, je bila nemščina. V njenem krogu so poleg nemščine večinoma zelo dobro obvladali še francoščino, učili pa so se tudi drugih jezikov. Luiza kot ženska ni mogla obiskovati klasične gimnazije, a se je kljub temu temeljito izobrazila. Poleg kurikuluma ženskih vzgojnih zavodov je nekaj let predelovala bratovo gimnazijsko učno snov, na voljo so ji bile tudi številne inštrukcije: med njenimi domačimi učitelji je bil tudi France Prešeren.


Pri dvajsetih je nepričakovano izgubila očeta, se poročila in posvetila družini. V tem času je njeno literarno ustvarjanje stopilo v ozadje. Vendar je že čez dobrih deset let je s pomočjo domačega učitelja, ki je poučeval njenih pet hčera, izboljšala slovenščino do te mere, da se je lahko aktivno vključila v slovensko kulturno življenje. V času svoje prve slovenske objave pesmi Kar ljubim (1864 v Bleiweisovih Novicah) je začela aktivno sodelovati z ljubljansko čitalnico. Pri njenem delu so jo vzpodbujali najvidnejši slovenski ustvarjalci šestdesetih in sedemdesetih let. Fran Levstik, ki je popravljal njene slovenske literarne poskuse, je bil po drugi strani zelo kritičen do njenih prevodov Prešerna v nemščino. Kljub temu jo je vneto nagovarjal k pisanju spominov o ustvarjalcih in kulturnikih, ki jih je spoznala že kot otrok. Zelo aktivna je bila tudi kot sodelavka Stritarjevega Zvona. Tudi Stritar je kot urednik popravljal njena slovenska besedila, vendar je zanimivo, da sta si dopisovala v francoščini. Kljub vsem opisanim literarnim dejavnostim je bila Luiza Pesjak pretežno otroška in mladinska pisateljica. Pesmi in povesti za otroke je objavljala predvsem v časopisu Vrtec in sicer od začetka izhajanja revije pa vse do svojega dokončnega umika iz javnega in literarnega življenja (od 1871 do 1893). Istočasno je besedila objavljala tudi v nemških mladinskih in družinskih revijah. Ves čas je namreč pisala tako v slovenščini kot tudi v nemščini. Velik del njenega opusa je dvojezičen, saj je tudi prozna dela za odrasle objavljala vzporedno v slovenskem in nemškem jeziku.


V zadnjem obdobju svojega ustvarjanja je veliko pisala za Ljubljanski zvon, kamor jo je povabil urednik Fran Levec. Med drugimi besedili je objavila spomine Iz mojega detinstva (1886). Besedilo sestavljajo tri poglavja (srečanja s Francetom Prešernom, Emilom Korytkom in Stankom Vrazom), zaključuje pa ga pesem, ki je posvečena vsem trem vzornikom:

https://sl.wikisource.org/wiki/Starej%C5%A1e_pesnice_in_pisateljice#Lujiza_Pesjakova


Njeno najobsežnejše besedilo je roman Beatin dnevnik, ki je izšel leta 1887:

http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-6S6H6MFZ/?query=%27keywords%3dPesjak%2c+Luiza%27&pageSize=25&ftype=knjige

Na vrh



USTVARJANJE ZA GLEDALIŠČE IN SODELOVANJE Z DRAMATIČNIM DRUŠTVOM

Luiza Pesjak je že pred ustanovitvijo Dramatičnega društva za ljubljansko čitalnico priredila dve krajši dramski besedili. Obe veseloigri, Svitoslav zajček in Strup, sta izšli leta 1865:

http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-K1I3UTL6/?query=%27keywords%3dPesjak%2c+Luiza%27&pageSize=25&ftype=knjige


http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-CFU57J9H/?query=%27keywords%3dPesjak%2c+Luiza%27&pageSize=25&ftype=knjige


Za čitalniške potrebe je napisala besedilo Slovenija Vodniku (1866) in krajši dramski tekst Na Koprivniku, ki je izšel v Letopisu Narodne čitalnice v Ljubljani (1872, s podnaslovom: dramatičen prizor, predstavljan v slovesni besedí čitalnice ljubljanske Vodniku na spomiń 4. dné svečana 1872):

http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-1W83NAH9/?query=%27keywords%3dPesjak%2c+Luiza%27&pageSize=25&ftype=knjige


V zbirki Slovenska Talija je objavila prevoda veseloigre Zabavljica (1870, zv. 14) in enodejanke Pokojni moj (1873, zv. 23):

 

 

Vrhunec avtoričinega ustvarjanja za gledališče je bila praizvedba in natis libreta Gorenjski slavček (1872):


Na vrh



LITERATURA O AVTORICI

V različnih obdobjih je bilo literarno delo Luize Pesjak deležno večje ali manjše pozornosti, vendar po zaslugi novih in novih postavitev Gorenjskega slavčka nikoli ni povsem utonila v pozabo. Ob branju zapisov o njenem delu dobimo vtis, da zanimanje zanjo narašča. Nekaj literature smo zbrali tudi v naši knjižnici:

 


