design: kamerad
powered by: e-orbit
Pavel Golia: BRATOMOR NA METAVI

DRAMA


PODNASLOV: ljudska žaloigra v šestih slikah



OSEBE / VIR / UPRIZORITVE / O AVTORJU / VSEBINA / BESEDILO


 

OSEBE: 4ž 8m in kmetje, kmetice, harmonikar, ministrant



VIR: tipkopis iz arhiva ljubljanske Drame, 28x22 cm, 63 str.



UPRIZORITVE: Besedilo je bilo prvič uprizorjeno v Narodnem gledališču v Ljubljani 6. novembra 1935 v režiji Cirila Debevca.


Na vrh



PODATKI O AVTORJU

Pesnik in dramatik Pavel Golia (1887-1959) se je izšolal za vojaški poklic. Deloval je kot časnik v avstro-ogrski vojski. Med prvo svetovno vojno je prestopil na srbsko oziroma rusko stran in bil v bojih ranjen. Leto 1918 je preživel v Moskvi, kjer se je navduševal nad tamkajšnjim gledališkim ustvarjanjem. Po vrnitvi v domovino (1919) se je vse do upokojitve (1946) poklicno posvečal gledališču. Začel je kot dramaturg in pozneje ravnatelj ljubljanske Drame, nadaljeval pa kot intendant osiješkega gledališča (1923-1925) in beograjske Drame (1925). Po vrnitvi iz Beograda je bil upravnik ljubljanskega Narodnega gledališča.


Pesmi je začel objavljati tik pred prvo svetovno vojno. Leta 1921 je izdal Večerno pesmarico in Pesmi o zlatolaskah. Tudi s poznejšimi zbirkami je nadaljeval tradicijo moderne in vztrajal pri klasičnih oblikah.


Golia se je uveljavil predvsem kot avtor iger za otroke in mladino (Petrčkove poslednje sanje, Triglavska bajka, Princeska in pastirček, Jurček, Srce igračk, Uboga Ančka in Sneguljčica). Med obema vojnama so bile uprizorjene tudi štiri drame za odraslo publiko (igra Betlehemska legenda, komedija Kulturna prireditev v Črni mlaki ter drami Bratomor na Metavi in Dobrudža 1916). V tem obdobju je občasno prevajal dramska besedila in režiral, po upokojitvi pa je prevajal predvsem prozo in mladinska dela iz ruščine. 1926 je bila uprizorjena njegova dramatizacija Jurčičevega Desetega brata.


Več o avtorju:

http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi206542/

http://www.tre.sik.si/domoznanstvo/pavel-golia.html

Na vrh


 

VSEBINA

Na posestvu Metava že več kot dvajset let gospodari vdova Neža. Njen mož je podedoval zadolženo kmetijo, ki jo je s trdim delom v ameriških rudnikih rešil pred propadom. Zgaran in bolan se je vrnil domov umret. Vdova je po moževi smrti iz usmiljenja vzela pod streho svaka Ambroža, delomrzneža in pijanca.


Neža se odloči, da bo predala kmetijo, vendar ne ve, kateri od obeh sinov bi bil primernejši dedič. Starejši sin Andrej je krepak, temperamenten in delaven, vendar se ji zdi lahkomiseln in veseljaški. Mlajšega, Aleša, vsi občudujejo zaradi njegove resnosti, pobožnosti in zadržanosti. Oba sta zagledana v isto dekle, sosedo Metko. Na koncu prve slike se brata in Metka odpravijo v vaško krčmo.


Med njihovo odsotnostjo pride v hišo župnik in Neža ga prosi za nasvet, komu naj izroči Metavo. Župnik bi se odločil za Aleša, mirnega in varčnega mladeniča, ki bo razumno vodil posest. Neža se z župnikom strinja, vendar je še vedno negotova. Moževa poslednja volja je bila, naj kmetijo prevzame sin, ki bo zanjo boljši, četudi ji bo drugi bolj pri srcu. Andrej se ji zdi odločnejši in sposobnejši.  Je dober delavec in Aleš se pri kmečkih opravilih z njim ne more primerjati.


V naslednji sliki, ki se godi v krčmi, se nam razkrijejo podrobnosti ljubezenskega trikotnika med Metko in obema bratoma. Dekle pleše z Andrejem, ki jo privlači zaradi svoje vedrosti in možatosti. Ko jo Aleš poskuša odpeljati iz krčme, se med bratoma vname prepir.


Naslednji dan se zaljubljenca srečata na travniku: Metka na Andrejevo dvorjenje reagira neodločno, ker bi se rada poročila z gospodarjem Metave, odločitev o dediču pa še ni padla. Andrejeva ljubezen je brezpogojna: če bo mati kmetijo predala bratu, ga bo izplačala in z Metko lahko zaživita drugje. Metka hoče Metavo in Andreja, zato ga nagovarja, naj prepriča mater v svoj prid in Andrej se zave njene preračunljivosti.


Medtem stric Ambrož ščuva Aleša proti bratu: napeljuje ga k umoru, vendar ima Aleš pomisleke, ker se boji svoje neodločnosti.


Ko se vsi zberejo v hiši, se med bratoma vname prepir. Andrej razkrije, da je Metka njegova nevesta, kar neodločno dekle zanika. Andrej jo ozmerja s špekulantko in se odpravi spat. Mati zapusti prizorišče z besedami, da bi bil Andrej bolj sposoben za gospodarja, Metka pa pred odhodom izrazi svoj strah, da ga ne bo nikoli več videla. Ko moški ostanejo sami, stric dokončno prepriča Aleša, da umori spečega brata in odvleče njegovo truplo iz hiše. Ko se vrne, ga stric prisili, da mu izroči ves denar in mu da vedeti, kdo bo odslej ukazoval.


Pol leta kasneje se Aleš izpove in župnik se po neprespani noči odloči, da mu bo dal odvezo, če se resnično kesa, vendar je razočaran: Andreja bolj kot krivda teži strah, da bi ga prijeli.


V zadnjem prizoru Metka in Aleš stopata v zakon. Takoj za svati prispejo v hišo tudi žandarji. Našli so Andrejevo truplo in ob njem uro, ki jo je Aleš izgubil, ko je zakopaval brata. Aleš prizna umor in mati se zgrudi v svoji nesreči. Tik pred smrtjo nameni kmetijo revežem, ki naj živijo na njej kot bratje in sestre, da ne bo nikoli več tekla kri zaradi zemlje. Čisto na koncu zvemo,  da je vsa družina nesrečno končala: stric Ambrož se je obesil v sosednji izbi.

Na vrh



BESEDILO



Na vrh