design: kamerad
powered by: e-orbit
Luiza Pesjak: GORENJSKI SLAVČEK

LIBRETO



OSEBE / VIR / UPRIZARJANJE / POZNEJŠE KNJIŽNE IZDAJE / KNJIŽNE IZDAJE DRAMATIČNEGA DRUŠTVA / LUIZA PESJAK / USTVARJANJE ZA GLEDALIŠČE IN SODELOVANJE Z DRAMATIČNIM DRUŠTVOM / AVTORIČINA BESEDILA, KI VSEBUJEJO ELEMENTE GORENJSKEGA SLAVČKA / LITERATURA O AVTORICI / ANTON FOERSTER / IZ OPERETE V OPERO / VSEBINA / BESEDILO



Podnaslov: Lirična opereta v dveh dejanjih



ŠTEVILO OSEB: 9 pevcev(3ž 6m) in zbor kmečkih deklet in kmetov



VIR: 19. zvezek  knjižne zbirke Slovenska Talija (1872). Na naslovnici podnaslovu sledi podatek o nagradi na natečaju Dramatičnega društva (od sl. Deželnega odbora kranjskega počeščena s prvim deželnim darilom).



UPRIZARJANJE: Praizvedba je bila 27. aprila 1872 v ljubljanskem Deželnem gledališču. Opereto je režiral Josip Nolli, orkester pa je vodil avtor glasbe, skladatelj Anton Foerster.

 

 

Četrt stoletja pozneje (1896) je bila na novem odru ljubljanskega gledališča  uprizorjena operna varianta. Že več kot sto let je Gorenjski slavček del železnega repertoarja obeh slovenskih opernih hiš. V Ljubljani so bile nove postavitve leta 1922, 1929, 1937, 1939, 1944, 1953, 1967, 1996 in zadnja 2013. Opero so pogosto uprizarjali tudi v Mariboru (1925, 1934, 1946, 1967, 1979 in 1986).




Na vrh



POZNEJŠE KNJIŽNE IZDAJE

Besedilo, predelano v opero, je leta 1896 ponovno izšlo v zbirki Slovenska Talija (št. 60c). Kot avtorja libreta sta -tako kot ob vseh uprizoritvah opere- navedena Luiza Pesjak in Emanuel Züngl.



Besedilo je bilo natisnjeno tudi leta 1922 kot 4. zvezek Zbirke opernih in operetnih tekstov. V tej izdaji je dogajanje razdeljeno na tri dejanja:

http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-JE33MQZ3/?query=%27keywords%3dPesjak%2c+Luiza%27&pageSize=25&ftype=knjige

Na vrh



KNJIŽNE IZDAJE DRAMATIČNEGA DRUŠTVA

Eden izmed ciljev, ki smo si jih v Slovenskem gledališkem inštitutu zadali ob stopetdeseti obletnici ustanovitve Dramatičnega društva (2017), je spletni dostop do vseh ohranjenih izvirnih slovenskih dramskih besedil, ki so bila uprizorjena v obdobju 1867 – 1892 oziroma natisnjena v zbirki Slovenska Talija.

Na vrh



LUIZA PESJAK

Pesnica in pisateljica Luiza Pesjak se je rodila leta 1828 kot Aloisia Crobath. Njen oče, Blaž Crobath, starejši študijski kolega in delodajalec Franceta Prešerna, je prijateljeval z najpomembnejšimi slovenskimi razumniki: Aloisia je že kot otrok spoznala vse vidnejše intelektualce, politike in umetnike svojega časa iz Ljubljane in od drugod (v Crobathovem stanovanju je nekaj časa živel pesnik in politični izgnanec, Poljak Emil Korytko). V otroštvu in v dobi odraščanja sta jo odlikovali nadpovprečna bistrost, izobraženost in uglajenost. Čut za lepo in dobro, ljubezen do umetnosti in vtisi ob srečanjih s karizmatičnimi in nadarjenimi ljudmi so jo že zgodaj navdihnili za literarno ustvarjanje. Vsi njeni pesniški in prozni poskusi so bili nemški, saj vse do šestdesetih let, do dobe narodnega preporoda,  slovenščine še ni obvladala. V nasprotju z mnogimi slovenskimi ustvarjalci, ki so začeli pisati v nemščini in so pozneje prešli na slovenščino, njen »materni jezik« ni bila slovenščina. Njena mati je bila Poljakinja in logična izbira jezika v mešanem, čeprav slovanskem zakonu, je bila nemščina. V njenem krogu so poleg nemščine večinoma zelo dobro obvladali še francoščino, učili pa so se tudi drugih jezikov. Luiza kot ženska ni mogla obiskovati klasične gimnazije, a se je kljub temu temeljito izobrazila. Poleg kurikuluma ženskih vzgojnih zavodov je nekaj let predelovala bratovo gimnazijsko učno snov, na voljo so ji bile tudi številne inštrukcije: med njenimi domačimi učitelji je bil tudi France Prešeren.