Novejša literatura, zapisi in analize so dostopni na spletu:

https://books.google.si/books?id=oFYdZ8JA5z4C&pg=PA39&lpg=PA39&dq=%C4%8De+%C4%8Duti%C5%A1+val+navdiha&source=bl&ots=P9yl-2kYoz&sig=riJnfV6eIO0jgKlZf9y1w88o4s4&hl=sl&sa=X&ved=0ahUKEwiksL3x-pXPAhXCtxQKHYZsAC4Q6AEIHDAA#v=onepage&q=%C4%8De%20%C4%8Duti%C5%A1%20val%20navdiha&f=false


http://lit.ijs.si/luiza.html


http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-HC3FVMXF/


http://www.jezikinslovstvo.com/pdf/2010-01-02-mihurko.pdf


http://www.rtvslo.si/kultura/razglednice-preteklosti/lujiza-pesjakova-ucenka-velikega-mojstra-slovenske-poezije/285526

Na vrh



ČRTOMIR ZOREC

Pesnik in pisatelj Črtomir Zorec (1907-1991) je svojo poklicno pot začel kot učitelj in ravnatelj na Srednji tekstilni šoli v Kranju, nadaljeval pa jo je kot kustos in pozneje direktor Gorenjskega muzeja (1962 – 1971). Poleg domoznanskih besedil je objavljal članke o življenju in delu Franceta Prešerna, ki jih je zbral tudi v knjigi Po Prešernovih stopinjah (1964). Sad njegovega  ukvarjanja z velikim pesnikom je med drugim ureditev Prešernove hiše v Kranju in postavitev kranjskega Prešernovega spomenika.


Poleg domoznanstva in literarne zgodovine se je ukvarjal tudi z gledališčem in z dramatiko. S Prešernovim gledališčem je sodeloval kot dramaturg, režiser in urednik gledališkega lista. Med njegovimi deli za gledališče je tudi predelava in dopolnitev tragedije Prešerin, ki se je ohranila med rokopisi v zapuščini Luize Pesjak (NUK, Ms 488). Črtomir Zorec je dopisal peto dejanje, ki naj bi se po podatkih v sekundarni literaturi dogajalo leta 1849 in prikazovalo Prešernovo bolezen in smrt.

Na vrh



LUIZA PESJAK IN FRANCE PREŠEREN

Pisateljičin oče je s Prešernom, ki je bil od njega tri leta mlajši, prijateljeval že v študentskih letih na Dunaju. Leta 1833 je v Ljubljani uspel odpreti lastno odvetniško pisarno in že leto pozneje se je Prešeren pri njem zaposlil kot odvetniški pripravnik in vodja pisarne. Po relativno nestabilnem obdobju menjavanja raznih služb je ostal pri Blažu Crobathu več kot desetletje (1834-1846) - vse do odhoda v Kranj. Crobath je bil Prešernu izjemno naklonjen: imela sta podobne nazore in veliko skupnih prijateljev. Med njimi je bil poleg Matije Čopa in Andreja Smoleta tudi mladi poljski izgnanec Emil Korytko. Z njim so bili verjetno tako tesno povezani tudi zato, ker je bila Crobathova žena Poljakinja. V zakonu se jima je rodilo pet otrok. Najstarejša, Aloisia, ki je bila nadarjen in vedoželjen otrok, je imela v dekliškem zavodu le omejene možnosti izobraževanja, tako da je imela tudi privatne učitelje; zgodovino, latinščino in angleščino jo je poučeval tudi France Prešeren. Kot lahko beremo v njenih spominih, sta s Prešernom v originalu skupaj prebirala roman angleškega avtorja Oliverja Goldsmitha Wakefildski vikar oziroma Župnik Wakefildski, kot se je glasil naslov poznejšega slovenskega prevoda. Besedilo je pomembno vplivalo na nemške in slovenske romantike (Tatjana Kopitar: Olivera Goldsmitha The Vicar of Wakefield pri Slovencih do leta 1876, Slavistična revija, 12. 1959/60, št. 1-4, str. 194–223):

http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RX4JGNOO


Chrobathovi so v času Prešernovega službovanja pri njih sicer zamenjali tri lokacije, vendar so v vseh treh primerih stanovali v hiši, kjer so imeli tudi poslovne prostore. Glede na to, da so s Prešernom prijateljevali in da je bil tako rekoč vsak dan v njihovi hiši, je bilo njegovo poučevanje najstarejše hčerke razumljivo in logistično precej preprosto.

http://pslk.zrc-sazu.si/sl/literarni-atlas-ljubljane/france-preseren/


Mladi Alojziji oziroma Luizi je Prešeren pomagal tudi pri pripravah na recitiranje verzov, ki jih je ob godovih zlagal v čast njenim staršem. Slovenski izobraženci so v prvi polovici devetnajstega stoletja komunicirali večinoma v nemščini. Zanimivo je, da so mlado ustvarjalko za pesnjenje navdušili slovenski pesniki, vendar se je vso prvo polovico svojega življenja izražala le v nemščini, zato je povsem razumljivo, da ji je Prešeren posvečal izključno nemške verze.


