Predstavitev video portreta akademske kiparke Mojce Smerdu

Tvoja roka misli – video portret Mojce Smerdu, predstavitev

Lokacija: Dvorana SGM
Termin: 15. 11. 2000

Predstavitev video portreta akademske kiparke Mojce Smerdu, scenarista in režiserja Janeza Megliča. Uvodno besedo ob premierni predstavitvi dokumentarnega videa iz ciklusa »Slovenski likovni ustvarjalci – ustvarjalke« je imel likovni kritik Andrej Medved.

 

Dolga leta z zanimanjem spremljam ustvarjanje Mojca Smerdu. Privlači me njen rokodelski trud. Že od vsega začetka je umetnica osredotočila svoje kiparsko raziskovanje na fizični odnos, na odnos telo: telo, kar dosega z različnimi tehnikami: s cementom, gipsom, predvsem pa z zemljo, glino, kreto. Na začetku je oblikovala manjše in srednje velike kipe, ki so s časom naraščali in se razširjali v “prostor dogodka”, obenem pa aktivirali prostor okrog sebe, energetski prostor. Posamično delo je predstavljalo kratko, strnjeno epizodo, iztrgano iz velikega toka metamorfoze in nepretrganega spreminjanja snovi v energijo: epizoda-dokument, memento brez vehementne retorike, memento življenja, misli, emotivne in konstruktivne človeške izkušnje. Ob motrenju Mojčinih stvaritev izpred več kot petindvajset let se mi je utrnila izredna Brancusijeva misel: “Tvoja roka misli posnemajoč misel materiala.” Še danes je takšna lekcija nujna, neogibna za razumevanje Mojčinih del, njenega ustvarjalnega razvoja in delovnih procesov, s pomočjo katerih kiparka prevaja vibracije, čustva, bližnje in daljne osebne spominske utrinke in globok genetični spomin v snov samo z rokami, z odločno gesto kot tistim vzvodom energetskega prenosa, ki oblikuje, spreminja, ustvarja, in s posvečenostjo misli, ki projecira, skicira, piše, pripoveduje in združuje niz Mojčinih “skrivnosti”.

 

In to so njene figure/predmeti, v katerih se združujejo prastara dediščina in osebni spomin, senzualne in senzitivne usedline in pradavna percepcija, razgaljeni živci in neizmerljivi avtomatizmi, osvetljujoč notranje meje in razkrivajoč edinstveno Mojčino razporeditev, ki ji dovoljuje, da zagrabi izgubljene oblike v brezčasnem prostoru in v prostoru izven časa, da skratka ustvari območje jungovske kolektivne duše, kjer se individualno psihično naročje združuje s kozmičnim in prelije v brezdanji vodnjak, kjer ima genetska dediščina/zapuščina svoje diaspore in zgostitve. Zato sem prepričan, da dela Mojce Smerdu vedno znova izpričujejo prehodno stanje napetosti, ne pa končnega stanja. Ali, drugače rečeno, kažejo konliktno stanje, ki ga izzove očiten spopad med željo po popolnem gospostvu nad snovjo v metaforičnem smislu in izrazom samoobvladovanja (tako emotivnih delov kot negotovosti v projektu) na eni strani ter napetostjo med nerešljivimi vozli negativnih sil, zastankov, dvomov, negotovosti in neogibnih relativizmov. Zapisati želim tole. Umetnik se hote, v mogočni zvezi občutkov in inteligence, ki jo aktivira pri rokovanju s snovjo, takoj izmakne kompleksnosti in veličini spominskega upora, na vsako priložnost hedonistične prepreke se odzove odločno in vnaprej in takšno priložnost izrabi kot primarno izrazno sredstvo in jo pretvori v instrument motivacij in individuacij, ki se nanašajo na človeško bivanje.

