Vilma Bukovec – sopranistka, predstavitev

Operni krogi– večer z osebnostjo iz sveta slovenske operne umetnosti – je bil posvečen osebnosti in delu Vilme Bukovec, rojene leta 1920, ki je ustvarjala v ljubljanski operi, veliko gostovala po svetu in prejela številne nagrade.
Razgovor je vodil Jože Humer.
V sodelovanju s KD Glasbeno Matico in SNG Opera in balet.

Vilma Bukovec se je rodila v Trebnjem 27. februarja 1920. Maturirala je na gimnaziji v Novem mestu in nato študirala pravo ter petje pri Jeanette Foedransperg. Sama pravi, da je »že kot mlada deklica rada pela, plezala po drevju in prepevala«. Ko se je želela vpisati na ljubljansko glasbeno akademijo, ji je Julij Betetto svetoval, naj »naredi najprej maturo, nato pa naj se vrne«. Tisti »nato« pa je bil čisto drugačen. Prišla je vojna in z njo zapori, ujetništvo…med italijansko okupacijo je bila internirana v Italiji, ko pa se je vrnila, je začela študirati solopetje pri Adu Darianu na ljubljanski glasbeni akademiji. Postala je članica zbora ljubljanske opere in bila v začetku leta 1944 angažirana. Debitirala je z vlogo Siebla v Gounodovem Faustu.

Uspeh ji je odprl vrata v prve solistične vrste in tako je v svoji karieri prepela malone ves znani lirski, pozneje tudi dramski sopranski repertoar. Bila je Manon, pa Marinka v Prodani nevesti; to je bila vloga, ki jo je neštetokrat pela in se je z njo leta 1982 po štiridesetih letih aktivnega igranja poslovila od opernih desk. O njeni Marinki beremo, da je bila »v vsakem pogledu dovršen, močno doživet lik…Njen glas je čist, sočen in prodoren, a kljub vsej prodornosti mehak. Dinamično fino niansirano petje je bilo prežeto s toplino.« Velike uspehe je dosegala kot madame Butterfly, kot Margareta v Faustu, Kerubin v Figarovi svatbi, Mimi v La Boheme, Jenufa, Thaís, Saloma itn. Pela je tudi Tosco, Aido in Desdemono. Za vlogo Manon je leta 1957 prvič dobila Prešernovo nagrado. Sodelovala je tudi pri krstu slovenskih oper in pela v Poličevi operi Mati Jugovićev ter v Švarovih Slovo od mladosti in Ocean. Poseben uspeh je imela v vlogi Katarine Izmajlove V Šostakovičevi operi v sezoni 1970/71. Tako je bila sijajna naslednica svojih velikih predhodnic na ljubljanskem opernem odru, dolga desetletja prva primadona, ki je navduševala s svojo veliko pevsko kulturo in pristno odrsko igro. Sama je rekla:«Oder nudi veliko topline, če jo le znaš občutiti. /…/ Poudariti moram, da je bila naša generacija izjemna, trdo smo delali in dobro smo se razumeli. » In o glasu: »Glas je poseben nenavaden inštrument, predvsem je zelo občutljiv. Pridejo trenutki, ko ne gre in ne gre, pa sam ne veš zakaj. Vedno živiš v bojazni, da ne bo izvenel kot je treba. Človek tudi ni zmeraj enako razpoložen za petje. Ko mi je umrla mama, smo jo dopoldan pokopali, zvečer pa sem morala nastopati. To so res težki trenutki!«

Dobila je vrsto nagrad: leta 1953 3. nagrado na jugoslovanskem pevskem tekmovanju v Beogradu, leta 1954 1. nagrado in zlato kolajno v Toulousu, leta 1955 1. nagrado v Verviersu. Francoski kritiki so bili navdušeni: »Predstavila je Gejšo (madame Butterfly, op.p.) tako, da smo bili prevzeti od njenega čustva in ljubkosti. Vilma Bukovec je namreč potrdila velike odlike, s katerimi se je uveljavila na pevskem tekmovanju; njen glas ima prekrasno žametno barvo inje izredno prefinjen; po moči sami ustreza vlogi, je plemenit in izdatenm v visoki legi, predvsem pa v srednji in visoki legi, ga odlikuje popolnost in gibčnost v oblikovanju, enako kot lepa homogenost.« Leta 1982 je prejela Betettetovo nagrado in Prešernovo nagrado za življenjsko delo, leta 2000 pa srebrni častni znak svobode Republike Sloveije.

Z ljubljansko opero je gostovala po Jugoslaviji in tujini, kot solistka je bila deset let redna gostja v Franciji (Toulouse), nastopala je v Parizu, v Belgiji, v Sovjetski zvezi, na Poljskem, na Češkem, v Romuniji, Grčiji, Bolgariji, Egiptu, v Španiji, na Kitajskem in drugod. Posnetki na Radiu Slovenija pa pričajo o njeni veliki pevski kulturi.Primož Kurent: Sto slovenskih opernih zvezd, Koledarska zbirka, Prešernova družba d.d.; Ljubljana, 2005