Pri dvajsetih je nepričakovano izgubila očeta, se poročila in posvetila družini. V tem času je njeno literarno ustvarjanje stopilo v ozadje. Vendar je že čez dobrih deset let je s pomočjo domačega učitelja, ki je poučeval njenih pet hčera, izboljšala slovenščino do te mere, da se je lahko aktivno vključila v slovensko kulturno življenje. V času svoje prve slovenske objave pesmi Kar ljubim (1864 v Bleiweisovih Novicah) je začela aktivno sodelovati z ljubljansko čitalnico. Pri njenem delu so jo vzpodbujali najvidnejši slovenski ustvarjalci šestdesetih in sedemdesetih let. Fran Levstik, ki je popravljal njene slovenske literarne poskuse, je bil po drugi strani zelo kritičen do njenih prevodov Prešerna v nemščino. Kljub temu jo je vneto nagovarjal k pisanju spominov o ustvarjalcih, ki jih je spoznala že kot otrok in so bili pomembni ustvarjalci in kulturniki. Zelo aktivna je bila tudi kot sodelavka Stritarjevega Zvona. Tudi Stritar je kot urednik popravljal njena slovenska besedila, vendar je zanimivo, da sta si dopisovala v francoščini. Kljub vsem opisanim literarnim dejavnostim je bila Luiza Pesjak pretežno otroška in mladinska pisateljica. Pesmi in povesti za otroke je objavljala predvsem v časopisu Vrtec in sicer od začetka izhajanja revije pa vse do svojega dokončnega umika iz javnega in literarnega življenja (od 1871 do 1893). Istočasno je besedila objavljala tudi v nemških mladinskih in družinskih revijah. Ves čas je namreč pisala tako v slovenščini kot tudi v nemščini. Velik del njenega opusa je dvojezičen, saj je tudi prozna dela za odrasle objavljala vzporedno v slovenskem in nemškem jeziku.


V zadnjem obdobju svojega ustvarjanja je veliko pisala za Ljubljanski zvon, kamor jo je povabil urednik Fran Levec. Med drugimi besedili je objavila spomine Iz mojega detinstva (1886). Besedilo sestavljajo tri poglavja (srečanja s Francetom Prešernom, Emilom Korytkom in Stankom Vrazom), zaključuje pa ga pesem, ki je posvečena vsem trem vzornikom:

https://sl.wikisource.org/wiki/Starej%C5%A1e_pesnice_in_pisateljice#Lujiza_Pesjakova


Njeno najobsežnejše besedilo je roman Beatin dnevnik, ki je izšel leta 1887:

http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-6S6H6MFZ/?query=%27keywords%3dPesjak%2c+Luiza%27&pageSize=25&ftype=knjige

Na vrh



USTVARJANJE ZA GLEDALIŠČE IN SODELOVANJE Z DRAMATIČNIM DRUŠTVOM

Luiza Pesjak je že pred ustanovitvijo Dramatičnega društva za ljubljansko čitalnico priredila dve krajši dramski besedili. Obe veseloigri, Svitoslav zajček in Strup, sta izšli leta 1865:

http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-K1I3UTL6/?query=%27keywords%3dPesjak%2c+Luiza%27&pageSize=25&ftype=knjige


http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-CFU57J9H/?query=%27keywords%3dPesjak%2c+Luiza%27&pageSize=25&ftype=knjige


Za čitalniške potrebe je napisala besedilo Slovenija Vodniku (1866) in krajši dramski tekst Na Koprivniku, ki je izšel v Letopisu Narodne čitalnice v Ljubljani (1872, s podnaslovom: dramatičen prizor, predstavljan v slovesni besedí čitalnice ljubljanske Vodniku na spomiń 4. dné svečana 1872):

http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-1W83NAH9/?query=%27keywords%3dPesjak%2c+Luiza%27&pageSize=25&ftype=knjige


