design: kamerad
powered by: e-orbit
Jakob Alešovec (in Janez Povše): PODLAGA ZAKONSKE SREČE

KOMEDIJA

 

Podnaslov: Veseloigra v enem dejanju

 

OSEBE / VIR / 150 LETNICA DRAMATIČNEGA DRUŠTVA / JAKOB ALEŠOVEC / JANEZ POVŠE / DRAMSKA KNJIŽNICA / VSEBINA / BESEDILO

 



ŠTEVILO OSEB: 5 (3ž 2m)

 


VIR: Knjižica je izšla v knjižni zbirki Dramska knjižnica (št. 3/1973). V istem zvezku je poleg Alešovčeve igre objavljena tudi komedija Antona Medveda Rendez-vous.

 


150 LETNICA DRAMATIČNEGA DRUŠTVA
Eden od ciljev, ki smo si jih zadali ob stopetdeseti obletnici ustanovitve Dramatičnega društva (2017), je spletni dostop do vseh izvirnih slovenskih dramskih besedil, ki so bila uprizorjena v obdobju 1867 - 1892. Mednje sodi tudi Podlaga zakonske sreče. Nekateri teksti so ohranjeni v rokopisni obliki, drugi so bila natisnjeni (v glavnem v zbirki Slovenska Talija), tretje pa imamo v Slovenskem gledališkem inštitutu v obeh oblikah: kot avtorjev rokopis in kot prvi natis. Tako je tudi s komedijo Podlaga zakonske sreče: v knjižnici imamo Alešovčev rokopis in prvo knjižno izdajo, ki je izšla šele sto let po nastanku besedila.

na vrh



JAKOB ALEŠOVEC
Novinar, pisatelj, dramatik in prevajalec Jakob Alešovec (1842-1901) je imel burno, plodno in tragično življenje. Na tem mestu se bomo osredotočili le na njegovo dramsko ustvarjanje in njegovo sodelovanje z Dramatičnim društvom. Kot mladenič je pisal igre v nemščini. Njegova tri mladostna dela (Sicherl, vulgo Dimež, der Schrecken von Krain, Die Franzosen in Stein in Modern) so uprizorili v ljubljanskem gledališču, ko mu je bilo komaj petindvajset let. V prvi je z uspehom nastopil v naslovni vlogi.


Pod vplivom pesnika in dramatika Miroslava Vilharja, ki ga je zaposlil kot domačega učitelja, se je odločil za ustvarjanje v slovenskem jeziku. Josip Nolli v Priročni knjigi za gledališke diletante (1867) navaja štiri zgodnje slovenske Alešovčeve igre, ki so ostale v rokopisu in se niso ohranile (Kdo je tat?, Naselniki, Ne vem in Ni ljubosumen). Z ustanovitvijo Dramatičnega društva se je razmahnilo in doseglo publiko tudi Alešovčevo ustvarjanje za gledališče v slovenskem jeziku. Do nastopa bolezni, ki mu je onemogočila pisanje, je iz nemščine prevedel okrog trideset iger. Gre v glavnem za burke iz sočasnega dunajskega repertoarja, ki so bile v obdobju Dramatičnega društva najbolj zaželene in priljubljene, najbolj znamenit med Alešovčevimi avtorji pa je Johann Nepomuk Nestroy (Alešovec je prevedel Lumpacija Vagabunda, Burko čez burko in Pavliho).


Dramatično društvo je uprizorilo tudi pet njegovih izvirnih del: prva je bila uprizorjena prav Podlaga družinske sreče (1872), preprosta enodejanka, ki po vsebini, obliki in zapletu spominja na Pismo (1870) Josipa Stritarja. Sledili sta igri Dimež, strah kranjske dežele (1873) in Francozi v Kamniku (1875), tokrat v slovenski različici. Ustvaril je tudi libreto za izvirno komično opero Čarovnica (1876) in komedijo Nemški ne znajo (1885), po mnenju literarne zgodovine njegovo najboljše dramsko delo. Kmalu po tem je zbolel in skoraj popolnoma oslepel, tako da gre za njegovo zadnjo igro. 


Ko je avtor po dolgotrajni bolezni umrl, zanimanje za njegovo delo ni usahnilo. Kar nekaj njegovih del so ponatisnili in tudi njegove igre so še naprej živele na odru.

na vrh



JANEZ POVŠE
Režiser, publicist, dramatik in pesnik Janez Povše se je rodil leta 1941. Od leta 1960 do 1966 je študiral na AGRFT. Med študijem režije je dobil dve študentski Prešernovi nagradi: za režijo igre Adama de la Halla Robin in Marion in za diplomsko delo Brecht na Slovenskem (1967). Dve leti pozneje je na AGRFT režiral še Ženo pred obzidjem Tankreda Dorsta. Leta 1971 se je študijsko izpopolnjeval na Poljskem, leto pozneje pa je prevzel umetniško vodstvo Prešernovega gledališča v Kranju. Umetniško vodenje je nadaljeval v Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici, od leta 1981 pa je deloval kot svobodni umetnik. Režiral je domala v vseh slovenskih gledališčih in leta 1978 za svoje delo prejel nagrado Prešernovega sklada.