Ohranil se je Prešernov rokopis pesmi Dem Wohlgebornen Fräulein Aloisia Crobath, ki jo je pesnik posvetil Luizi za njen štirinajsti god. Pod pesmijo je napisan datum, 21. junij 1842, dan, na katerega je Luiza godovala:

http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-FNDBBACS/?query=%27keywords%3dDem+Wohlgebornen+Fr%c3%a4ulein+Aloisia+Crobath%27&pageSize=25


Dve leti pozneje ji je Prešeren, ki je bil seznanjen z njenimi pesniškimi poskusi, za god posvetil besedilo An eine junge Dichterin:

Fühlst du Begeist'rung dir den Busen schwellen,

Vom inner'n Gott zum Dichten dich getrieben,

Dann ist dir wahrlich keine Wahl geblieben,

Du mulit dich Sapphos Gilde zugesellen.


Mußt wandeln ihn, des Ruhmes Pfad, den hellen;

Mag bleiben unerhört des Mädchens Lieben,

Mag auch darob dein Lebensglück zerstieben,

Der Tod auch deiner harren in den Wellen.


Doch fühlest du dich frei von solchem Drange,

Dann greife du nach glücklicheren Loosen,

So lang das Jugendroth umfließt die Wange.


Dir winkt der Liebe Pfad, bestreut mit Rosen,

Der Myrtenkranz, der harret deiner, lange

Nicht nach dem Lorbeerreis, dem freudenlosen!


Čeprav sta komunicirala v nemščini, ji je po pesničinem pričevanju v izvod Poezij, ki ji ga je podaril, napisal slovensko posvetilo. Naslednje leto je pohvalil njen nemški prevod pesmi Izgubljena vera (1847), čez eno leto pa sta se na pogrebu njenega očeta verjetno zadnjič srečala. Blaž Chrobath je umrl poleti 1848, nekaj mesecev za njim pa tudi Prešeren.

V šestdesetih letih so vzporedno z Luizinim učenjem slovenščine in prvimi literarnimi poskusi v slovenskem jeziku nastajali tudi njeni prevodi Prešerna v nemščino. Nekaj jih je tudi objavila (v periodičnih publikacijah Triglav, Slavische Blätter), še več pa jih je med prevodi drugih slovenskih pesnikov v nemščino ostalo v njeni rokopisni zapuščini.

Na vrh



VSEBINA

Prešernovo uvodno razglabljanje o ljubezni prekine Andrej Smole, ki se s pesnikom odpravi v Dolenčevo gostilno. Zaljubljeni Prešeren zasnubi krčmarjevo hčerko Zaliko, vendar se izkaže, da dekletu zanj ni mar in da so ljubezenska čustva enostranska.


Naslednje dejanje se odvija štiri leta pozneje v dvorani Licejske knjižnice. V pogovor med Prešernom in Čopom avtorica vplete veliko znanih dejstev iz njunega življenja in širšega kulturnega dogajanja tridesetih let devetnajstega stoletja. V ospredju je spor z državnim cenzorjem Jernejem Kopitarjem, črkarska pravda,  Kranjska čbelica, jezikoslovje in bitke med slovenskimi izobraženci. Prešeren Čopa spodbuja, naj čim več piše, v nadaljevanju pa si izmenjata izraze globokih prijateljskih čustev. Po prihodu Mihe Kastelica, skriptorja in urednika Kranjske čbelice, se pogovor spet obrne k aktualnemu kulturnemu dogajanju. Čop odhiti pisat odgovor Kopitarju, Prešeren pa Kastelicu zaupa svoje načrte o pisanju tragedije.


Dve leti pozneje se spet preselimo v Prešernovo stanovanje. Obišče ga užaloščena vdova, ki sta ji nedavno umrli tudi obe hčerkici. Prešerna prosi, naj zloži epitaf za njun gob. Ko dobrosrčni pesnik ugodi njeni želji, ga Matija Čop vpraša, če bo tudi njemu napisal nagrobne verze. Preden odhiti v Tomačevo, da bi se okopal v Savi, Čop tolaži in bodri nesrečnega Prešerna, ki se utaplja v melanholičnem razpoloženju.


Četrto dejanje je v času in prostoru neprekinjeno nadaljevanje prejšnjega. Pesnika obišče Andrej Smole in se z njim pogovarja o Juliji. Pozneje se jima pridruži Miha Kastelic, ki prihiti k prijatelju, da bi mu sporočil novico o Čopovi smrti.


Peto dejanje se odvija v Kranju na zadnji dan pesnikovega življenja. Gostilničar Mayr, dekan Dagarin in trgovec Killer se dobrohotno pogovarjajo o hudo bolnem pesniku, ko v gostilno stopi Ana Jelovšek s hčerjo in sinom. Dogajanje se nadaljuje ob pesnikovi smrtni postelji. Ana ga roti, naj prizna njuna otroka in Prešeren ji zatrjuje, da bo vse uredil, ko bo ozdravel, potem pa nenadoma izdihne pred svojima otrokoma Ernestino in Francetom.

Na vrh



BESEDILO


Na vrh