V zbirki Slovenska Talija je objavila prevoda veseloigre Zabavljica (1870, zv. 14) in enodejanke Pokojni moj (1873, zv. 23):


Na vrh



AVTORIČINA BESEDILA, KI VSEBUJEJO ELEMENTE GORENJSKEGA SLAVČKA

Luiza Pesjak je že v zgodnjih literarnih delih – tako v poeziji kot npr. v prologih za čitalniške prireditve (Slovenija Vodniku, 1866-1872) in prvih dramskih poskusih – upodabljala motive ljubezni do matere, do domovine in narave ter pozivala k spravi in narodni slogi.


Okoli leta 1866 je želela napisati libreto s tematiko Krsta pri Savici, vendar se je vsaj iz dveh razlogov odločila za zgodbo Gorenjskega slavčka. Krst pri Savici je kot besedilo čitalniškega prologa uporabil že Fran Levstik, razpis Kranjskega deželnega odbora za izvirno opereto in načrti skladatelja Antona Foersterja pa so šli v povsem drugo smer: že Gorenjski slavček ni ravno vzorčen primer lahkotne in komične operete, Krst pri Savici pa je za operetni žanr tematsko povsem neprimerna snov.


V zgodbi Očetova ljubezen (Novice, 1964) popisuje lepoto Bleda in njegove okolice, ki je pozneje postala tudi prizorišča Gorenjskega slavčka. Okolje dogajanja v opereti je pogosto opisano tudi v avtoričini poeziji (na primer pesem z naslovom Bled). Poleg idealiziranja kmečkega življenja je Očetovi ljubezni in Gorenjskem slavčku skupno opisovanje ljubečih staršev, ki se niso sposobni ločiti od svojega otroka.


Tudi v povesti Dragotin (Slovenski glasnik, 1864) na opereto spominjajo slavospevi naravi in domači vasi, ki jo glavni junak zapusti in gre v uk na Tirolsko. V tujini od domotožja zboli in se za vedno vrne domov: dediščini na tujem se odpove, ker ne more zapustiti betežne matere in ljubljene domovine.


V dramatiziranem prizoru Na Koprivniku poleg največjega gorenjskega jezera najdemo več značilnosti, ki se v Gorenjskem slavčku ponovijo oziroma se razvijejo v kompleksnejši motiv. Domoljuba Valentin Vodnik in Žiga Cojz sta zaščitnika in dobrotnika deklice Majde, ki ima poleg vseh drugih hvalevrednih lastnosti tudi čudovit glas. Vodnik Majdo reši pred nasilnežem in zločincem, ki jo hoče z lažjo oropati njenega skromnega doma,  Cojz pa je mladenko spoznal že pred tem dogodkom: slišal jo je peti na koru v cerkvici ob Bohinjskem jezeru. Na plesu po maši se je zanjo zagrel mladi Janko, Cojzov lovec. Pokroviteljski delodajalec bo zaljubljencema pomagal doseči ekonomsko samostojnost, Vodnik pa ju bo poročil na Koprivniku:

http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-1W83NAH9/?query=%27keywords%3dPesjak%2c+Luiza%27&pageSize=25&ftype=knjige


Pisateljica, ki je bila sama glasbeno izobražena, je bila osebno povezana s profesionalnim pevskim svetom: že njena svakinja je bila pevka in za  pevsko pot se je odločila tudi njena hčerka Helena. Pela je v mnogih evropskih opernih hišah, v letu praizvedbe Gorenjskega slavčka pa je nastopala v Dresdnu. Luiza Pesjak, ki je hčerko spremljala tudi na tej pevski poti, je popisala njen prvi operni nastop v spisu V Draždanih (Zvon 1877).