 

Estetska vrednost teh figur/predmetov se ne umešča v funkcijo uporabnosti ali prepoznavnosti predmeta, pač pa naletimo nanjo v obliki sposobnosti, ki jo umetniško delo premore, da gledalec sploh zazna osvobojeno snov kot snov, ki ima moč, da izrazi bodisi notranjo energijo posameznika bodisi fiziološko in psihično energijo obče človeškega. V plastični kiparski teksturi se prepletata oblika in koncept. Tekstura, tkanje je sčasoma postalo instinktivno, a kljub temu jasno, bistro kot vodni vrelec. Kljub nemiru koničnih (prišpičenih, op.prev.) oblik, ki snovi vračajo polno organsko vrednost, te oblike priklicujejo občutljiv, krhek prostor, poseljen s čutili, glasovi, silami. In tako se skrivnost, ki počiva v Mojčinih stvaritvah, razkriva korak za korakom, kot bogastvo simbolnih vrednot, ki jo ti predmeti zagotovo imajo, in kot znamenja, ki razgaljajo “mučenje snovi” (v smislu prispodobe za eksistencialno trpljenje) in razkrivajo, nakazujejo, zaznamujejo “obliko” kot izrazito pomenljiv in razgiban trenutek procesa v teku, procesa, ki se nanaša tako na “obdelano zemljo” kot na prostor resonance, vključuje torej tako periferna občutja kot tudi psihična oprijemališča in odzive.

 

Namesto da bi kiparka častila oblikovno uglašenost, harmonijo forme, se Mojca Smerdu odpira vsiljivosti konfliktov, s tem pa se predaja dvojnosti, raztegljivosti razdalj, ki onemogoča vsakršen odnos recipročnosti, reda, sosledja in komplementarnosti. Prostorska naključja imajo neredne utripe in plastenja, profili so pogosto nepravilni, topi, površine razbrazdane spričo množice posegov, ki so enkrat čisto na površju, kdaj drugič pa se kažejo kot grobe brazgotine ali senzualne sledi, spet drugič so to prebegi, zdrsi, nasilne raztrganine, ki razbijajo strukturni mir in prekrivajo mučna stanja. Vse to rezultira v dramatično izkušnjo, ki je vse kaj drugega kot linearni in harmonični razvoj pripovedne oblike. To niso znamenja, ki bi razkrila skrivnost Mojce Smerdu, pač pa so to vprašanja o kvaliteti življenja in načinih sobivanja, soudeležbe pri njegovih nepretrganih, nezaustavljivih in ne vedno predvidljivih spremembah. Izjemna umetničina pozornost za rokodelske procese, faze in rezultate, za utelešenja prostornin, za tektonično ritmično skandiranje omogoča, da gledalec v njenih najnovejših kiparskih delih zazna plasti izredno zanimive zdajšnjosti. Še posebej, če jih najprej zaznamo kot povsem instinktivno reakcijo, kasneje pa – po premisleku – kot vedno bolj hoteno in pretehtano kiparkino voljo, da bi izgubila spomin, občutek za čas, občutke nasploh, sposobnost posega v zdajšnjost, sposobnost načrtovanja in pretvorbe prihodnosti, kar je velika in prikrita izguba, vsaj zaenkrat, z vidika današnje konfekcijske, površne, hitre in nekritične kulture našega časa.

 

Ročno obdelana snov, vračanje smisla telesnosti, vračanje izkušenjske resničnosti, obnavljanje sledi, vse to je rezultat raziskovanja, ki ima korenine v organski figuraciji in je latentno navzoče v trajnem dialektičnem protislovju z geometrijo, tako tisto zunanjo kot notranjo, logično, sintaktično, ki ne prodre tako redko na dan v plastičnih strdlinah nezavednega, s simboličnimi odmevi nelagodja sodobne raziskovalne misli – onstran jezikov – ki išče smisel (smer, percepcijo, pomen) in neizrekljivo, skrivnostno resnico. Giorgio Segato, Padova, april 2000
Prevedla Tea Štoka

 

 

 

Slovenski gledališki inštitut

Mestni trg 17, 1000 Ljubljana

T: 01 241 5800
E: slogi@slogi.si
S: www.slogi.si