Kot umetniški vodja je zavzeto skrbel za uprizarjanje izvirnih slovenskih dramskih besedil. Za oder je prirejal tudi prozna besedila in jih sam režiral (Svetinovo Ukano, Cankarjevega Martina Kačurja in Kosmačevo Balado o trobenti in oblaku). Poleg dramatizacij piše izvirna dramska besedila. Tri so bila uprizorjena v različnih poklicnih gledališčih po Sloveniji: Izvolite, tovariš Marjan (1980, PDG Nova Gorica), Odstop (1983, Drama SNG Maribor) in Ločitev (2002, SLG Celje). Prvi dve je kot režiser tudi postavil na oder. Poleg scenarijev in televizijskih iger je veliko pisal za radio (med drugimi radijske igre Družina Bogatajčič, Tereza in vojak, Veliki boj, Zgodba v senci, Obračun, Strica moramo rešiti, Za plačilo ti prinašamo slovo, Prosim, vprašajte berlinski zid, Ukana).


Več informacij

na vrh



DRAMSKA KNJIŽNICA
Knjižna zbirka Dramska knjižnica je izhajala od leta 1957 do 1995 in je po obsegu največja zbirka dramskih besedil v slovenskem jeziku. Izdajal jo je Prosvetni servis, ki se je preimenoval v ZKOS (Zvezo kulturnih organizacij Slovenije) in pozneje v JSKD (Javni sklad za kulturne dejavnosti).


V knjižicah je izšlo okoli 130 tekstov, v večjih zvezkih pa še 20 ciklostiranih besedil (iz te serije je na našem portalu digitaliziranih dramskih besedil že objavljena Jesihova igra Brucka ali Obdobje prilagajanja. Dramski teksti so opremljeni z napotki in spremnimi besedami, ki se nanašajo tudi na uprizoritvene vidike besedila. Med dejavnejšimi sodelavci in pisci komentarjev oziroma napotkov je bil tudi Janez Povše (med drugim je pisal tudi o Jari meščanki J. Sterije Popovića, Hlapcu Jerneju in njegovi pravici v dramatizaciji J. Babiča, Tolmunu in kamnu T. Partljiča, Vetru v vejah sasafrasa R. de Obaldie, Plinski luči P. Hamiltona, Vojni tajni B. Grabnarja, Maščevanju V. Trinkavsa itd).


V zbirki oziroma v podrejeni zbirki Ciklostirana besedila sta izšli dve njegovi dramatizaciji, Martin Kačur (1977) in Balada o trobenti in oblaku (1980), tretja pa je ostala v tipkopisu:



Obe komediji, Podlago zakonske sreče in Rendez-vous, je Povše pospremil z razmišljanjem o njunih socioloških, zgodovinskih in gledaliških oziroma dramaturških vidikih. Na zanimiv način je obračunal z uveljavljenim interpretacijskim pristopom do tovrstnih besedil. Parodiranje domnevnega načina igre čitalniških odrov se mu je zdelo neprimerno, ker »blokira vsebino, zgodbo in karakterizacijo oseb.« Namesto norčevanja iz igralskega stila nekdanjih časov je predlagal neizumetničeno, s klišeji neobremenjeno in sproščeno interpretiranje dramskih likov.



na vrh



VSEBINA
V središču dogajanja je nesporazum med mladima zakoncema Dragotino in Slavoljubom. Že v uvodnem ženinem monologu se v njeno govoričenje o ljubezni do moža prikrade senca suma: Slavoljub že tretji dan zamuja na kosilo. Ko se ji pridruži kuharica, jo s svojim spletkarjenjem zlahka spravi v stanje razjarjenega ljubosumja, v katerem pričaka moža. Ko se znese nad njim, Dragotina zbeži iz jedilnice. Tudi pravkar okregani in zapuščeni mož je za kuharico lahek plen: iz besedila sicer ni povsem razvidno, če je kuharičina naivnost vsaj deloma iskrena ali v celoti zaigrana, tako da je odločitev za eno ali drugo različico prepuščena igralski interpretaciji. V naslednjem prizoru vstopi v sobo neznani moški, ki ustreza kuharičinemu opisu domnevnega ljubimca in Slavoljub ga postavi pred vrata. Vrhunec komedije je bučen prepir med zakoncema. Ko se nezvestobe obtožena žena hlipaje vrže na zofo, vstopi še tašča in se postavi na njeno stran. Po plazu ostrih besed ženski zapustita prizorišče. Kuharica, ki je možu izdala, da ženo čaka pismo in mu obljubila, da ga bo dostavila njemu in ne naslovnici, mu po pomoti izroči pismo svojega ljubimca. Prebrane besede Slavoljuba popolnoma razkačijo, tedaj pa v sobo vstopi gost, ki ga je enkrat že vrgel iz stanovanja. Izkaže se, da je zdravnik, ki so ga poklicali k Dragotini zaradi zdravstvenih težav.


V zadnjem in najdaljšem prizoru so na odru vsi nastopajoči. Napetost doseže vrhunec, ko Slavoljub ženo pred vsemi obtoži nezvestobe in pri tem maha s kuharičinim pismom. Ko zdravnik sporno pisanje prebere na glas in kuharica prizna, da je prišlo do zamenjave, mož v trenutku spozna svojo zmoto in ugotovi, da ga je ljubosumje povsem zaslepilo. Kuharica jim izroči pismo, ki je bilo res namenjeno gospodarici: izkaže se, da je s tem pismom Dragotina naročila darilo za moža. Tudi njegovi skrivni opravki, zaradi katerih je žena s kuharičino pomočjo posumila v njegovo zvestobo, so bili povezani z nakupovanjem daril: ne samo za ženo, ampak celo za taščo. Zakonca sta drug za drugega na skrivaj pripravljala presenečenje in ob tem drug pri drugem zaznala neiskrenost. Odločita se, da bosta v prihodnje popolnoma odkritosrčna, »kajti zaupanje je podlaga zakonske sreče«. V  spravnem vzdušju medsebojne ljubezni se odločijo, da bodo tokrat prizanesli tudi spletkarski kuharici.

na vrh



BESEDILO


na vrh