Na vrh



LITERATURA O AVTORICI

V različnih obdobjih je bilo literarno delo Luize Pesjak deležno večje ali manjše pozornosti, vendar po zaslugi novih in novih postavitev Gorenjskega slavčka nikoli ni povsem utonila v pozabo. Ob branju zapisov o njenem delu dobimo vtis, da zanimanje zanjo narašča. Nekaj literature smo zbrali tudi v naši knjižnici:



Novejša literatura, zapisi in analize so dostopni na spletu:

https://books.google.si/books?id=oFYdZ8JA5z4C&pg=PA39&lpg=PA39&dq=%C4%8De+%C4%8Duti%C5%A1+val+navdiha&source=bl&ots=P9yl-2kYoz&sig=riJnfV6eIO0jgKlZf9y1w88o4s4&hl=sl&sa=X&ved=0ahUKEwiksL3x-pXPAhXCtxQKHYZsAC4Q6AEIHDAA#v=onepage&q=%C4%8De%20%C4%8Duti%C5%A1%20val%20navdiha&f=false


http://lit.ijs.si/luiza.html


http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-HC3FVMXF/


http://www.jezikinslovstvo.com/pdf/2010-01-02-mihurko.pdf


http://www.rtvslo.si/kultura/razglednice-preteklosti/lujiza-pesjakova-ucenka-velikega-mojstra-slovenske-poezije/285526

Na vrh

 

 

ANTON FOERSTER

Anton Foerster (1837 – 1926) je bil slovenski skladatelj češkega rodu.  Deloval je kot dirigent, zborovodja, glasbeni pedagog, pianist in organist in sicer predvsem na področju cerkvene glasbe.  Ko se je v letu nastanka Dramatičnega društva za vedno naselil v Ljubljani, se je kot glasbenik takoj vključil v delovanje društva in Narodne čitalnice. Operno glasbo je ustvarjal pod vplivom svojega mentorja in vzornika Bedřicha Smetane, avtorja Prodane neveste, po kateri se je zgledoval tudi pri snovanju Gorenjskega slavčka.

Na vrh



IZ OPERETE V OPERO

Ko se je Foerster odločil, da bo ustvaril opero, se je, čeprav je iskal drugo temo, na koncu odločil za Gorenjskega slavčka. Predelavo libreta je opravil Emanuel Züngl, končna redakcija pa je delo pesnika Engelberta Gangla. Operni libreto je seveda obsežnejši: zgodba je deloma spremenjena oziroma razširjena. Arije so avtorji v glavnem obdržali. Ponekod so deloma spremenili besedilo ali osebo, ki jo poje, zamenjali z drugo, predvsem pa so arije premešali oziroma jim spremenili vrstni red.


Tako je uvodna arija iz drugega dela operete (Gorenjci ljudje smo veseli…) prestavljena na začetek opere, zborovska arija Ave Marija pa je prestavljena iz četrtega prizora drugega dejanja na konec opere. Poleg tega je Ave Marija v operi pomešana s finalno napitnico, v opereti pa obe ariji izvajajo povsem ločeno.


Na samem začetku operete se Franjo skriva pred ostalimi vaščani, ker si želi, da bi najprej srečal Minko. V operi je prvi duet njegov in Lovrov. Poleg Franjeve izpovedi o njegovi zaljubljenosti v Minko dobimo s pomočjo dialoga med prijateljema še kup dodatnih informacij o Franjevi družini in ostalih vaščanih, ki jih v opereti še ni bilo. Tudi preizkus glasov vaških deklet je popolnoma nov prizor, še večja inovacija pa je improvizirano sodišče v drugem dejanju. V opereti ni niti sledu o spletki proti Chansonettu in o izgonu nezaželenega tujca, v operi pa je spuščena Chansonettova kratka arija na koncu 3. prizora v prvem dejanju, ki jo z ženo Ninon v celoti odpojeta v francoščini. Zdravljico na koncu opere poje Franjo in ne Lovro, ki mu ta čast pripade v opereti. Napitnica je v operetni verziji predvsem poklon domovini, domačim mladenkam in naravnim lepotam, v operi pa ima funkcijo sprave z grdo razžaljenim tujcem, ki velikodušno sprejme opravičilo zahrbtnih domorodcev. Drugače kot v operi so v opereti vsi, ki stopijo na oder, dobronamerni, plemeniti in prijazni.


Arhaično slovenščino operete, nenavadne besede, besedne zveze in še bolj nenavadne zapise nekaterih besed v operi nadomesti sicer nekoliko sodobnejši jezik in njegov zapis. Po drugi strani pa je opera Gorenjski slavček kot peto besedilo ves čas zavezana recimo temu precej umetelnim verzom in zaradi tega izgubi tudi nekaj tiste neposrednosti, ki jo je v opereti omogočalo posredovanje dramskega besedila v nevezani besedi.

Na vrh



VSEBINA

Mladi Franjo se po štirih letih uka vrača v domačo vas v okolici Bleda. Ko se z griča spušča proti vaškemu trgu in opazuje Triglav, v uvodni ariji izpove svojo ljubezen do doma in naravnih lepot, ki ga obdajajo. Dekle, ki jo ljubi, se prav tedaj vrača s polja. Franjo se skrije za lipo in prisluhne Minkini ariji o sreči in upanju. Ko se ji razkrije, si najprej v govorjenem in potem še v odpetem dialogu priznata medsebojno naklonjenost. Po Minkinem odhodu se Franju pridružita monsieur Chansonette in njegova žena Ninon in duet brez premora preide v prvi tercet s pretežno francoskim besedilom. Chansonette je glasbenik, ki zaradi negotovih razmer v domači Franciji živi in ustvarja v Trstu. V daljavi zasliši Minkino petje in pretrese ga lepota njenega glasu. Ko se deklica približa, se s Francozoma, ki jo poimenujeta slavček, zaplete v pogovor. Kmalu se jim pridruži še Minkina obupana mati, ki jo teži breme dolga. Pred leti je zastavila domačijo, da bi malopridnega sina rešila pred ječo. Če upniku nemudoma ne izplača zahtevanega denarja, ju bo s hčerjo naslednji dan vrgel iz hiše. Chansonette velikodušno ponudi Minkini materi potrebno vsoto v zameno za njeno dovoljenje, da hčerko odpelje v Trst, kjer bo lahko izšolala svoj glas in se posvetila glasbeni karieri. Ker se bo s tržaškimi Slovenci lahko sporazumevala v domačem jeziku, ji bo toliko lažje premostiti prehod med življenjem v velikem mestu in domačem zaselku. Materi, ki se težko loči od hčere, dopoveduje, da se ji bo pozneje, ko bo hčerka že uspela, tudi sama lahko pridružila v tujini. Minka se odloči, da odide s Francozoma in tako reši domačijo. Po Chansonettovi ariji o Minkini operni karieri se na prizorišče vrne Franjo in izve novico o skorajšnjem odhodu ljubljenega dekleta. Prvo dejanje zaključi kvintet, v katerem se obup mladih zaljubljencev meša s prepevanjem francoskega para o Minkini prihodnji slavi.


Drugo dejanje uvede zborovska arija Gorenjci ljudje smo veseli. Žalost glavnih junakov preglasijo bodrilni toni, ki prehajajo v tercet, v komični ensemble Franjevega prijatelja Lovra, debelušnega grajskega oskrbnika Štruklja in njegovega shiranega pisarja, ki prepeva tudi v naslednjem tercetu s Francozoma. Izrazi jima naklonjenost svojega delodajalca in vsi skupaj odidejo v vaško krčmo. V mraku se dekleta vračajo s polja in po večernem zvonjenju skupaj z moškim delom zbora, ki jih pričaka na trgu, kleče zapojejo Ave Marijo. Po krajšem govornem vložku, v katerem se monsieur Chansonette začne poslavljati, je na vrsti napitnica. Lovro v prvi kitici opeva blagodejne učinke vina, v drugi z zborom vaščanov nazdravi lepoti domačih deklet, tretji kozarec pa spijejo v čast domovini, »ki za Slovenca je raj.« Tik pred odhodom se Chansonette ob pogledu na nesrečno deklico, njeno obupano mater in poklapanega zaročenca Franja, odloči, da bo Minki brezpogojno podaril dvesto goldinarjev in ne bo več vztrajal, da jo v zameno odpelje s seboj. Ob novici, da bo lahko ostala v domači vasi, Minka radostno zapoje zaključno arijeto. Chansonette in Ninon se poslavljata od vaščanov z željo, da se naslednje leto spet snidejo in da ju bo gorenjski slavček, ki ga prepuščata domači idili, spet razveseljeval s svojim petjem. Lovro četrtič dvigne polno čašo in skupaj z zborom poslednjič nazdravi odhajajočima letoviščarjema.

Na vrh



BESEDILO


Na vrh